Gospodarska kriza se je po besedah vlade že pred časom poslovila od nas. Obetamo si lahko, da bo gospodarstvo naslednje leto doseglo obseg, ki ga je imelo na vrhuncu leta 2007. Še daljše življenje pa imajo gradbene jame nasedlih projektov, ki so postale spomenik gospodarskih vzponov in padcev zadnjega desetletja. Poleg teh ima Ljubljana še nekaj praznih lokacij, ki so rezultat propadlih investicij s še daljšo brado. Nekatera služijo kot parkirišča, druga pa zaradi zaraščanja in zastajanja vode predstavljajo tudi okoljski problem. O problematiki opuščenih gradbenih jam smo se pogovarjali z arhitektom Alešem Gabrijelčičem.

Opuščenih gradbenih jam najdemo v Ljubljani kar nekaj. Katere se mu zdijo najbolj problematične za podobo mesta, pojasnjuje Gabrijelčič:

Izjava

Jama, predvidena za gradnjo naslednice Narodne univerzitetne knjižnice NUK 2, je bila dolga leta najbolj slaven nasedli projekt v Sloveniji. Projekt NUK 2 se je začel že konec osemdesetih let, izvedba, ki so jo upočasnjevale težave z vpisom v zemljiško knjigo in arheološka izkopavanja, pa se je začela v drugi polovici devetdesetih. Pred slabim desetletjem se je država odločila, da bo začela znova, a se danes na tej lokaciji še vedno nahaja zgolj parkirišče.

Precej dolgo brado ima tudi zgodba Kolizeja. Slovenski podjetnik Jože Anderlič je parcelo z bivšo avstrijsko vojašnico kupil že leta 2003. Temu je sledil večletni boj s stroko za pridobitev dovoljenja za rušitev objekta. Zaplete projekta Novi Kolizej pojasnjuje Gabrijelčič:

Izjava

Neuresničena ostajata tudi dva največja stanovanjska projekta, Tobačna mesto in zazidava bivše tovarne Kolinska. Oba projekta sta predvidela več kot 550 stanovanj. V Tobačni je prostorski načrt predvideval 11 stolpnic, vrednost projekta pa je bila ocenjena na 300 milijonov evrov. Zaključena je bila zgolj prva faza, v kateri so bile porušene stare zgradbe in postavljeni betonski temelji, zaradi katerih se sedaj v jami ob deževju nabere velika količina vode. Graditelj je zaradi neplačanih del nato gradbišče zapustil, investitorju Imosu pa banke niso želele refinancirati posojil. Nekaj časa se je govorilo o azerbajdžanskih investitorjih, ki naj bi nadaljevali projekt, a se to ni zgodilo, Imos pa je šel leta 2014 v stečaj. Več pojasni Gabrijelčič:

Izjava

Še bolj ambiciozen je bil načrt revitalizacije območja tovarn Kolinska in Velana ob Šmartinski cesti. Predvidenih je bilo 26 visokih blokov in pet stolpnic. Ena izmed njih bi bila visoka kar 110 metrov in s tem najvišja zgradba v Sloveniji:

Izjava

Poleg omenjenih jam lahko omenimo še gradbeno jamo projekta Kondominij Tivoli v spodnji Šiški na območju bivše tovarne Slovenijavino ob Frankopanski ulici, nedokončani del Celovških dvorov neposredno ob Celovški cesti, parkirišče na lokaciji bivšega Šumija in jamo na Bežigrajskem dvoru v bližini starega in prav tako propadajočega nogometnega stadiona, na mestu katere država načrtuje novo sodno palačo. Med bolj problematičnimi jamami je bila tista v Spodnji Šiški. Zaradi udrtja dela bližnje ceste, ki je poškodoval tudi komunalno napeljavo, so gradbinci utrdili stene okoli celotnega oboda jame, nato pa so zabetonirali tudi dno, tako da se je jama ob vsakem deževju spremenila v ogromen bazen, ki je gojišče mrčesa. Probleme povzroča tudi državna parcela za Bežigradom:

Izjava

Škrbine v mestnem prostoru razbijejo življenje mesta in so urbanistično izjemno nezaželene. A v Ljubljani so nekateri v tem našli tudi poslovno priložnost:

Izjava

Možnosti mestne občine pri reševanju problematike gradbenih jam so precej omejene, še posebno pri zasebnih investicijah. Lastnica nekaterih najstarejših gradbenih jam pa je prav država:

Izjava

Urbanistična politika, ki jo usmerja podžupan Janez Koželj, teži k temu, da se osrednji del mesta zgoščuje. Ta politika narekuje tudi prezidavo starih industrijskih objektov in njihovo revitalizacijo na način, ki bi Ljubljano v širšem centru povezal v urbani kontinuum. Z razmišljanjem o uspehu in limitacijah takšnega urbanističnega pristopa današnji offsajd zaključuje Peter Gabrijelčič.

Izjava