Prišepetovalci. Štiriinsedemdesetič.

Prišepetovalci. Štiriinsedemdesetič.

Oddaja

Ko je medvedka z dvema mladičema v neposredni bližini hiše Šarčevega najljubšega bivšega ministra Jureta Lebna napadla starejšo gospo, je premier objavil naslednji tvit: »Vse ima svoje meje, tudi skrb za okolje. Ko pride do človeške žrtve, ni nikjer ne sodišč ne drugih organizacij. Vsi obmolknejo. Zato je ministrica Aleksandra Pivec pravilno predlagala interventni zakon, ki ga je MOP vložil v proceduro. Vsega ne moremo rešiti, se pa moramo potruditi.«

Če je ta dobesedno lovska izjava po črki zastavljena kot kritika dejstva, da je bila na upravnem sodišču pred časom zaustavljena praksa rednega odvzema presežkov medvedov, volkov in risa iz okolja, pa je po duhu, po presežku afekta, ki seva iz nje in ki bi se mu Šarec lahko tudi izognil, nespregledljivo nezavedno investirana. Šarec, ki se ni oglasil ob poskusu umora mariborske sodnice, je v tem primeru začutil, da ne more ostati tiho – priložnost, da primer izrabi kot obči nauk, je bila pač prevelika.

Na eni strani to izjavo lahko razumemo kot premestitev, kot izjavo, ki jo je imel Šarec na jeziku ob primeru Mirka Moravca, štirih migrantov in prtljažnika - pa se zanjo ni mogel odločiti, če ni želel zveneti kot svoj lastni kabinetni sekretar: »Vse ima svoje meje, tudi skrb za migrante. Ko pride do človeške žrtve, ni nikjer ne sodišč ne drugih organizacij. Vsi obmolknejo.« 

Pa vendar, ta napol potlačeni resentiment do salonsko sentimentalnega humanitarizma in animalitarizma, ki ga zdravorazumar Šarčevega tipa niti slučajno ne bi mogel in tudi ne bi želel zanikati, ni bil edina nezavedna motivacija tega tvita. Ko je uspel dokazati, da skrb za divje živali ne uspe proizvesti povsem neškodljive in od človeka povsem izolirane čiste narave, kar naj bi po njegovih predstavah trdili okoljevarstveniki, ko je, skratka, v roke dobil primer, ko je okoljevarstvo lahko predstavil kot človeku nevarno, se mu je ponudila priložnost za posplošitev, s katero je pri sebi lahko obračunal ne le z zaščitniki živali, temveč tudi z vsemi tistimi, ki mu že od začetka mandata težijo s temo, na katero ni računal, na katero se zato, ker je ni bilo v zgodovinskih knjigah, ne spozna in se z njo tudi nima posebne želje ukvarjati. Vse, kar ve, je tole: »Vse ima svoje meje, tudi skrb za okolje.«

Ker je kot predsednik vlade že sam simptom in kot tak kljub objektivni iluziji novosti stroga kontinuiteta, ki lahko svoje politične ideje črpa le iz nabora tega, kar se je v tem zaprtem prostoru dogajalo pred njim, je s to izjavo hkrati uspel formulirati najbolj osnovni problem. Predpostavljene meje okoljevarstva so sicer lahko eksplicirane na mnoge, v prvi vrsti finančne načine, a postavko je bistveno razumeti v čisto golem formalnem smislu – in prav kot taka je v določenem trenutku postala absolutno napačna. Če skrb za okolje razumemo kot skrb za zasilno stabilizacijo ali za vsaj možnost zasilne stabilizacije bistveno destabiliziranega družbeno-naravnega sistema, zanjo nikakor ne more veljati, da je le še en primer »vsega, ki ima svoje meje«.

Prav to nejasno spoznanje leži v jedru prizadevanj, ki so se pojavila v zadnjih letih, izrazito pa prav v zadnjem letu, prizadevanj namreč, da bi tudi na ravni popularnega označevalca ujeli bistvo situacije, ki jo na ravni koncepta že zastopa polni pojem antropocena, s čimer bi obenem naznačili tudi prelom v subjektivnem dojemanju resnosti in urgentnosti problema. Guardian, recimo, je pred dvema mesecema izdal navodila za avtorje, v katerih je, recimo, predlagal, da global warming nadomeščamo z global heating, climate change s climate emergency, climate crisis ali climate breakdown, v podobnem smislu pa lahko razumemo tudi idejo, da smo soočeni z eksistencialno grožnjo, za katero, med drugim, stoji tudi generalni sekretar OZN Antonio Guterres. Da je prišlo do premika v diskurzu, na svoj način kaže tudi intervencija Lučke Kajfež Bogataj na nedavnem posvetu pri predsedniku republike:

