UVODNIK

Slovenska desnica, pa naj gre za uradno strankarsko desnico ali pa tisto, ki se razteza prek inštitutov, zborov, revij in portalov, se pretvarja, da je v popolni paniki. Srednji komunisti so na vladi, stari komunisti so v ozadju, mladi komunisti ustvarjajo demokratični socializem. In vsi, srednji, stari in mladi, imajo skupnega sovražnika. In to ni kar preprosto slovenska desnica, kar bi pričakovali, temveč nič drugega kot: Evropa.

In ja, na nek način imajo prav. Evropa se je v njihovih glavah že zdavnaj zlila v eno z edino resnično močno panevropsko platformo, Evropsko ljudsko stranko. Ta grupacija je sumljiva že zaradi svojih ekscesov. Viktor Orban je bil dolga leta njihov podpredsednik. Njihovi visoki predstavniki, in ne, ne gre samo za Angelo Merkel, so pred volitvami znali podpreti takšne kadre, kot sta Ivo Sanader in Janez Janša. In kar se tiče slednjega, prepričani smo lahko, da ga bodo pred naslednjimi volitvami podprli spet. In spet in spet. Pa to sploh ni tako logično. Recimo, Evropa, kakršno zagovarjajo, nenehno zahteva strukturne reforme – in ta, ki so ga kasneje podprli, je vsem takšnim poskusom nasprotoval in jih blokiral. Zakaj? Možen je resnično samo en razlog. Najbrž preprosto zato, ker je vsaka strukturna reforma na jugu Evrope tem boljša, kolikor kasneje pride na vrsto. Nobeno leto zanje ni izgubljeno leto: če gredo stvari na slabše, če gre, enostavno rečeno, slabše lokalnemu kapitalizmu, je to dobra novica za evropske kapitaliste – ker vse skupaj postane nujno, ker se zapre prostor za alternativne rešitve, ker se lahko končno kot nujen uveljavi tisti recept, ki se vseskozi pretvarja kot apolitičen, ne-levi-ne-desni: varčevanje, rezi, prilagajanje gospodinjski logiki. Porabimo lahko le toliko, kot ustvarimo – kar v njihovi lažni interpretaciji, po kateri davke plačuje gospodarstvo, troši pa javni sektor, pomeni, da je sociale pač toliko, kot si je lahko privošči gospodarstvo.

A če sem prej rekel, da je Evropska ljudska stranka sumljiva zaradi svojih ekscesov, je to premalo. Sumljiva je že, dobesedno, na prvi pogled. Poglejte si njihovo spletno stran, njihov logo in njihove barve – in imeli boste občutek, da ste na spletni strani Evropske unije kot take. Hočete Evropo? Kako si jo predstavljate? Ja, kako – v rumeni in modri barvi, po možnosti z dvanajstimi zvezdicami. In prav to najdete na strani Evropske ljudske stranke. Prefriganost je tu povsem elementarna: zavij se v barve Evrope in zavarovan boš pred vsemi očitki. Postavil se boš kot nevtralna Evropa, kot tisti obraz Evrope, ki hoče biti najprej Evropa, potem pa vse drugo, kot tista podoba evropske politike, ki noče biti zares politična, ki noče biti razredno in ideološko obremenjena. Ki noče nič – razen tega, da jo tretiramo kot edino pravo Evropo.

Prav to je jedro problema. Evropski ljudski stranki se je uspelo usesti na Evropo – in sicer na točno enak način, kot so se naši pomladniki usedli na Slovenijo. Ali si to vsaj prizadevajo – in če jim to ne uspe v celoti, si je treba izmisliti alternativno državo s svojo alternativno zgodovino. To, kar gledamo vsak dan, nam pravijo, v resnici sploh ni Slovenija, Slovenija v svojem polnem smislu sploh nikoli ni obstajala. Obstajala je samo v srcih in ves ta čas obstaja samo v SDS. In kdor ni verjel, je to videl na kongresu SDS. To je bil 10. kongres. In pred njim so bili deveti, osmi, sedmi, šesti, peti, četrti, tretji, ljubkovalno imenovan litostrojski kongres, drugi in prvi. SDS svoje kongrese šteje in jemlje absolutno resno. In kako jih ne bi: kot je v zaključni besedi ugotovil Janez Janša, se je v teh 25 letih obstoja stranke veliko pomembnega zgodilo, in glejte, vse to se je dogajalo, kakšno naključje, skupaj z najpomembnejšimi dogodki za slovensko državo.

Seveda je jasno, v čem je stvar. SDS je pač partija, tista vzporedna struktura, za katero ni čisto jasno, ali je bolj uradna kot struktura države kot take. Je glavni v državi šef partije ali predsednik države? Je glavni izvršni svet ali centralni komite? Odgovor, boste rekli, je jasen, glavna je partija, vse drugo je samo varka za zunanje opazovalce. A vendarle obstajata obe, ta dvojnost je nujna za vzdrževanja videza, da je partija univerzalni zastopnik ljudstva: njuna popolna komunikacija, čudežno skladje med tem, kar pravi partija in tem, kar pravi država, ima samo eno sporočilo. Partija počne tisto, kar je edino prav, torej tisto, kar hoče ljudstvo, ne da bi to ljudstvo kdaj razumelo ta čudež, čudežni način, na katerega partija vedno znova ugane, kaj si ljudstvo želi.

In jasno, težava, ki jo ima SDS, je seveda v tem, da država ne misli vedno tako, kot misli SDS. Da pa bi ta partija brez države ohranila svojo normalnost, da ne bi padla v psihotično brezno, mora na mestu te luknje ustvariti blodnjo. Poleg Slovenije, v kateri živimo, obstaja še druga, sublimna Slovenija, tista Slovenija, kjer je vse lepo, kjer se imamo vsi radi, kjer objeti plešemo kolo. Obstaja še druga Slovenija, tista Slovenija, katere vojska ni bila ustanovljena leta 91, temveč leta 90, tista Slovenija, kjer na prvih volitvah ni zmagal Milan Kučan, temveč Jože Pučnik, tista Slovenija, kjer Janša ni bil odstavljen kot obrambni minister, tista Slovenija, kjer ni grdih novinarjev, ki pišejo o trgovini z orožjem. In še več, to je tista Slovenija, ki sama generira tisto drugo, sublimno Evropo. To je Evropa, kjer na Finskem in v Avstriji ni procesa v zadevi Patria. Ne, tam ljudem iz SDS ne sodijo, tam jih imajo radi in jih spoštujejo. A ironija je v tem, da ima SDS na nek način celo prav. Takšna Evropa dejansko tudi obstaja. To je Evropa, kjer bodo pred volitvami podprli Janeza Janšo, to je Evropa, ki za svoje kapitalske interese ukinja države, ki ležijo za spoznanje preveč na jugu. In to je Evropa, kjer ukinjene države na ves glas pravijo: hvala! Hvala, ker nam pomagate, hvala, ker nas rešujete, hvala, ker ste nam ustvarili tisto pristno državo, ki je mi sami nikoli nismo znali ustvariti.

T. T.

MONOLOG: Grega Repovž

Glasba: The Shocking Blue – Send me a postcard, The Lost Brothers – Under the turquoise sky.