Zmagovalni Renzi v pripravi na parlamentarni boj
Matteo Renzi je na strankarskih volitvah Demokratične stranke postal njen novi predsednik. Pričakovano je s 73 odstotki podpore premagal protikandidata, pravosodnega ministra Andrea Orlanda, in predsednika regije Apulija, Michela Emiliana. Njegova protikandidata, mnogo manj znana širši javnosti, sta prejela 21- in pa 8-odstotno podporo. Renzi, ki je zaradi referendumske zavrnitve njegove ustavne reforme lanskega decembra odstopil s pozicije premierja in februarja kot predsednik stranke, se tako vrača kot vodja Demokratske stranke slabo leto pred parlamentarnimi volitvami.
Na 10.000 voliščih po državi je svoj glas oddalo 2 milijona podpornikov Demokratične stranke. V Italiji za predsednika stranke namreč lahko glasuje vsak državljan, ki plača dva evra. Leta 2013, ko je na strankarskih volitvah prav tako zmagal Matteo Renzi, je zanj glasovalo 2 milijona 700 tisoč podpornikov stranke.
Vzroke Renzijeve zmage in njen pomen analizira Alexander Stille, profesor novinarstva na univerzi Columbia v New Yorku.
Mojca Širok, nekdanja dopisnica iz Italije za RTV Slovenija, pa dojema volilno udeležbo kot pozitivno presenečenje in dober signal za Mattea Renzija:
Gibanje petih zvezd, populistična, evroskeptična in antiglobalistična stranka, namreč pridobiva na moči. Leta 2013 so bili na parlamentarnih volitvah izvoljeni z 25 odstotki glasov oziroma 150 tisoč glasovi manj kot Demokratična stranka, leta 2016 pa sta predstavnika strank postala župana Rima in Torina. Mojca Širok primerja gibanje Petih zvezd z drugimi populističnimi evropskimi strankami.
Mojca Širok pojasni razpoloženje Italijanov pred volitvami naslednje leto.
Renzi je v govoru po zmagi poudaril, da ni proti Evropi, da pa si želi spremeniti Evropo tako, da bi ta služila svojim državljanom, saj je drugače alternativa le populizem. Strategija Demokratične stranke glede gibanja Petih zvezd pa je čakanje, da ta dokaže svojo nesposobnost vodenja na lokalni ravni in tako izgubi legitimnost.
Renzi je po volitvah obljubil tudi poenotenje stranke in njenih stališč. Levo krilo stranke, nezadovoljno z vodenjem Renzija, je namreč že po propadu njegove ustavne reforme odstopilo in ustanovilo novo stranko Napredno in demokratično gibanje. Tako bosta obe stranki, levosredinska Demokratična stranka in bolj levo usmerjena Napredno in demokratično gibanje, poskušali prepričati iste volivce. Alexander Stille ni prepričan, da takšna delitev ne bo škodila Demokratski stranki.
Poleg že nastale nove stranke Napredno in demokratično gibanje se namreč pojavljajo govorice, da bo iz stranke izstopilo še več članov, ki se ne strinjajo z Renzijevim vodenjem. Mojca Širok na razklanost ne gleda tako črnogledo kot Stille in v njej vidi priložnost za Renzija.
Poleg poudarjanja poenotenja stranke pa Renzi med kampanjo ni izključeval povezave s stranko Naprej, Italija! nekdanjega premiera Berlusconija. Razloge za takšno povezovanje in zgodovino sodelovanja strank pojasni Mojca Širok.
Bodoča sestava parlamenta in učinkovitost prihodnje vlade pa sta zelo odvisni tudi od spremembe volilne zakonodaje. Stranke se strinjajo, da trenutni sistem potrebuje nadgradnjo, vendar so zaradi različnih interesov še daleč od uskladitve stališč o pravičnih spremembah. Če stranke izglasujejo spremembo volilnega redu, bi se volitve lahko odvile tudi pred marcem 2018, vendar je zaenkrat v parlamentu 28 različnih predlogov.
Alexander Stille predstavi trenutni sistem in nasprotujoče si zahteve Demokratske stranke in manjših parlamentarnih strank.
Mojca Širok predstavi, zakaj je sprememba volilne zakonodaje zelo pomembna, in oceni verjetnost sprejema kompromisa glede volilne zakonodaje.
OFFsajd je pripravila Gea.
Dodaj komentar
Komentiraj