KLIP Kajfež Bogataj

Prepričanje, da bo strašenje z realnostjo pri ljudeh povzročilo nasprotni učinek, zabloda torej, ki je temeljila na slabi in problemu neustrezni spontani psihološki teoriji, je počasi vendarle dočakala svoj konec. In dejansko, tudi Lučka Kajfež, ki je, podobno kot večina klimatologov, do nedavnega še stavila na strategijo minimalnega stresa pri svoji publiki, je zdaj zaostrila ton – in Borut Pahor je pravilno detektiral, da je doslej še ni slišal govoriti na ta način. A nad samim pozivom, da moramo podnebne spremembe začeti obravnavati kot grožnjo nacionalni varnosti, ne bi smel biti pretirano začuden: preprosto zato, ker so podnebne spremembe v še danes veljavni strategiji nacionalne varnosti, ki je bila sprejeta leta 2010, prav med njegovim mandatom, na ta način že opredeljene. Še več, med vsemi viri ogrožanja in tveganja so navedene na čisto prvem mestu, celo pred globalnimi finančnimi, gospodarskimi in socialnimi tveganji, kar je še toliko bolj povedno glede na letnico objave strategije.

In dejansko lahko dodamo še en še več. Prav leta 2010 je bil spisan tudi zakon o podnebnih spremembah, ki pa nato, tudi zaradi menjave vlade, ni uspel dočakati sprejema in je propadel skupaj s prav tako že izdelano strategijo in službo vlade za podnebne spremembe. Ko devet let kasneje vlada napoveduje pripravo novega podnebnega zakona, se je tega dejstva treba zavedati – preprosto zato, da ne bi precenili prelomnosti početja. Če smo leta 2010 še lahko brali, da gre za enega prvih primerov podnebnega zakona, je danes ta gesta čisti minimum – ki se bi lahko odkupil le z zares radikalno vsebino.

Možnosti, da bi se to zgodilo, pa so spet, jasno, minimalne – sploh če kot signal vzamemo osnutek prenovljene strategije nacionalne varnosti, ki je ta čas v javni obravnavi. Problem ni le v tem, da je tistih nekaj odstavkov o podnebnih spremembah skoraj čisti copy/paste stavkov iz prejšnjega dokumenta; problem ni le v tem, da je edina bistvena sprememba ta, da je na eni strani izpuščen stavek o prizadevanjih za nastanek svetovnega sporazuma, ki je bil medtem že podpisan, na drugi strani pa ta sporazum, torej Pariški sporazum, v dokumentu niti z besedo ni omenjen; problem, skratka, ni le v tem, da si avtorji novega osnutka za problem podnebnih sprememb niso vzeli več kot pet minut časa. Večji problem je morda v tem, da so imeli toliko energije, da so ga s prvega mesta, ki ga zdaj zasedajo hibridne grožnje, sklatili na deseto – kar je ekscesna sprememba, tudi če upoštevamo nekoliko sprememnjeno metodologijo. Prioritete vrhov te vlade so očitno druge: tako kot se morajo klimatske naprave v Kliničnem centru, kaj šele njegova celovita energetska prenova, umakniti že praktično maničnemu iskanju proračunskega presežka in zmanjševanja javnega dolga, se tudi klimatske spremembe kot varnostna grožnja lahko skrijejo pred hibridnimi akterji. 

Če verjamemo avtorjem nove strategije, prvi med njimi je novi evroposlanec Klemen Grošelj, so hibridni akterji vsemogočna bitja: »S svojimi hibridnimi metodami, dezinformacijami, lažnimi novicami, vpletanjem v demokratične politične procese, vplivajo na stabilnost demokratično izvoljenih struktur oblasti, ustavne in družbene ureditve ter mednarodnih institucij, ovirajo in slabijo zmožnost demokratičnega in ustavno opredeljenega političnega odločanja in oblikovanja učinkovite nacionalne politične agende, sprožajo radikalizacijo in rekrutacijo skrajnih gibanj ter vplivajo na javno mnenje v državi, kar dosegajo z usmerjanjem akterjev, ki so tako zlorabljeni za hibridno delovanje.«

Da bi v tej situaciji dosegli politični premik, je nujna mnogo bolj intenzivna sprememba diskurza – sprememba, ki jo lahko požene le dejanska realizacija kriznega stanja in ki se zato odpove vsem dopolnilnim etičnim načelom, ki so abstraktno pravilni, konkretno pa zlahka postanejo instrument nasprotnika. Sprememba diskurza mora zveneti nekako tako, kot je na posvetu pri Pahorju zvenel Robert Golob:

KLIP Golob

...

