Prišepetovalci. Oseminosemdesetič.

Oddaja

Evo, v petek bo 25. junij 2021 in končno bomo dočakali vrhunec procesa, ki kot senca spremlja nekaj več kot enoletno vladavino Janeza Janše. Ta proces pa ni – če ste morda pomislili – tista protestniška sekvenca, ki se je začela še pred Janševim prevzemom oblasti in ki bo, upajmo, svoj raison d'être izgubila z zaprisego nove vlade, temveč tista mnogo bolj notranja, navznoter obrnjena senca, ki se je zagnala v trenutku, ko je po spletu okoliščin dobila priložnost, da se ne le idejno, temveč povsem materialno prilepi na današnjo realnost. Proces, za katerega gre, je proces obhajanja tridesetletnice osamosvojitve, ali rečeno bolj točno in v dialektu glavnega akterja: tridesetletnice leta 91.

Temu, da nas bo pretežni del leta 2021 utrujalo leto 91, se ne bi mogli izogniti v nobenem primeru. Tako kot so nam že ob prejšnjih okroglih obletnicah tudi po celo leto vrteli stare TV Dnevnike in Slovenijo na barikadah, bi ob tem času tudi v normalnih razmerah in pod bolj normalno vlado obujali spomine in z enim očesom viseli v minulih časih. In jasno, ta prehodna dvočasnost bi bila vsekakor še za stopnjo bolj intenzivna pod kakršno koli vladavino te specifične osebe, ki je koekstenzivna s samostojno Slovenijo. A ker smo lani dobili epidemijo, ker so okoliščine po treh desetletjih večje ali manjše normalnosti zahtevale preskok v izredne razmere, je v glavah večnega osamosvojitelja in njegovega mentalnega kolektiva zablisnila ideja, da je to asociativno povezavo nujno konkretizirati – in oblikovati povsem direktno, materialno oprijemljivo vez s preteklostjo. Vez te vrste pa v strogem smislu ni več obhajanje, ni več spominjanje, ni več opevanje; vez te vrste ni več stvar govorov in arhivskih dokumentarcev, ni več stvar jezika, ni več zgolj stvar jezika, temveč je hkrati stvar telesa; vez te vrste je dejanska ponovitevre-kreacija, po potrebi tudi fizična.

In ker Janši ni dišalo, da bi se degradiral na pozicijo ministra za obrambo, ker je Bavčar, čeprav se mogoče tako ne zdi, vendarle še vedno preveč v zaporu, da bi vodil policijo, in ker je bil Peterle že takrat in je tudi zdaj vendarle malo preveč Lojze, da bi ga še v drugo inštalirali na pozicijo premierja, je preostal le še en kandidat: edina figura, ki je bila lahko vpoklicana, da v paraleli med letom 91 in prihajočim letom 2021 zasede mesto vozlišča, je bila figura, ki jo je ves ta čas čakal prazen stol, stol voditelja vsakodnevnih novinarskih konferenc, izvedljivih in gledljivih le v ekstremni krizi. Edina figura, skratka, ki je v paraleli iz objektivnih razlogov lahko zasedla isto strukturno mesto, ki ga je zasedala v originalnem času, je bila figura Jelka Kacina.

Da je na delu prav posebna patologija, ki je preveč absurdna, da bi bila nedolžna, je bilo jasno že ob imenovanju, še bolj očitno pa je postalo v trenutku, ko se je Kacin s svojimi tiskovkami preselil v z zgodovino zaznamovane prostore Cankarjevega doma. A kljub vsemu je bistveno eksplicirati: v glavi tistega, ki se je domislil na mesto kriznega govorca še enkrat nastaviti retorično zarjavelega, osebno pretirano involviranega in čudno razčustvovanega Jelka Kacina, ta ponovitev ni hotela delovati smešno. Tako kot istočasno vzpostavljeni in promptno razpuščeni krizni štab je bil tudi Kacin zamišljen kot kratkotrajen ukrep, kot največ nekajmesečni preblisk, ki bi ga kot takega hitro pozabili, a bi si ga zapomnili kot genialno gesto njegovega resurektorja. Kacin ni bil le videti kot prikazen iz preteklosti – kot prikazen, ki izgine, še preden jo prevedemo v realno zaznavo, je bil tudi zamišljen.

