Obnova bohinjskega simbola
Janezov most v Ribčevem Lazu je poleg bukve na obali jezera bržkone najbolj prepoznaven simbol Bohinja. Podoba mostu ob cerkvi svetega Janeza Krstnika krasi razglednice, polni insta-nt turistične utrinke, upodobljen pa je tudi v občinskem grbu. Od njegove postavitve v zdajšnji obliki mineva 96 let, zaradi dotrajanosti pa je obnova mostu nujna. V današnjem lokalno zastavljenem OFFsajdu tako o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti povezave čez Jezernico, odtočno reko Bohinjskega jezera.
Gradnjo Janezovega mostu leta 1926 je – tako kot še danes marsikatero drugo investicijo na Slovenskem – spremljal ogorčen konservatizem domačinov. Ti so namreč nasprotovali nadomestitvi starega lesenega mostu z novim, sedanjim železobetonskim, oblečenim v kamen. Kot v članku Gradnja novega mostu pri cerkvi Sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru piše Olga Pivk, je bil v prvih bojnih vrstah braniteljev lesenega mostu slikar Ernst Stöhr, ki je imel atelje v vili, današnjem Počitniškem domu Na skalci, in se je kali bal, da bi se mu skalil razgled. Zato je že konec leta 1911 Cesarsko-kraljevi Centralni komisiji za raziskovanje in ohranitev umetnostnih in zgodovinskih spomenikov poslal protestno pismo. Menil je, da izletnikov in tovornega prometa ni toliko, da bi upravičili nujo po zidanem mostu.
Pripravljalna dela za gradnjo so nemoteno tekla naprej in zdelo se je, da se za Stöhra in njegova naprezanja ni pretirano zmenil nihče razen Milana Pajka, konservatorja pri centralni komisiji, ki je objavil peticijo z naslovom Proti vandalizmu v naši čudoviti deželi!. Zavzel se je za kompromisno rešitev, da bi postavili betonske temelje, a ohranili leseno ograjo. Stöhr je medtem pisal baronu Antonu Zoisu, dediču bohinjskih fužin, in kranjskemu deželnemu glavarju Ivanu Šušteršiču, razmišljal pa je tudi, da bi se obrnil na prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Obupano je ugotavljal, da »svet vodi samo želja po dobičku«, in namigoval, da za gradnjo mostu stoji cementna industrija.
Stöhrova in Pajkova prizadevanja so botrovala temu, da so projektanti spremenili prvotne načrte in nekoliko obrnili os novega mostu ter jo usmerili višje proti cerkvi, da ni zakrival pogleda nanjo, imitacijo kamna pa opustili in uporabili pravi kamen, ki se je ohranil vse do danes.
Da se kamniti zid ne bi porušil, so septembra 2019, po opozorilih Občine Bohinj, na mostu izvedli intervencijsko sanacijo, ki jo je financirala Direkcija za infrastrukturo. Tako most kot cesta sta namreč v državni lasti. Potek in namen del pred slabimi tremi leti predstavi bohinjski župan Jože Sodja.
Kot pojasni Nataša Ülen, pristojna konservatorka-arhitektka s kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, je svoboda pri posegih v Janezov most izredno omejena, saj je vpisan v register kulturne dediščine.
Za spomenik državnega pomena most še ni bil razglašen, je pa po besedah sogovorke pričakovati, da bi se to znalo kaj kmalu zgoditi. Širitev mostu, za kar se je na predlog krajanov zavzela bohinjska občina, da bi ublažila prometne zamaške, se zato zdi ukrep, ki je v neskladju s kulturnim in spomeniškim varstvom. Župan Sodja razloži, kako so to ugotovili.
Mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine glede širitve mostu, kot je bilo predstavljeno na občinskem svetu, povzame Ülen.
Sogovorka še poudarja, da razširjeni most ne bi pomenil rešitve za prometni režim, sploh v poletnih mesecih; če bi se pretočnost povečala na mostu, bi se promet zgoščeval na drugih ožinah proti Stari Fužini in v njej. Prav promet, ki ga bo med obnovo mostu začasno treba speljati drugje, zdaj zaposluje bohinjsko občino na zahtevo Krajevne skupnosti Stara Fužina – Studor. Po predlogu bi ga preusmerili šest metrov nižje po strugi, kjer bi – tako kot pred skoraj stoletjem – leseni most služil kot provizorij. Ob tem se z Zavodom za varstvo kulturne dediščine še dogovarjajo glede podrobnosti, saj je predvideno območje arheološko najdišče. Sodja zato predlaga, da s kopanjem ne bi posegali v travino oziroma podrušje, temveč bi uporabili nasutje. Kot še pove, bo promet na začasnem mostu dovoljen le vozilom, težkim do 3 tone in pol, kar pomeni, da bo za težja vozila, zlasti tovornjake, veljal obvoz.
Tovornjaki na Bohinjskem se večinoma uporabljajo za spravilo lesa. Do začetka obnovitvenih del bodo vozili čez Janezov most, nato pa čez zgornjo dolino, kjer Občina Bohinj sodeluje pri še enem projektu.
Sogovornik doda, da bi zavoljo urejanja prometa tega veljalo trajno preusmeriti od Janezovega mostu, a gre po izkušnjah iz sosednje blejske občine za preveč zapletene, predvsem pa dolgotrajne načrte.
O simboliki mostu ob cerkvici svetega Janeza Krstnika je bilo uvodoma nekaj že povedanega. Pred skorajšnjim zaključkom pa pomen, ki ga ima Janezov most z vidika varstva kulturne dediščine, še enkrat strne Ülen.
Vsaj v tej fazi se zdi, da je priprava na obnovo Janezovega mostu šolski primer sodelovanja različnih deležnikov na več ravneh, od državne do krajevne. O tem, ali je lahko zgled ostalim, bo mogoče soditi po zaključku projekta, a obeti za eno najbolj slikovitih in prepoznavnih lokacij v Sloveniji so dobri. Pa vendar, če se vrnemo k slikarju Stöhru – ta bi imel s svojim pogledom, občutljivim na razgled, gotovo kaj povedati o podobi hotela Bellevue. Zato je upati, da sčasoma uredijo tudi ta zgodovinsko pomembni objekt, v katerem je nekoč počitnikovala britanska pisateljica kriminalk Agatha Cristie.
Dodaj komentar
Komentiraj