Obsedenost s hibridnimi grožnjami, ki ji sledi nova slovenska strategija nacionalne varnosti in ki realno nevarnost prižene do točke paranoje, je tudi sama različica hibridne grožnje – grožnje torej, ki ne zamegljuje le meja med mirom, krizo, konfliktom in vojno, kot piše v strategiji, temveč tudi meje med lastno in tujo aktivnostjo, med lastno in tujo odgovornostjo, med lastno in tujo subjektivnostjo. In če želimo najti ultimativni primer, kjer hibridna paranoja zamegli tudi mejo med fabriciranim in zaigranim ter dejanskim verovanjem v realnost paranoičnega scenarija, ga od izvolitve Trumpa najdemo v ZDA – natančneje, najdemo ga v polju mainstream in mainstream alternativnih pristašev Demokratske stranke, stranke, ki ravno zdaj začenja proces izbire svojega kandidata.

Javni pristaši ruskega scenarija, po katerem je za rezultat prejšnjih predsedniških volitev prek naročenih facebook trolov odgovoren Vladimir Putin, so vsi brez izjeme volivci Hillary Clinton, bodisi njeni izvorni podporniki bodisi izvorni podporniki Bernieja Sandersa, ki so po Berniejevem porazu na primarnih strankarskih volitvah – prav tistih volitvah, na katerih je mrgolelo poročil o raznoraznih mehanizmih goljufanja – odločili, da svoj glas, počasi pa tudi svoj afekt, preklopijo na Hillary. Ta preklop afekta pa se ni mogel iziti brez dopolnilne geste. Da bi se zaščitili pred napadi lastne slabe vesti, so si morali ustvariti tudi nove figure zla. In to nikakor niso bili izvorni volivci Trumpa, do katerih so ostajali bolj ali manj indiferentni, pa tudi ne Trump sam; afekt, s katerim še danes paradirajo proti Trumpu, je za kaj takega mnogo preveč enostaven. Dejanske tarče resentimenta spreobrnjenih so bili prav tisti, ki so v nasprotju z njimi vztrajali in se odločili, da volitve bojkotirajo ali pa svoj glas oddajo za kandidatko Zelenih Jill Stein. Zgodbo o vsemogočni ruski zaroti je sicer lansiral demokratski generalštab – a univerzalno se je lahko prijela le zato, ker so »Rusi« že od samega začetke le koda. »Rusi« so vsi tisti, ki želijo spremembo sistema – in ki nočejo igrati igre manjšega zla.

Dokler so bile naslednje volitve še abstrakcija, je bil Bernie, ki je tudi sam podprl Hillary, pred resentimentom zaščiten. Ker je pokazal, da je v konkretnem treba popustiti, če naj preživi plemenita ideja, je vsem tistim, ki so napravili enako, lahko služil kot točka identifikacije. Njegovi konkretno nekdanji in abstraktno večni podporniki v krogih mainstream youtube alternative, zlasti člani mreže The Young Turks, so ves čas dajali vtis, da na prihodnjih volitvah ne bodo veliko razmišljali. Bernie bi Trumpa premagal že takrat in ga bo premagal tudi zdaj, so trdili, in jasno je, da ga bomo podprli tudi sami. Pa vendar, ko je kampanja začela postajati dejanska, ko so se registrirali vsi možni kandidati in ko bi bil čas, da še enkrat zaženejo stroj agitacije, ki so ga gnali v letih 2015 in 2016, je entuziazem začel plahneti.

Dejstvo je sicer in treba je reči: Berniejeva ponovna kandidatura je že od vsega začetka tudi objektivno problematična. Prvič, od kandidata, ki je na prejšnjih volitvah kljub napovedim tako imenovane »politične«, torej demokratične revolucije na koncu vendarle podprl sicer edino, a v bistvenem smislu katero-koli-kandidatko, je tudi na teh volitvah težko pričakovati kaj drugega – in kandidat, ki se kaže kot dejanska alternativa, pa vendar že vnaprej daje vedeti, da bo odpustil vse in podprl katerega-koli-kandidata Demokratov, je v zadnji instanci kandidat, ki ga lahko tudi ne bi bilo in ki ga prav zato ni nujno podpreti z vso silo. In drugič, ker je Bernie na prejšnjih volitvah lansiral ideje, katerih nosilec lahko zdaj postane kdorkoli, je kot kandidat spet nenujen – in si mora svojo nujnost šele prislužiti, denimo tako, da kot bistveni element političnega sporočila postavi svojo lastno predčasnost in vzpostavi razliko med dejanskim in zaigranim, zgolj propagandnim zavzemanjem za iste ideje. Prav to pa je, kot je videti, njegova realna limitiranost.

