V današnjem offsajdu obravnavamo pretekla in današnja koncentracijska taborišča. V Mariboru so se srečale nekdanje interniranke v nacističnih koncentracijskih taboriščih, ki so v Muzeju narodne osvoboditve Maribor obiskale razstavo 'Pst! Maribor 1941-1945'. Sama razstava je posvečena obdobju med drugo svetovno vojno in zaobjema predvsem takratno vzdušje v Mariboru ter množične kršitve človekovih pravic in svoboščin. Namen srečanja je bila ohranitev spomina na grozote, ki so jih pretrpele interniranke, ter hkrati opomin ljudem, da se podobni dogodki ne smejo ponoviti. Večina internirank je bila v ženskem koncentracijskem taborišču Ravensbrück na severu Nemčije, v katerem je bilo med leti 1939 in 1945 zaprtih več kot 132.000 žensk in otrok.

Zgodovinarja Jožeta Pirjevca smo povprašali, kako je potekalo zapiranje ljudi v taborišča med drugo svetovno vojno:

Izjava je dostopna v zvočnem posnetku oddaje.

Taborišča, ki so obstajala, so se delila na delovna ter koncentracijska. Razliko nam je ponovno opisal Pirjevec:

Izjava je dostopna v zvočnem posnetku oddaje.

Današnje srečanje nekdanjih internirank nacističnih taborišč je bilo posvečeno ohranjanju spomina na dogodke v taboriščih samih. Trpljenje taboriščnic je bilo nepredstavljivo, človeške pravice so bile kršene v vseh ozirih. Kratek opis dogajanja v taboriščih je podal ponovno Pirjevec:

Izjava je dostopna v zvočnem posnetku oddaje.

A izpustitev iz taborišč za internirance večinoma ni predstavljala konec trpljenja. Znane so zgodbe o državnem sumljenju nad bivšimi interniranci, kateri so se vrnili iz tujine ter so bili pod drobnogledom državne varnosti še dolgo po tem. Nas je bolj zanimalo, kako so se interniranci vključili v normalno življenje po izpustitvi iz taborišč, ter kako globoke rane je pustila internacija na njih samih.

Mnenje nam je ponovno posredoval Pirjevec, ki se je pogosto srečeval s omenjenim problemom:

Izjava je dostopna v zvočnem posnetku oddaje.

Sedaj živimo v času, v katerem so človekove pravice dojete kot steber družbe, v kateri živimo. A kaj ko hkrati obstajajo po svetu še vedno centri, kateri so ustanovljeni le za kršitve in omejevanje človekovih pravic in svoboščin.

Vprašamo se kateri center bi bil prvi, ki nam pride na misel v povezavi s taborišči iz druge svetovne vojne.

Odgovor izstreli ponovno Pirjevec:

Izjava je dostopna v zvočnem posnetku oddaje.

Human Rights First, človekoljubna organizacija v Združenih državah  Amerike, ki sledi kršitvam ameriške politike predvsem na tujih tleh, sicer v zaporniškem taborišču v Guantanamu ne vidi prav nič pozitivnega, a vendarle ga s taborišči v drugi svetovni vojni ni moč primerjati. Govori predstavnica Human Rights First, Daphne Aviatar:

Izjava je dostopna v zvočnem posnetku oddaje.

Tako si kršitve predstavlja Daphne Aviatar, a obenem pozablja na raznolike nasilne prakse, kakršna je na primer „waterboarding“ - izvajanje občutka utapljanja pri zapornikih.

Vsekakor pa je vzpostavitev taborišč še vedno stalnica v različnih konfliktih, zadnji na primer v Šrilanki. Tam je več sto tisoč Tamilcev več let, vse do lanske prekinitve ognja ždelo po taboriščih.