Trpijo naši gozdovi
Štirinajst dni mineva od uspešne pogasitve največjega požara v zgodovini samostojne Slovenije, ki je izbruhnil 17. julija na območju goriškega Krasa. V šestnajstih dneh je zgorelo več kot 3600 hektarjev gozda in pašnih površin. Za lažjo predstavo: površina atletskega stadiona ima natančno en hektar. Pri boju z ognjenimi zublji je sodelovalo več kot 10.000 prostovoljnih in poklicnih gasilcev, ob tem pa še okrog 3.000 policistov, vojakov, reševalcev, gozdarjev in drugih prostovoljcev. Po grobih ocenah Zavoda za gozdove Slovenije je zgorelo okoli 2800 hektarjev gozda ali skoraj 100.000 kubičnih metrov lesa. Od tega je bila približno polovica borovega gozda, polovica pa toploljubnih listavcev: črnega gabra, malega jesena, puhastega hrasta, lipovca in drugih vrst. Požar na goriškem Krasu je bil vršni požar, kar pomeni, da se je ogenj iz tal dokaj hitro razširil na krošnje. Borut Košiček, vodja sežanske območne enote Zavoda za gozdove Slovenije, meni, da bi bilo v primeru talnega požara škode manj.
Gozd, ki je zagorel na območju občin Miren - Kostanjevica, Renče - Vogrsko in Komen, je bil mešani gozd in je nastal kot posledica načrtovanega pogozdovanja golega krasa s črnim borom, precej odporno drevesno vrsto, ki za rast ne potrebuje veliko prsti.
V davni preteklosti so to območje sicer pokrivali bukovi gozdovi. Analiza sedimentov v kraških vrtačah v okolici Divače, ki jo je družba 2TDK opravila pred začetkom gradnje drugega tira, je namreč ugotovila prisotnost bukovega semena v prsti že 5000 let pred Kristusom. Človekovo izsekavanje za potrebe pašništva in poljedelstva je nato povzročilo postopno erozijo prsti.
Janez Vajkard Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske opisoval nenavadno goloto te pokrajine, ki je gola ostala vse do časa avstro-ogrske monarhije, ko so avstrijske oblasti ustanovile gozdarsko službo in v Trst poslale češkega strokovnjaka, gozdnega čuvaja Josefa Ressla. Njegova naloga je bila iskanje lesa za gradnjo avstrijskega ladjevja.
Po koncu obeh vojn se je s pospešeno urbanizacijo začel zmanjševati pritisk na krajino in gozdovom črnega bora so se pridružile druge drevesne vrste. Zrasel je naraven gozd, odporen proti zunanjim vplivom in škodljivcem.
Danes je v območni enoti Sežana devetdeset tisoč hektarjev gozda, od tega petnajst tisoč hektarjev borovega gozda. Sanacija uničenega kraškega gozda se bo najverjetneje začela že jeseni, trajala pa bo več desetletij. Pojasnjuje Nike Krajnc, vodja oddelka za gozdno tehniko in ekonomiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije.
Če so pred požarom približno polovico kraških gozdnih površin predstavljali iglavci, bodo pri obnovi sadili predvsem listavce, saj ti težje zagorijo.
Težavi pri obnovi gozda bosta predvsem suša in pomanjkanje sadilnega materiala.
V požaru ni bila prizadeta zgolj flora, temveč tudi favna. Čeprav je večji divjadi in zverjadi večinoma uspelo pobegniti pred ognjem, se je veliko manjših živali, zlasti tistih z mladiči, zadušilo in zgorelo. Svojo izkušnjo predstavi Robert Lemut, ki ima pašnike med vasema Sela na Krasu in Nova vas v občini Bloke.
Po koncu požara so se na pogorišče vrnile nekatere vrste manjše zverjadi, ki so zaradi pomanjkanja plena začele napadati pašne živali. Lemutu so koze začeli napadati šakali.
Poleg kratkodolgoročne sanacije se trenutno izvaja tudi spravilo okrog pet tisoč kubičnih metrov lesa, ki so ga gozdarji in prostovoljci posekali za izdelavo protipožarnih presek in stez na skupaj tisoč sto državnih in zasebnih parcelah. Za spravilo tega lesa so imeli lastniki parcel čas do 8. avgusta, spravilo preostanka lesa pa bo do konca tega tedna opravila družba Slovenski državni gozdovi. Zasebnim lastnikom bo pri tem v pomoč centralni register lastnikov gozdov in izvajalcev spravila lesa, imenovan mojgozdar.si, ki ga je gozdarski inštitut vzpostavil po žledolomu leta 2014. V njem lahko lastniki poiščejo primerne izvajalce, pojasnjuje Krajnc.
Vendar bodo morali biti lastniki gozdov pri izbiri izvajalcev pozorni, saj je med njimi veliko špekulantov. Samo od leta 2017, ko je bil portal vzpostavljen, do letošnjega leta je število izvajalcev z začetnih 900 naraslo na dobrih 1600.
Posebnost lastnikov gozdov na Krasu je, da imajo manjše posesti. Krajnc meni, da bi se jim za večji ekonomski izkoristek najbolj splačalo združevanje v večje skupine.
Cena drv iz zdravega lesa na tem območju je trenutno zgolj 215 evrov na tono, cena sekancev pa okoli 100 evrov na tono. Pa je požgan les sploh lahko dobičkonosen?
Država bo prizadetim občinam v programu za razvoj podeželja za preprečevanje škode zaradi gozdnih požarov in naravnih nesreč namenila tri milijone evrov. Posebno pozornost pa bo izzivom gozdnih požarov namenila v Strateškem načrtu skupne kmetijske politike med letoma 2023 do 2027. Pri izboljšanju požarne varnosti bodo glavni izzivi načrtovanje in izgradnja interventih prometnic ter izsekava protipožarnih presek na območju goriškega, vipavskega in sežanskega Krasa.
Robert Lemut upa, da bo imela država pri tem posluh tudi za lastnike parcel, ki so pogorele, in jim ne bo obračunala dajatev na gozd, ki ga ni več.
Ob tem pa je predvsem pomembno, da ljudi še naprej ozaveščamo o previdnosti na območju gozdov v času poletne suše, OFFsajd zaključuje Krajnc.
Avtor naslovne fotografije: Peter Žiberna
Dodaj komentar
Komentiraj