In sprva je bila, bi si upali reči, tudi paralela z osamosvojitvijo zastavljena drugače, kot se je izkazalo kasneje: s triumfom nad epidemijo, ki bi se sklenil že v letu 2020, bi si Janša pričaral čisto lastno, s Kučanom neokuženo zmagoslavno zgodovinsko epizodo, ki bi mu pripravila teren, da ob okrogli obletnici osamosvojitve praznuje tudi prvo obletnico konca epidemije, prek te povezave pa končno slavi tisti element leta 91, ki ga hoče slaviti že ves čas – torej samega sebe. S triumfom nad epidemijo bi končno postal ne le personifikacija osamosvojitvene vojne, temveč dejanski subjekt zgodovine, s čimer bi retroaktivno okrepil tudi argumente, da se v zgodovinske popise leta 91 vpiše kot primarni akter in ne le kot napol mitska figura osamosvajanja, ki je bila preveč realna, da bi jo lahko v polni meri vpisali v simbolni red. Ponovitev osamosvojitvene vojne, ki bi ponovila tudi njeno esencialno kratkost, pri čemer bi bil Janša edini bistveni akter te ponovitve, bi po tej računici postregla z logičnim sklepom: le ta, ki je bil udeležen pri obeh blitzkriegih, je lahko zaslužen tudi za prvega. Ko bi sprejeli ta sklep, bi se s tem odprla povsem nova perspektiva – in končno bi lahko uzrli pristno jedro leta 91, ki je ostajalo zakrito za Kučanovim leporečenjem.

A kakorkoli, ko se je epidemija po poletnem predahu vseeno vrnila, ko se je kratkost sprevrgla v dolgost, je bil ta narativ prisiljen, da se ukine. Namesto prvotnega načrta, da bi triumf nad epidemijo deloval kot demonstracija, česa je zmožen, ko se eksplicitno postavi na mesto vrhovnega komandanta, je bil tako čas za novo, precej manj kontrolirano in precej manj zavestno strategijo. Kot je postalo jasno z drugim valom, se z epidemijo v razmerju do leta 91 za Janšo ni ponovila le ekstremna krizna situacija, ponovile se niso le zares nenormalne izredne razmere, ki ga kot rojenega operativca interpelirajo k akciji, temveč se je ponovila tudi očitna nujnost, da se triumf, ki ga je v laboratorijskem idealu lastne psihe nesporno zmožen, v realni politični praksi zamaže z elementi sovražnega Drugega.

Janševa fiksacija na leto 91 na prvi pogled morda spominja na postpartizanski še-pomnite-tovariši – a v nasprotju s slavljenjem NOB je Janševo slavljenje osamosvojitve precej bolj ambivalentno. Fiksacije na uspeli triumf se privadiš, vanjo se ideološko vpneš in v njej vztrajaš, ker vztrajajo drugi, a načeloma se je lahko ozdraviš; medtem pa je fiksacija na spodleteli triumf, na triumf z napako, precej bolj trdovratna. In vsa poanta morda ne individualno, definitivno pa kolektivno patološkega vračanja v leto 91 je iskanje načinov, kako iz leta 91 odstraniti elemente, ki osamosvojitve niso čutili kot intimne opcije, elemente torej, ki so se – tako pač verjamejo v SDS in NSi – nelegitimno nalepili na proces osamosvojitve, ki zato ni proizvedla tiste resnične Slovenije, o kakršni so sanjali.

Prav dejstvo, da se je v nečem, kar je bilo prek momenta izrednih razmer sprva zastavljeno kot imitacija osamosvojitvene vojne, ponovil tudi moment spodletelosti, je v re-kreacijo leta 91 vnesel moment čiste in dejansko ne več nadzorovane prisile ponavljanja, ob kateri stare abstraktne strategije soočenja s travmo, kakršna je bila ideja druge republike, nenadoma izpadejo povsem nedolžne in skoraj racionalne. Ne le Janša in njegov notranji krog – tudi liki, kot je Jožef Horvat, so ob prvih znakih, da jim ne bo izpolnjena čisto vsaka želja, padli v časovno luknjo, kjer v sinhronosti nastopijo osebni spomini na vojaško uniformo, boj za digitalizacijo in zagon gospodarstva ter strah pred nacionalizacijo in razlastitvijo kmečkega človeka. 

KLIP Jožef Horvat

Kot pokaže primer Horvat, se delirično poustvarjanje osamosvojitvene konstelacije, ko vanjo začnemo verjeti ne le v teoriji, temveč tudi v praksi, ne more ustaviti leta 91, temveč zaplava vsaj do leta 45, če ne še dlje – a to ni edini tip izgube nadzora, ki ga po notranji nujnosti prinese predolgo zadrževanje v vzporedni temporalnosti. Sama odločitev, da se zapremo v univerzum, v katerem z osamosvojiteljskim pasportom bivamo zgolj mi sami, odločitev torej, da politične nasprotnike dojemamo kot rušitelje najbolj osnovnih pogojev eksistence države, s katero se ekskluzivno idenficiramo, se lahko izteče le v popolno izgubo realnosti – ki se konča bodisi v absolutni ignoranci kritike, če si Janša (kar seveda ni posebej novo), bodisi v presežni groteski, ko se na kritike vendarle odločiš odgovoriti, če si Tonin.

