Pet zvezd nad sedmimi griči
Pred bližajočim se referendumom o ustavnih spremembah v Italiji je vladajoča Demokratska stranka premierja Mattea Renzija s strani volilcev prejela jasno sporočilo nezadovoljstva. Drugi krog lokalnih volitev je postregel z zmago populističnega Gibanja petih zvezd v Rimu in Torinu, vladajoča stranka pa tako ostaja le z enim županom v petih največjih italijanskih mestih, in sicer v Milanu.
Oktobrski referendum, na uspeh katerega je Renzi vezal svoj mandat, bo državljane spraševal o ustavnih spremembah ureditve senata, ki naj bi po besedah aktualne vlade prinesel večjo politično stabilnost v državo, kjer so predčasne volitve bolj pravilo kot izjema.
2,6 milijona Rimljanov je za prvo županjo prestolnice izvolilo 37-letno odvetnico Virginio Raggi, ki je kljub pomanjkanju političnih izkušenj prepričljivo premagala kandidata Demokratske stranke Roberta Giachettija. Na čem je temeljila predvolina kampanja nove županje, pove Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Rima.
Županski stolček v Rimu sicer sameva že od oktobra lani, ko je ravno zaradi omenjene afere Mafia Capitale odstopil Ignazio Marino.
Nasprotniki nove županje in Gibanja petih zvezd na splošno upajo, da bo, kakor za prejšnjega župana, tudi za Raggi upravljanje največjega italijanskega mesta prevelik zalogaj.
Prvič v njegovi 9-letni zgodovini so volilci Gibanju petih zvezd zaupali tako pomemben položaj. Gibanje, ki se je rodilo na nastopih predsednika stranke in komika Beppa Grilla, je do sedaj sicer že zasedalo županski položaj v Livornu in v Parmi, a gre za mesta, ki so več kot 10-krat manjša od prestolnice. Kljub zahtevnosti naloge, ki jo čaka, pa je Raggi zastavila ambicozen načrt. Mojca Širok.
Fokus medijev po razglasitvi je trdno usmerjen v prestolnico. Velja pa poudariti tudi poraz Pierra Fassina, ki je v Torinu stolček skupaj z 10-letno vladavino Demokratske stranke moral predati pol mlajši kandidatki Gibanja petih zvezd Chiarri Appendino.
Kdo so volilci Gibanja petih zvezd, pojasnjuje Širok.
Matteo Renzi je zasedel položaj predsednika vlade februarja 2014. Takrat se je predstavil kot svež obraz, nekakšen apeninski Tony Blair, ki bo kot obraz nove levice popeljal Italijo na pot reform v boljše čase. Več kot dve leti kasneje so rezultati nevidni, podpora javnosti je temu ustrezno nizka.
Že omenjeni ustavni referendum bo tako služil kot referendum o podpori vladi Mattea Renzija, sama vsebina predloga pa je nekoliko v ozadju. O predlaganih reformah Širok.
Še slabše kot vladajoči stranki se v tem trenutku piše njihovim tradicionalnim nasprotnikom z desne strani političnega pola. Stranka Naprej, Italija, ki jo večina javnosti enači z likom in delom nekdanjega premierja Silvia Berlusconija, se spopada z notranjimi trenji, kar s pridom izkoričajo v Gibanju petih zvezd.
Premiki na politični šahovnici pa očitno še niso dosegli skrajnega severovzhoda države ob italijansko-slovenski meji. Drugi krog tržaških volitev je tako postregel z obračunom kandidatov Demokratske stranke in Naprej, Italija, zmagal pa je slednji. Roberto Dipiazza je vladal Trstu že med letoma 2001 in 2011. Njegov mandat nam predstavi Sandor Tence, novinar Primorskega dnevnika.
Levosredinski Roberto Cosolini, ki je županoval zadnjih pet let, je bolj kot zaradi slabega dela brez naslednjega mandata ostal kot kolaterarna škoda nezadovoljstva volilcev nad njegovo stranko. Cosolini je kot župan užival podporo slovenske manjšine, prav tako je bil gostoljuben do beguncev in prosilcev za azil. Nova mestna koalicija bo najverjetneje obrnila ta trend.
Dodaj komentar
Komentiraj