Prostorske spremembe prostorskega zakona
Epidemiološko krizno stanje se je hitro izkazalo kot prikladno za pospešeno sprejemanje problematične zakonodaje na področju okoljevarstva, vlada pa zdaj takšne prakse samo še utrjuje. Oktobra lani je bil sprejet nov Zakon o varstvu okolja, s katerim so se zaostrili pogoji za sodelovanje nevladnih okoljevarstvenih organizacij pri postopkih izdajanja okoljskih dovoljenj. Kljub čisto svežemu zakonu o varstvu okolja pa je ministrstvo za okolje in prostor zadnji dan preteklega leta v javno obravnavo dalo nov predlog istega zakona. V tej novi različici ministrstvo načrtuje nadaljnjo izločitev nevladnih organizacij iz ključnih okoljskih postopkov; po novem te sploh ne bodo mogle več sodelovati v presojah, ampak se bodo lahko le pritožile na sprejeto odločitev.
Vzporedno s histeričnim izdajanjem novih predlogov zakona o varstvu okolja pa je prišlo do tihega spreminjanja Zakona o urejanju prostora, o katerem bomo govorili v današnjem OFFsajdu. Zakon o urejanju prostora, ki se mu je uspelo izmuzniti poglobljeni javni debati, spreminja nekatere bistvene definicije glede upravljanja prostora, za zdaj pa je še v medresorskem usklajevanju. Sveži sadovi usklajevanja so se razkrili pred nekaj tedni, ko je prišlo do črtanja pomembnega 58. člena, ki je nevladnim organizacijam in prizadetim posameznikom omogočal začetek upravnega spora zoper prostorske izvedbene akte. Če se ta člen dokončno eliminira, bo nevladnim organizacijam in civilni iniciativi praktično odvzeta kakršna koli beseda pri oblikovanju prostorskih izvedbenih aktov, pove Aljoša Petek, pravnik za področje varstva okolja in urejanja prostora iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij.
Na očitke o izključitvi sodnega varstva pa ministrstvo za okolje odgovarja, da ljudstvo vseeno ni tako nemočno – vedno ima namreč na voljo ustavno pritožbo. O problematičnosti takšne argumentacije Petek.
Sodelovanje nevladnih organizacij pri okoljskih in prostorskih postopkih bi moralo biti zagotovljeno že na podlagi Aarhuške konvencije, katere podpisnica je tudi Slovenija in ki zagotavlja učinkovit dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah.
Zaradi neupoštevanja Aarhuške konvencije je Evropska komisija proti Sloveniji že sprožila sodni postopek, a je bil ta leta 2017 po sprejetju sistemske rešitve 58. člena naposled prekinjen. Petek ob sprejetju zakona brez omenjenega člena napoveduje novo tožbo zoper Slovenijo.
Na odsotnost vloge mnenjedajalcev oziroma naravovarstvenih organizacij pri okoljskih in prostorskih postopkih v imenu Inštituta za politike prostora, koordinatorja Mreže za prostor, opozarja tudi pravnica Senka Šifkovič Vrbica.
Šifkovič Vrbica še izpostavlja, da je pri oblikovanju tovrstnih zakonov ključen načrt trajnostnega urejanja prostora, saj so učinki dolgoročni. Glede na hitrost spreminjanja zakonodaje, ki ureja prostor, kakšnega širšega načrta v Sloveniji ni. Celovit zakonski okvir na tem področju smo dobili leta 2003. Prvi zakon se še ni niti dodobra uveljavil v praksi, ko ga je vlada leta 2007 nadomestila z novim. Do sprememb je zaradi poenotenja zakonodaje prišlo tudi v letih 2010 in 2011; od takrat dalje je tekel proces združitve vseh relevantnih vsebin za trajnostno urejanje prostora v okviru enega Zakona o urejanju prostora, ki je v končni obliki začel veljati leta 2018.
Predlog Zakona o urejanju prostora predvideva redefinicijo prostora in javne površine ter razširjeno opredelitev zelenih sistemov, kar med drugim olajšuje pridobivanje gradbenih dovoljenj in širitev obstoječih dejavnosti na zemljiščih z gospodarsko dejavnostjo. Definicija prostora, ki se je do sedaj brala kot »skupek fizičnih struktur na zemeljskem površju in pod njim, ki ga tvorijo poselitvena območja in krajina v medsebojnem prepletanju, ter morje”, se sedaj glasi zgolj kot preplet poselitvenih območjih, odprtega prostora in morja. Problematika definicije prostora se nanaša na izključevanje in redefiniranje krajine ter zelenih površin, ki bi morale biti v javnem interesu, saj so ključne za ohranjanje vitalnega življenjskega prostora, obrazloži Šifkovič Vrbica.
Spremembe je doživela tudi sestava komisije vlade za prostorski razvoj in prostorskega sveta. Mesto v svetu so tako izgubili predstavnik zavoda za varstvo kulturne dediščine, predstavnik Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, predstavnik zavoda za gozdove, predstavnik Kmetijskega inštituta Slovenije in eden izmed dveh predstavnikov fakultet s področja urejanja prostora, pri čemer pa za drugega predstavnika sploh ni nujno, da prihaja s fakultete za arhitekturo. Namesto njih sta predstavnike dobili Gospodarska in Obrtna zbornica Slovenije, poleg njiju pa še interesna združenja lokalnih skupnosti. Močnejši glas je torej dobil kapital.
Docentka doktorica Alma Zavodnik Lamovšek s fakultete za gradbeništvo in geodezijo opozarja na preuranjenost spreminjanja zakonodaje, ki bi morala biti pogojena z družbenimi in prostorskimi potrebami.
Nerazumnost novega zakona, ki ne zagotavlja sistemskih sprememb, izpostavlja tudi Šifkovič Vrbica.
Nove definicije in opredelitve bodo Zakonu o urejanju prostora prinesle več preglavic kot razumnih in dolgoročnih rešitev, ki jih Slovenija nujno potrebuje za trajnostni razvoj.
OFFsajd sta pripravila vajenec Matija in Ajda.
Dodaj komentar
Komentiraj