Prav ti razmeroma novi prebivalci leta 91 so posebej dragoceni, ko gre za prikaz njegove strukture – pri čemer je direktna fascinacija z orožjem vseh kalibrov morda še najmanj zanimiva. Pri Toninu je že od vsega začetka njegovega igračkanja najbolj bistveno tisto, čemur sam pravi delovna obleka, zunanja realnost pa jo prepoznava kot paravojaško uniformo, pri kateri je bojda v prosti prodaji nabavljena generična lovsko-ribiško-vojaška oprema ozaljšana z našitki, ki so po videzu sodeč nastali v vojaški šivalnici. Odločitev ministra za obrambo, da v vojaški oblačilni kod uvede unikatni look, ki doslej še ni obstajal, je bizarna že kot taka – a še bolj bizaren je bil njegov odgovor na kritike. Potem ko je odločitev sprva še pojasnjeval z besedami, je v drugem koraku sklenil, da repliko uprizori: da si ob obisku tankistov svojo civilno obleko pusti zamazati na način, da rekreira videz maskirne uniforme: »Še naprej bom na teren hodil v delovni obleki,« je ob prvih fotografijah z zdaj že famoznega obiska zapisal na Twitterju. »Današnji obisk tankistov Slovenske vojske je znova dokazal, da poslovna obleka za teren pač ni primerna. Pika!«

Ko je kakšen teden kasneje v 24ur zvečer, potem ko so bile objavljene še dodatne fotografije z obiska tankistov in vojaškega urjenja, odgovarjal, da ga »ne zanima, kaj si nekateri mislijo o mojem početju«, je resnico sicer zadel v popolnost – a pri tem vendarle še enkrat več spregledal vsebino te resnice. Fotografije, ki jih je tako veselo kazal, so bile v svojem nezavedanju asociacij, ki jih sprožajo, močno podobne Janševemu, Vizjakovemu in Počivalškovemu foto terminu v Palomi – in tako kot slednje niso bile problematične zato, ker bi ministri brezsramno izkoristili univerzalno priljubljenost toaletnega papirja, tudi pri Toninu ni šlo za funkciji neprimerno paradiranje z vojaško opremo, temveč za nekaj, hja, drugega. In prav dejstvo, da trenutna oblast v tendenci, da si kriterije realnosti postavlja izključno sama, ni ignorantska le do kritikov, temveč do velikega Drugega kot takega, prav dejstvo, da lahko samo čakamo, kdaj se bo pred nami dobesedno slekla in se še naprej vedla, kot da je vse normalno – prav to je tisti presežek, tisto, v čemer se današnja verzija kolektivnega avtizma, ali pač političnega avtoerotizma, razlikuje od predhodnih, bolj teoretičnih in spekulativnih ponovitev leta 91.

A morda najboljšo uprizoritev osamosvojiteljske patologije, tega čudnega prelivanja leta 2021 in mitskega leta 91 nam oblast ponuja v kvizu Slovenija, moja država, kvizu, ki ga zadnje dni vrti Nova24, pri katerem kot soorganizator nastopa organ, ki si pravi Pedagoška sekcija Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, in ki ga vodi z nacionalke krivično odstavljeni nekdanji voditelj Malih sivih celic Pavle Ravnohrib.

KLIP Slovenija moja država 1

Kviz, ki se bo, kot simptomatično poudari Ravnohrib, končal 25. junija 2021, že s samim naslovom, ki ga spremlja vintage estetika lipovega lista, podaja temeljno formulo osamosvojitve: prav ta minimalni premik od moje dežele k moji državi, prav ta na minimum reducirana sprememba, ki prej kot na divjo kreacijo novega meri na konservacijo čistega jedra Slovenije, kakršno smo fantazirali, ko smo se hoteli zgolj odcepiti, se odcvikniti od Jugoslavije in notranjih motečih elementov, prav to je tisto, k čemur moramo stremeti mi sami in naša mladina – in prav to je tisto, o čemer je sanjala tista mitska figura, ki jo je Janša postavil na mesto fantazijskega, a zato še bolj realnega prvega predsednika samostojne Slovenije.

Pučnik se tudi v preostalih edicijah tega kviza vrača in vrača, včasih kot pravilni, včasih kot absurdni napačni odgovor – ko je, denimo, treba znati izbrati med Badinterjevo, Santerjevo, De Michelisovo in ja, dejansko, Pučnikovo komisijo. A če se praviloma vrača in vrača, in če se vrača in vrača tudi slavna Pučnikova fraza, s katero se je SDS odločil kontrirati Kučanovemu »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, se včasih zgodi, da se noče vrniti. In čeprav nismo Pedagoška sekcija Radia Študent, vam vendarle polagam na srce: poslušajte najprej, kaj je proizvedlo trideset let šolskega sistema pod oblastjo kontinuitete, nato pa se globoko zamislite. 

KLIP Slovenija moja država 2

 

T. T.

Glasba:  BDB – Niio Rhythm

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.