Sladki upi ormoških kmetov
Nekdanji pridelovalci sladkorne pese iz okolice Ormoža, ki jih je dosedaj zastopalo Združenje pridelovalcev sladkorne pese, so začetek tega meseca ustanovili zadrugo Kooperativo kristal. Preko nje bodo skušali po zadnji letini sladkorne pese v letu 2007 ponovno zagnati proizvodnjo sladkorja v Pomurju. Sistem sladkornih kvot, ki ga je Evropska unija uvedla leta 2007, in ki je rezultiral v zaprtju Tovarne sladkorja Ormož, se namreč izteka konec leta.
Evropska unija je reformo kvot pridelovanja sladkorja sprejela leta 2006, po tem, ko so jo Brazilija, Tajska in Avstralija pred Svetovno trgovinsko organizacijo obtožile prekomernega in subvencioniranega izvoza presežnega sladkorja in s tem nepoštenega vplivanja na svetovni trg. V Sloveniji se je posledično zaprla tovarna sladkorja v Ormožu, lastniki tovarne in pridelovalci sladkorne pese pa so dobili izplačane odškodnine v višini 81 milijonov evrov. Od tega so pridelovalci dobili 43 milijonov evrov, ostalo pa je pobral nizozemski lastnik tovarne. Odškodnina je bila vezana na velikost zasejane površine v zadnjem letu pridelave, ki so jo kmetje povečali iz 5200 hektarjev leta 2005 na 6700 hektarjev leta 2006. Ob opustitvi pridelovanja je Slovenija pridelala 43 tisoč ton sladkorja letno, kar je znašalo več kot tri četrtine domače porabe. Od takrat pa tako bel sladkor kot surov pesni in trsni sladkor uvaža. Po podatkih iz leta 2014 največ belega sladkorja uvozi iz Nemčije, Srbije in Madžarske, največ surovega pesnega sladkorja pa iz Poljske, Hrvaške in Avstrije.
Skupna proizvodnja sladkorja v Evropski uniji je bila z uvedbo reforme omejena do te mere, da ni pokrivala več niti domačih potreb. Kakšen je bil cilj reforme, pove Miroslav Kosi, predsednik Združenja pridelovalcev sladkorne pese in predsednik novoustanovljene zadruge Kooperativa kristal.
Posledice reforme iz leta 2007 pojasnjuje Črtomir Rozman, ekonomist in avtor Študije o možnostih ponovne pridelave sladkorne pese in proizvodnje sladkorja v Sloveniji, katere naročnik je Ministrstvo za kmetijstvo.
Nekaj posledic, ki so bile vidne v Sloveniji, našteje tudi Kosi.
Izsledke študije, ki ugotavlja, da se pod določenimi pogoji investicija v tovarno sladkorja splača, predstavi Rozman. Investicije bi bile poslovno upravičene od leta 2017 dalje.
Država v tovarno ne more investirati, lahko pa jo podpre preko svojih inštitucij. To bi tudi sledilo strategiji razvoja podeželja, v kateri smo si zadali cilj, da povečamo samooskrbo. Ta je pri sladkorju trenutno zaradi kvot nična. Ponovna vzpostavitev proizvodnje pa brez državne podpore ne bo lahka. Vnovičen zagon tovarne bi namreč, v kolikor bi ta stala na mestu bivše tovarne sladkorja, zahtevala vložek v višini nekaj čez 150 milijonov evrov. V primeru izbire druge lokacije pa bi po oceni študije, katere avtor je naš sogovornik, ta znesek narasel na več kot 200 milijonov evrov. Kako bi torej lahko zagnali tovarno sladkorja? Nadaljuje Rozman.
Nekdanji pridelovalci rdeče sladkorne pese so se tudi po napovedi opustitve kvot v letu 2017 znašli brez ustreznega zastopništva, ki bi zagovarjal njihove interese v odnosu do države in morebitnih vlagateljev. Zato so zdaj ustanovili zadrugo.
S tem, kakšni bodo nadaljnji koraki zadruge, ki je imela ob ustanovitvi 25 članov, konča Kosi.
Offsajd sta pripravila vajenka Neja in Vid.
Dodaj komentar
Komentiraj