Premalo, prepočasi, prepozno
V ponedeljek je nemška vlada sklenila dogovor z ameriškim Intelom za izgradnjo dveh tovarn polprevodnikov in mikročipov v Magdeburgu, v zvezni deželi Saška-Anhalt. Intel je bil, merjeno po prihodkih podjetja, do leta 2017 največji proizvajalec računalniških mikročipov na svetu, tedaj ga je izpodrinil južnokorejski Samsung. Kljub temu je Intel ostal eden glavnih igralcev na področju proizvodnje mikročipov, ki jih podjetja – tudi zahodna – daleč največ proizvedejo na Kitajskem, v Tajvanu, na Japonskem in v Južni Koreji.
V luči ameriško-kitajske trgovinske vojne, ki jo velesili bijeta, da bi si zagotovili prevlado pri proizvodnji napredne tehnologije in kontrolo nad globalnimi dobavnimi verigami, je Intelova investicija v Nemčiji del prebujanja interesov evropskih držav, ko gre za proizvodnjo mikročipov in polprevodnikov na evropskih tleh. Evropska komisija je lani, spodbujena z zastoji v globalnih dobavnih verigah mikročipov med pandemijo covida-19 in ameriškim zakonom za spodbujanje proizvodnje polprevodnikov in mikročipov na ameriških tleh, predlagala uredbo, znano kot Akt o čipih. Pred dvema mesecema sta Evropski parlament in Evropski svet dosegla načelen dogovor o vsebini uredbe, ki je tako tik pred tem, da stopi v veljavo. Namen Evropske komisije je z uredbo spodbuditi 42 milijard evrov zasebnih in javnih investicij v proizvodnjo polprevodnikov in mikročipov na evropskih tleh. Polprevodniki, denimo silicij, so osnova za proizvodnjo čipov, denimo grafičnih kartic in procesorjev.
Nemški kancler Olaf Scholz je Intelovo investicijo v Magdeburgu oklical za največjo neposredno tujo investicijo v nemški zgodovini. Ameriško podjetje in Nemčija bosta v projekt investirala 30 milijard evrov, od tega bo država po poročanju nemških medijev primaknila približno tretjino, torej okrog 10 milijard subvencij. Po prvotnem dogovoru bi Intel v projekt vložil 17 milijard evrov, država pa nekaj manj kot sedem. V ponedeljek pa so naznanili nov dogovor. Potek pogajanj med vlado in Intelom pojasni ekonomist Thorben Janousch.
Intelova investicija v Magdeburgu ni edina načrtovana investicija v proizvodnjo mikročipov v Evropski uniji. Intel načrtuje tovarno še v Wrocławu na Poljskem, drugo ameriško podjetje Wolfspeed pa v nemškem Posarju. Nemčija se pogaja tudi s tajvanskim podjetjem TSMC, ki ima največji tržni delež polprevodnikov na svetu, da bi del proizvodnje preselil v Nemčijo. Noben projekt se ne more primerjati s tem, za katerega se je nemška vlada z Intelom dogovorila v ponedeljek.
Namen evropskega Akta o čipih je zmanjševanje odvisnosti evropskih držav od azijskih proizvajalcev. Kot enega od razlogov pri Evropski komisiji navajajo varnost dobavnih verig, pri čemer imajo v mislih geopolitično situacijo v Tajvanski ožini. Tajvan je namreč največji svetovni proizvajalec polprevodnikov, sploh naprednih. Več o namenu evropskega Akta o mikročipih pove evropski poslanec Gibanja Svoboda Klemen Grošelj.
Projekt tovarne mikročipov v Magdeburgu je del prizadevanj za povečanje proizvodnje mikročipov in polprevodnikov v Evropski uniji. Kot pojasnjuje Thorben Janousch, ima nemška vlada tudi notranjepolitične in gospodarske razloge za projekt, kar se kaže v izbiri lokacije.
Z vidika neposrednih gospodarskih koristi za Nemčijo dogovor po mnenju sogovorca sicer ni dober, kar je pripeljalo do nasprotij znotraj vladajoče koalicije.
Projekt Intelove tovarne v Magdeburgu kaže tudi na težavo politike Evropske unije na področju proizvodnje čipov, in sicer na nevarnost, da se bo skoncentrirala predvsem v Nemčiji, kar je obratno od namena Akta o čipih, kot ga predstavlja Grošelj. Problem pojasnjuje Janousch.
Da gre za resničen problem, priznava tudi Grošelj.
Evropska unija si torej deklarativno prizadeva za strateško neodvisnost pri dobavi mikročipov in polprevodnikov. Vprašanje pa je, koliko bo pri tem uspešna. Prvi problem je že v tem, da so evropska podjetja zelo majhni igralci na tem trgu, pri investiciji v tovarno v Magdeburgu in drugih naštetih investicijah pa gre za selitve proizvodnje ameriških podjetij v Evropo namesto za razvoj lastnih podjetij. Poleg tega so sredstva, ki jih v okviru evropskega Akta o čipih namenja Evropska unija za razvoj področja, manjša od sredstev, ki jih za to namenjajo Združene države, na katere se Evropa trenutno zanaša.
Vrnimo se k tovarni v Magdeburgu. Kot smo izvedeli, sami čipi, ki jih bo proizvajal Intel, niti niso te vrste, po kateri obstaja povpraševanje v nemškem gospodarstvu. To je za ekonomista razlog, zakaj tudi ta projekt ni zares korak k strateški neodvisnosti.
Klemen Grošelj na tovrstne pomisleke glede evropske politike odgovarja tako.
Kratkoročno strateške neodvisnosti Evropske unije torej še ni na vidiku. Evropa je, kot ponavadi, tudi tu prestrašeno ujeta med Kitajsko in Združene države Amerike.
Slika: Pixabay
Dodaj komentar
Komentiraj