Italijanski senat je potrdil vsebino reforme dvodomnega parlamentarnega sistema. Ta predvideva ukinitev enakosti obeh domov, to je Senata in Poslanske zbornice, ki imata v trenutni ureditvi enako zakonodajno moč, prav tako pa mora vlada ob morebitni nezaupnici prestati glasovanje v obeh domovih. V novi ureditvi bi Senat izgubil pristojnost za potrjevanje zakonov in glasovanje o zaupnici vladi, število senatorjev bi se s 315 zmanjšalo na 100, ti pa bi bili voljeni skupaj z volitvami v Deželne svete. Včerajšnje glasovanje predstavlja konec tretje razprave na to temo in zadnje, na kateri so bile še mogoče vsebinske spremembe. Do uveljavitve pa bo nova ureditev morala prestati še dve potrditvi v Poslanski zbornici in še enkrat v Senatu, nato pa še na referendumu, ki je predviden čez približno leto dni.

Reforma je poskus spremembe italijanske ustavne ureditve, ki je bila zasnovana po koncu druge svetovne vojne in vključuje številne varovalke pred uzurpacijo oblasti. Te varovalke temeljijo predvsem na veliki moči zakonodajne in omejeni moči izvršne veje oblasti, kar pa je pripeljalo do pogosto nefunkcionalnega vodenja države. Sistem in njegovo nefunkcionalnost opiše novinarka RTV Slovenije Mojca Širok:

Izjava

Z reformo, ki bi omejila pristojnosti Senata, vlada pod vodstvom premiera Matteja Renzija skuša domnevno končati to nefunkcionalnost političnega sistema. Kako bi bili po novem imenovani senatorji in kakšne bi bile njihove pristojnosti, opiše članica Poslanske zbornice iz vrst Renzijeve Demokratske stranke Tamara Blažina:

Izjava

Ustavno reformo pa spremlja tudi reforma volilnega sistema, ki bi uvedla dodatne poslanske sedeže zmagovalni stranki in ji s tem dala trdnejšo večino za lažje vodenje države. Kljub poudarjanju državotvornosti pa Mojca Širok izpostavlja, da je skupek teh dveh reform gnan tudi ali predvsem s strankarskimi interesi, saj je pisan na kožo trenutno vladajoči Demokratski stranki:

Izjava

Renzi je za zagotovitev podpore ustavni reformi odigral spretno igro. Na včerajšnjem glasovanju v Senatu je, kljub odsotnosti kar 120-ih senatorjev, reformo podprlo 179 senatorjev, proti pa jih je bilo le 16. Mojca Širok razloži, kako si je Renzi zagotovil to podporo:

Izjava

Kljub temu da je ustavna reforma prestala najzahtevnejši izziv v Senatu, pa bo, kot omenjeno, do njene uvedbe preteklo še vsaj leto dni. Mojca Širok našteje nekaj točk, pri katerih se še lahko zatakne:

Izjava

Za zaključek Tamara Blažina opiše še, kakšne bi bile v novi ureditvi možnosti za predstavništvo slovenske manjšine v Senatu:

Izjava