A kakorkoli, objektivna problematičnost njegove kandidature, morda že skoraj transcendentalna nemožnost ponovitve istega, je morda lahko izgovor za manko entuziazma, nikakor pa ne upraviči geste, h kateri vse bolj tendira ameriška mainstream alternativa. Spomnimo se: obstaja natanko ena oseba, ki bi leta 2016 z eno samo potezo lahko dosegla izvolitev Bernieja Sandersa, ki bi leta 2016 s svojo podporo lahko pripomogla k njegovi zmagi v Massachusettsu in skoraj definitivno preobrnila volitve v zveznih državah, ki so prišle na vrsto kasneje.  Ta oseba, ki se je izmikala odločitvi in se namesto tega zatekala v hvalnico demokratične razprave, je senatorka iz Massachusettsa Elizabeth Warren, prav tista Elizabeth Warren, ki zdaj kandidira tudi sama in ki jo mainstream alternativa odkriva kot morda bolj privlačno možnost.

Odločitev ta hip še ni eksplicitna – a to izmikanje definitivni odločitvi za Bernieja Sandersa, ki deluje kot ponovitev njene lastne geste, nikakor ni nevtralno. Bernieju gre dolžna zasluga, da je stranko premaknil v levo, poudarjajo, a Elizabeth Warren, ki njegove ideje zdaj prevzema na svež način, je nenadoma videti kot njihova še bolj avtentična zagovornica. In dejansko, če bi pričakovali, da bi politikantski pragmatizem Elizabeth Warren pred prejšnimi volitvami moral delovati kot njena neprekoračljiva črna pika, je rezultat prav nasproten: ko nam kaže, da se je mogoče postaviti kot zagovornik Bernieja Sandersa, pa vendar izbrati nekoga drugega, recimo samo sebe, retroaktivno razrešuje ne le lastno slabo vest, temveč v prvi vrsti razrešuje slabo vest tistih Berniejevih podpornikov, ki niso zmogli biti vztrajnejši od njega samega – in namesto njegovi osebi slediti momentu anti-establishment gibanja kot takega.

In jasno, v tej konstelaciji nikakor ni nenavadno, da je tarča iracionalnega gneva, gnanega iz lastnega kompromisa, postala Tulsi Gabbard, prav tista kandidatka, ki je na demokratski konvenciji leta 2016, ki so jo mnogi izkoristili za obračunavanje s pripadniki Berniejevega gibanja, nastopila kot vztrajna Berniejeva podpornica. Ne le medijski mainstream, tudi youtube mainstream alternativa, je Tulsi Gabbard razveljavila kot legitimno kandidatko – a ne zato, ker bi kradla Berniejeve glasove. Prej zato, ker bi se v trenutku, ko bi jo prepoznali kot legitimno kandidatko, morali soočiti s tem, da si jo zlahka vizualizirajo tudi kot predsednico, kot izbiro, ki ne bi delovala kot retroaktivna racionalizacija kompromisa, kot retroaktivna pomiritev slabe vesti, temveč kot razrešitev objektivne problematičnosti Berniejeve ponovitve istega.

Ko mainstream alternativa razrešuje svojo psihologijo, se pridno useda na vlak, ki ga je skonstruiralo jedro Demokratske stranke. Na prvi pogled je bilo videti, da bo demokratski establišment sledili isti neposredni strategijo kot na prejšnjih volitvah in stavil na Joea Bidena. A bolj ko je Biden konkreten, tem bolj je očitno, da – načrtno ali ne – nastopa kot goli instrument, kot nosilec edinega sporočila, ki ga še lahko prenese: sporočila, da je čas starih belih moških minil, sporočila, ki bo moralo odnesti tudi njegovega dobrega dvojnika. Da je Biden praktično passé, je jasno že po prvi debati, po kateri je mesto osrednje kandidatke demokratskega establišmenta morda že dokončno prevzela Kamala Harris. 

Dejstvo, da je bila za njen skok na anketah dovolj že ena sama dobro naštudirana intervencija, v kateri je ostrino napada na Bidena začinila s patetično osebno izkušnjo iz otroštva, govori samo zase. Če je leta 2016 šlo za spopad med iskrenim progresivcem in iskreno predstavnico elite, ki se ji je zdelo pod častjo igrati progresivko, je igra tokrat ponovno nujna. In kdor ne bo znal zaigrati, da je boljši, kot je v resnici, ali pa da je, ko gre za Bernieja, bolj agresiven in zlobnejši, kot je v resnici, očitno nima nikakršnih možnosti. Za vse drugo bo poskrbela medijska mašinerija.

T. T.

Glasba: Tonio Rubio – Dead Slow, Jonathan Bree – You're So Cool 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness