Prišepetovalci. Devetdesetič.

Oddaja

Septembra lani, ko je bila ta oddaja zadnjič na programu, je bil naš univerzum tako izrazito drugače zasukan, da se ga v pravem smislu sploh ni mogoče spominjati. Epidemija, ki faktično ni končana niti zdaj, je bila takrat nekončana še na povsem drugačen način: ukvarjali smo se z delto, ki je ravno začela harati, ukvarjali smo se s cepljenjem, ki zdaj več ne obstaja, ukvarjali smo se s protesti Resni.ce, ki zdaj brez vsakega pompa in umaknjena v ilegalo odcepljene sfere lovi vstop v parlament. Koalicija, takrat še pristno samozavestna, je v tistem obdbobju opravljala serijske obiske po regijah in z besedami in vizualijami nosila sporočilo, ki ga je zdaj s pristno vero zmožen izreči le še Matej Tonin: pozabite na volitve in običajno demokracijo, enostavno pustite našo desnosredinsko koalicijo, da vlada še naprej in opravi delo do konca, da opravi delo, ki je preveč pomembno, da bi ga prekinile volitve. In dalje – bil je to čas, ko SDS struktura še ni v celoti zalila RTV-ja. Bil je to čas, ko Urbanija še ni objavljal svojih tedenskih poročil, ko programski svet še ni bil zbirka do kraja odbitih lunatikov, ko se je Možina še mirno izmenjeval s Ksenijo Horvat in ko je bil Pirkovič še vedno na tretjem programu izolirani simptom, ne pa prvi obraz nacionalke. 

A bil je to še en, z današnje perspektive neprepoznaven čas: namreč čas, ko se je koalicija KUL, ki je obstajala že od še bolj pozabljenih poskusov z Damijanom in Erjavcem, dokončno odločila, da se odloči – in se postavi kot blok, ki se ne bo več trudil z iskanjem po srcu dobrih elementov na marginah ali izrastkih iz margin nasprotnega bloka, temveč bo po volitvah vlado načeloma sestavil sam. Ideja bloka, ki hoče zamenjati drugi blok, je že v abstrakciji razmeroma logična, v konkretni situaciji, ki smo jo imeli in jo še imamo, pa bi morala zveneti samoumevno: koalicija, ki se ji je zrolalo in ki je popolnoma enotna v nespoznanju tega fakta, se lahko samo odrola v opozicijo, in to od prvega do zadnjega njenega člena. 

In čeprav javno mnenje ni bilo popolnoma prepričano, da je to to, so se seštevki mandatov štirih strank po anketah takrat gibali nekje od 50 do 52, kar je bilo seveda premalo za jamstvo nujne zmage, a povsem dovolj za racionalni optimizem, sploh ob dejstvu, da v dani konstelaciji nobeni od štirih strank realno ni grozilo, da ostane pod parlamentarnim pragom. Da bi vsaka od strank od tiste točke dalje morala opraviti še nekaj dela pri samoizgradnji, je bilo neminovno; prav tako je bilo jasno, da bi ta koalicija za vtis operativnosti in svežine morala najti nekaj novih skupnih ekspertnih kadrov, recimo kakšnega prodornega strokovnjaka za energetski biznis, ki bi prevzel zeleno transformacijo, kakšno vladnih pritiskov na sodstvo sito sodnico, ki bi se odločila sanirati pravosodje, ali kakšno medijsko prepričljivo diplomatko, ki bi prevzela zunanje ministrstvo; a da bi bil ta projekt an sich obsojen na propad, je bilo objektivno daleč od resnice. 

Jasno je, da bi tudi ta ideja potrebovala asistenco medijskega spina, ki bi v blok že precej fiksirane volivce prepričal, da ta koalicija ni samo ena od možnih poti, temveč edina prava pot do menjave oblasti. Recimo tako, da bi celotno grupacijo prikazali kot lojalnega zaveznika protestniškega ljudstva v najširšem smislu, kot soborca v parlamentarni sferi, ki od začetka do konca drži obljubo in vztraja pri skupnem »ne« trenutni oblasti – in ki se bo v času do volitev pustil navdahniti idejam civilne družbe, ki je tudi sama sicer enotna, a pisana, torej prav takšna, kot je tudi ta grupacija. Lahko bi začeli graditi zgodbo o nujnosti, da po Janši na čelo vlade stopi z Evropo usklajena, kultivirana in umirjena socialdemokratka, torej figura, ob kateri bi v bolj normalnih časih zaspali od dolgčasa, tokrat pa bi nas njen ton zazibal v zaslužen in krepčilen sen, ki bi nam dal moč in odločnost, da trezno zastavimo novo pot. Ko bi se spomnili na epizodo, ki ji desnica pravi puška-v-koruzo, bi dvom v obstojnost nečesa, kar je kdaj že razpadlo, lahko preobrnili v izziv, v prvo poglavje moralne prilike o post-janšistični streznitvi, v kateri bo ista energija, ki je prej poganjala malenkostne spore, angažirana v gonilo trdega projektnega dela, kombinacije socialnega, kulturnega in fiskalnega okrevanja ter kreativne zelene transformacije. In nenazadnje, koalicijo KUL bi lahko prezentirali kot pristno levosredinsko vlado, kakršne še nismo imeli in s kakršno je vredno poskusiti zlasti v času, ko moramo sanirati grehe desne vlade in ko je tudi sredinsko normalnost mogoče doseči le s pomočjo odločnosti mladih levih sil, ki nočejo cincati –takšnih sil, recimo, ki bi se zavzele za omnibus zakon o odpravi škodljivih zakonskih sprememb sedanje vlade, spisan v kakšnem civilnodružbenem inštitutu.

Za tak narativ bi težko rekli, da je bil neizvedljiv – konec koncev je očitno, da bi bil v določenih potezah skoraj identičen narativu, ki smo ga kasneje dejansko proizvedli. A da bi se volilna strategija protivladne politike dejansko zagnala v točno to smer, bi se morali odreči poskusu, da v enačbo za skupno stvar vnesemo še en element, namreč pregovornega sredinskega volivca, volivca izvorne Cerarjeve različice SMC, za katerega se je v trenutku, ko ga ni bilo mogoče v enem kosu locirati v anketah, predpostavilo, da se je izgubil in da neumorno išče svoje novo gnezdo. Govor o sredini, ki je bil v veliki meri sprožen kot reakcija na domnevno nelegitimno in kapriciozno izključujočnost strank KUL-a, govor o sredini, ki jo moramo načarati sami, da je ne bi načaral Janša, ta govor je v določenem momentu preplavil vsako razpravo o volilnih strategijah opozicije – in položil teren, iz katerega je praktično iznenada skočil Robert Golob.

Da si je Golob po svojem utemeljitvenem dogodku v Stari elektrarni vzel še nekaj časa, v katerem je oblikovanje scenarija, na katerega bi se na najbolj smiseln način vključil v slovensko politiko, prepustil drugim, se vnazaj lahko zdi zgolj prazen trik, a je za dosego statusa, ki ga je dobil, precej bistveno: ko je bila namreč sprejeta predpostavka, da brez njega v slovenski politiki ne bo več šlo, so se za stranke KUL na papirju narisale same nemogoče izbire. Če bi ga vzele za zunanjega mandatarja, bi težko utemeljile svoj obstoj in se degradirale na pomožni instrument; če bi ga za predsednika vzela kakšna posamezna stranka, bi se na instrument degradirala samo ta, a ker bi se na anketah v isti gesti nesorazmerno okrepila, bi postala izjemno sumljiva partnerskim strankam; da bi šle z njim v odprt konflikt, je bilo izključeno že zaradi dejstva, da je nastopil kot žrtev režima, če specifičnih kvalitet sploh ne omenjamo; da bi zapolnile realno praznino, zaradi katere je sploh nastopil kot akter, je bilo zamujeno. Skratka, ko so bile na mizo kot opcije položene zgolj nemogoče izbire, so tako te stranke kot vsi zunanji opazovalci lahko zgolj izpeljali edini možni sklep: ja nič, Golob očitno mora ustanoviti samostojno stranko, kandidirati za mandatarja in s strankami KUL poskusiti sestaviti vlado.

Ta subjektivna vključenost v oblikovanje logičnega sklepa je za prepričljivost novega političnega akterja bistvena. Njegov prihod na ta način ne deluje kot osebna kaprica, ne deluje kot vsiljevanje, ne deluje kot motnja že izgrajenega političnega zemljevida, temveč kot realizacija objektivne nujnosti in, še več, kot izpolnitev želje, ki je bila prej tako abstraktna, da smo komaj vedeli, da jo imamo. Da je bil velik del in verjetno bistveni del predvolilne atmosfere postavljen že precej pred Golobovim prihodom, da je doprinos Golobove stranke-gibanja h kumulativnim številkam opozicije na volitvah verjetno precej manjši, kot je videti zdaj, da se brez njegovega prihoda ne bi podrl svet, vse to naenkrat ni več relevantno. Kar šteje, je končni vtis neizogibnosti, ob katerem si zobe polomi vsaka, še tako utemeljena kritika. 

Torej, če se novemu političnemu akterju posreči, kot se je posrečilo Robertu Golobu, da je njegov vstop v politiko dojet kot realizacija objektivne nujnosti – kar v demokraciji pomeni želje ljudstva –, v splošnem dobi avro neizogibnosti. Naj bo obraz še tako nov, je po svojem bistvu starejši od vsakega že obstoječega političnega in javnega akterja. Pojavil se je sicer šele zdaj, a kot čistejša in manj popačena reprezentacija želje ljudstva je bolj primaren in s tem bolj upravičen do bonusa obzirnosti. S tovrstnim novim akterjem je po nepisanem pravilu treba ravnati previdno, z rezervo, z razumevanjem, z odpuščanjem, s samofiltriranjem, z refleksijo, a predvsem s samorefleksijo, pod imperativom hkratnega samoizpraševanja, pod sumum morebitnega lastnega kritikantstva ali lepodušnosti – a ne enostavno zaradi njegove novosti, ne enostavno zato, ker je tako nov in nebogljen, da se mora še razviti, temveč zaradi njegove esencialne primarnosti, esencialne večnosti. Njej moramo pustiti, da se razvije, da se skozi čas razodene sama in nam pokaže, ali je v svoji sveži pojavitvi res le še ena popačena oblika, za kar jo sumničimo, ali pa je vendarle mnogo bolj pristna in bistveno modrejša od nas – in smo mi tisti, ki se bomo izkazali kot popačene figure, ki branimo svoje preživete pozicije in nas čaka nujna transformacija.

Če novi akter ni očiten populistični šarlatan, če ima določene kvalitete, če ni izrazito iliberalen in če ni povsem jasno, na katero finto je ujel svoje volivce, bomo kot dodatni signal, da sta previdnost in obzirnost res na mestu, vzeli tudi nenadni porast njegove javnomnenjske priljubljenosti – torej učinek, ki ga je njegov nastop imel pri drugih, po definiciji bolj preprostih in manj spolitiziranih volivcih, kot smo mi sami. Nekaj avtentičnega, bo rekla naša vest, očitno je na njem: volivcem, ki so sicer manj definirani in bolj labilni, je ponudil možnost, da vendarle izberejo vsaj razmeroma pravilno, da izberejo vsaj nekaj, kar ni očitno zlo, s tem pa nam, če nič drugega, pridejo bližje in vstopijo v našo skupnost. Te volivce moramo ceniti, ker so kljub svoji manj politični naravi zmogli izbrati nekaj konkretnega, kar ni evidentno zlo, pa tudi ne njegova za drobec blažja verzija, temveč nekaj, kar je v konkretni situaciji postavljeno kot sestavni del našega bloka – a še bolj moramo ceniti tistega, ki je do njih znal pristopiti in jih prepričati, da se vsaj v konkretni situaciji postavijo na pravo stran. Zmožnost prepričati volivce, ki niso naši najtesnejši naravni zavezniki, da se nam pridružijo v skupnem boju, pa je po svoji naravi enigmatična. Povsem možno je, da je bil prevod v preprosto sporočilo mogoč le zato, ker je izvorno sporočilo že samo po sebi preveč preprosto in posledično napačno – a ne moremo izključiti možnosti, da je sposobnost pritegniti manj angažirane volivce zgolj tehnična vrlina, in smo njegovi avtentični somišljeniki in bodoči soborci mi sami.

Ta abstraktna shema pa v konkretni utelesitvi ni vedno enako abstraktna. Če je bil Miro Cerar verjetno ultimativni primer maksimalnega izbrisa vsebine, če je Cerar neposredno meril na večnost vrednot, vključno z resnicoljubnostjo, ki narekuje izmikanje vsaki morda neuresničljivi obljubi, pa se Golob v skladu s svojim profilom postavlja kot izrazito konkreten, izrazito operativen, izrazito dinamičen, izrazito aktivno transformativen. Če je zgodnji Cerar obljubljal nič in je pozni Cerar ne jamral, ampak iskal rešitve, Golob ob tem, da ne jamra, tudi več ne išče rešitev, temveč je nekdo, ki je rešitve v principu že našel. 

In dejstvo je, da je prav ta poteza konkretnosti pravi razlog, da je skepsa do njega in celotnega njegovega projekta toliko bolj zahtevna: na vlak njegovega gibanja so skočili neki povsem drugačni, precej bolj pisani in nekateri privatno precej bolj izdelani profili, ki na svojih partikularnih področjih stvari čisto dejansko obvladajo. Še več, če je Golobovo Gibanje po določenih parametrih sredina, pa to nikakor ni po svetovnonazorskem profilu nekaterih njegovih članov iz ne ravno prve, a zagotovo iz druge vrste. Martin Premk, recimo, ki je na strankarskem dogodku zrugal, ni druge besede, idejo karantanskega panterja, ali Miroslav Gregorič bi bila kot člana SMC nezamisljiva – in čeprav sta del istega Gibanja tudi Janja Sluga in Marta Kos, to ni povsem nepomembno. 

Toda – če Gibanje Svoboda ni sredinsko na način apriornega izogibanja stališčem, ki bi v vsaki drugi stranki zvenela kot levičarski ekstremizem, čemu ga potem spontano vendarle dojemamo kot sredinsko, torej kot element, ki je lahko zapolnil predpostavljeno izpraznjeni prostor sredine? Je to res zgolj Robert Golob, ali bolj točno, je to res le učinek čudno potlačenega dejstva, da se je na utemeljitvenem dogodku ob njem pojavil Tone Krkovič? Je to res le prevod Golobovega gesla, da bo produkt, ki ga bodo gradili, malček levi, malček desni? Ja in ne. V konkretni situaciji je bil ta vsebinsko mešani, če že ne sredinski produkt sprejemljiv le zato, ker je ujel še nekaj drugega, ker je z neko drugo operacijo opravil funkcijo, ki jo tradicionalno opravlja vsebinska sredina – in pri tem je bil bistven tajming. Poslušajmo, kaj je na soočenju na N1 o tem povedala podpredsednica Urška Klakočar Zupančič.

KLIP Klakočar Zupančič

V tem tajmingu je nekaj resnično genialnega, kolikor je prav predmet očitka, namreč zapoznela politična aktivacija, preobrnjen v največjo prednost, in sicer na dva načina. Prvi, bolj površinski, je jasen: kar se zdi kot zapoznela in sebično motivirana aktivacija, v tej naraciji postane odraz Golobove strateške premetenosti. Vedel je, kaj prihaja, vedel je, že davno je vedel, da ga bodo odstranili, a je potrpežljivo čakal, da ga napadejo in, kot je že znal reči direktno, pretvorijo v žrtev. A če bi ostalo pri tem, če bi se vse vrtelo okrog njega, se ta trik morda ne bi prijel tako uspešno, kot se je. 

Ta zapoznelost aktivacije ne le njega samega, temveč tudi njegovih somišljenikov, je morala biti pretvorjena v neposredno vrlino: specifična poteza, ki Gibanje Svoboda razlikuje od splošne antijanšistične javnosti in starih opozicijskih strank, ki se na to oblast odzivajo že od vsega začetka in so se v tem procesu iztrošile, je v tem, da se je oglasilo šele takrat, ko so bile prekoračene res in resnično in zares vse meje. Kaj se je dogajalo pred tem, ko so bile prekoračene še ne čisto vse meje, je s tega končnega mesta irelevantno: prav mi, ki smo imeli več trdoživosti, prav mi, ki smo imeli bolj debelo kožo, prav mi, ki smo vse skupaj precej mirno opazovali in se ventilirali v privatni ali polprivatni sferi, prav mi smo tisti, ki smo disrupcijo sistema zaznali v najbolj čisti obliki. Nič ne dodajamo, nič ne interpretiramo, nobenega partikularnega interesa ne zasledujemo. Mi samo povemo.

To na čisto spoznanje reducirano izhodišče pa ima za uspeh stranke, ki si po dveh letih epidemije reče Svoboda, neko res bistveno prednost. Ta stranka ne bo uspešna preprosto zato, ker se je pojavila nekaj mesecev pred volitvami, temveč zato, ker se je konstituirala v momentu, ko epidemija ni bila več politični problem. Tudi mnoge opozicijske stranke je brez dvoma že dolgo mikalo, da bi se postavile kot stranke svobode, kot stranke osvoboditve izpod ukrepov, pa se zaradi realizma epidemije niso mogle. Ker si že na začetku niso drznile slediti znanosti, ne stroki, znanosti, ker vladi niso znale konsistentno kontrirati z druge strani, so se hočeš nočeš zaklenile v defenzivno pozicijo, ki jo je čutiti še danes. Še pred dvema dnevoma se je Tanja Fajon na soočenju na N1 mučno branila greha o šolah brez mask; še pred dvema dnevoma je na istem soočenju Marjan Šarec moral braniti Janija Möderndorferja, ki je nekoč, kdo se sploh še spomni, v parlamentu v navalu jeze odstranil masko; še pred dvema dnevoma so se, konec koncev, na istem soočenju pogovarjali o tem, da je Hojs v parlamentu snel masko in med interpelacijo jedel arašide. Vse druge stranke, skratka, so še vedno nesvobodne, ker jih nažirajo stari grehi epidemije, ki kot taka ne zanima več nikogar – le Gibanje Svoboda je zares svobodno in lahko na to temo in na kakšno drugo temo izreče, kar hoče, lahko izreče tisto, kar bi radi izrekli skoraj vsi, pa ne smejo. 

T. T.

Glasba: Dzipsii – Sve je isto, Skunk Anansie – Glorious Pop Song

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness