UVODNIK

Recimo, da je deseta izvedba oddaje že nekakšen jubilej – zato bova danes popravila manjšo nerodnost, ki se je zgodila v prvi oddaji, ko sva se pozabila zahvaliti tistim ljudem, ki so omogočili, da se oddaja sliši tako, kot se sliši.

Najprej gre zahvala Svetlani Makarovič, avtorici izvirne različice pesmi, pesmi Ikebana, ki jo slišite v avizu. Hvala Svetlani Makarovič, ki je prijazno dovolila njeno predelano uporabo. Aranžma aviza in podlaga, ki narekuje tempo celotne oddaje, je delo Polone Janežič, hvala, Polona. Glas, ki ga slišite na začetku in ob koncu oddaje, je glas Sare Kneževič. Hvala, Sara.

 No, in zdaj k bolj, hja, resnim, bolje rečeno, bolj ambivalentnim temam, temam, ki niso samo v prijetni užitek, temveč skrbijo za to, da smo vsak dan vsaj malo živčni, razjarjeni, se zgražamo, se krohotamo in obupavamo; k temam, pri katerih iščemo način, da bi vanje vsaj malo, vsaj malo intervenirali.

 Ta hip, naslednjo nedeljo namreč, bi lahko imeli možnost neke manjše intervencije, izvolitve tistega kandidata, ki ga na koncu ne bomo izvolili. Kakšna intervencija bi to bila, bi rekli, če pa bi izvolili istega predsednika, ki smo ga že imeli, predsednika, za katerega v končni fazi ni videti, da bi bil sposoben kakorkoli vplivati na način, kako se v Sloveniji v zadnjem obdobju sprejema zakonodaja, kako se sistematično, pa vseeno prefinjeno premikamo k vse bolj izdelani obliki druge republiki.

Kakšna intervencija bi bila še enkrat izvoliti starega predsednika, bi rekli. Kaj ni to samo ohranitev statusa quo, samo poskus, da se navsezadnje čisto nič ne spremeni?

 Na prvi pogled je res tako. Pa vendar, primer socialnih pravic, torej primer, ko je ohranitev socialne države, ki ga novi ekonomski mojstri razumejo kot ohranjevanje statusa quo, dejansko edini primer dejanja, ki nam je danes na voljo. Seveda, dejstvo je, da se je v tem boju treba prilagoditi novim razmeram. A to, pazite, ne pomeni upoštevati dejstvo, da smo v krizi, razumeti, da lahko porabimo samo toliko kot ustvarimo, pristati na to, da si socialne države ne moremo privoščiti. Prilagoditi se razmeram pomeni najti nove strategije, ki nikakor ne izključujejo tega, da bi zahtevali celo več. Zavreči je treba tisti konsenz, ki se je vzpostavil s krizo, ne čisto takoj s krizo, temveč nekaj mesecev po njenem izbruhu, v trenutku, ko so oblasti že zajele sapo. Namreč konsenz, da je breme krize treba enakomerno porazdeliti med vse. In dejansko, če zahtevamo status quo, hkrati že zahtevamo ne enako, temveč več.

 A vrnimo se k predsedniškim volitvam, kjer bomo navidez prekinili s statusom quo in izvolili povsem novega predsednika. Pa res? Ali ni tisti pravi status quo situacija, v kateri so nekateri politiki že od samega začetka države predestinirani za pozicije? Ali ni pravi status quo vztrajanje likov, kot sta Janša in Pahor, ki se nočeta in nočeta naveličati politike in funkcij, le da je Janša pri tem malo bolj izbirčen, ker pač ve, kje je moč?

 Ali ni tisti pravi status quo situacija, ko se želja Boruta Pahorja, ki je nastala bogve kdaj v otroštvu in ki je kot možnost bruhnila na dan ob vsakih volitvah, pretvori v željo državljanov samih – ki preprosto ne morejo dopustiti, da Borut Pahor ne bi pustil svojega zaznamka na čisto vsakem funkcionarskem sedežu, kar si jih je mogoče zamisliti? Ali ni pravi status quo vrtinec logike stricev iz ozadja, ali ni pravi status quo ohranjanje tiste logike, ki je sicer bolj ali ne že ves čas enaka, a vneto skrbi za to, da bodo stvari z vsakim dnem samo še malo slabše?

T. T.

MONOLOG: Boris Vezjak

Glasba: Silence - The player