UVODNIK

Ob problemu slovenskega komisarstva je bilo videti, da smo skupaj z Evropo končno doživeli razodetje. Alenka Bratušek je Slovenijo osmešila pred Evropo, je ugotavljal Luka Lisjak Gabrijelčič, prav tisti intelektualizirani in vsem všečni žlahtni desničar, ki se je sam nepovratno osmešil že pred desetimi leti, ko je kot član mladinske sekcije kandidiral na listi SDS. »Kaj se je zgodilo Alenki?« se je spraševal Miha Mazzini in ugotovil, da je bil zid, v katerega je trčila, zid razlike med evropskim in slovenskim parlamentarnim diskurzom. Ko smo prazni govor, je razmišljal, ki smo ga tako vajeni v slovenskem parlamentu, »videli iztrganega iz domačijskosti, (...) se je razgalil kot cesar in nenadoma smo vsi šokirani.« In, z redkimi izjemami, tako naprej in tako naprej. In kaj smo ugotovili? Kaj se nam je razodelo? Česa nimamo, kar imajo v Evropi? Nič drugega kot čisto navadno in navidez nevtralno: strokovnost.

Jasno, preveč bi bilo že to, da bi si tovrstni komentatorji, ki so tako ponosni na svojo širino, ogledali še kakšno zaslišanje, ob katerem bi ugotovili, da so ob Alenki Bratušek nasedli enoglasnemu političnemu spinu, ki je normalno povprečnost večine preobrazil v ekscesno podpovprečnost ene same kandidatke. In jasno, če niso videli tega, tudi ne moremo pričakovati, da bi opazili pravi problem, pravi evropski problem, v katerega pa je na svoj način vključena tudi Alenka Bratušek. Kaj bi namreč lahko storila, pa ni? Kaj bi, če bi se le znala obkrožiti z ljudmi, ki vsaj približno razumejo širše dimenzije področja, za katerega je kandidirala, lahko storila, pa ni? Kako bi lahko nastopila kandidatka, ki je bila skoraj očitno programirana za to, da postane kolateralna škoda? Kako bi lahko nastopila kandidatka, ki je ob tem vendarle imela na voljo dve uri svobode, dve uri časa, v katerem ji energetski lobiji ne bi mogli izklopiti mikrofona?

Komentatorji, ki ne razumejo, da je že govorila tako, kot se govori v Evropi, da je večina evroposlancev zdehala samo zato, ker so se tako odločili vnaprej, bi hoteli, da bi govorila evropsko, da bi govorila tako, kot se spodobi, da bi govorila isto, kot govorijo vsi – a problem je ravno v tem, da zanjo v teh okoliščinah to enostavno ni bilo dovolj. Isto ni bilo isto, pa čeprav je bilo isto – ponuditi bi morala nekaj čisto drugega, nekaj, česar ji pač ne morejo svetovati ne Juncker, ne Roman Jakič, pa tudi ne Jernej Pavlič, popolni niko i ništa, v resnici edini preživeli novi kader Pozitivne Slovenije.

Da bi lahko ponudila nekaj drugega, bi najprej morala razumeti situacijo. Prvič, morala bi razumeti, da deplasirana vprašanja o Stožicah, o Bandieri rossi in o »Europe is a gang of thieves«, kar v slovenščino sicer prevajamo z univerzalnim nagovorom »banda kravatarska«, niso eksces evropske politike. Ta vprašanja niso bila eksces, temveč predstavljajo konstitutivno in zato sploh dopuščeno in nesankcionirano mešanje megle, ki prihaja iz istega laboratorija, ki od kandidata terja nemogoče, ki terja realistično vizijo – torej vizijo, nekaj novega, nekaj izjemnega, nekaj avtonomnega, kar pa mora vseeno upoštevati osnovne črte politične realnosti, ki vse to, kar naj bi označevala beseda vizija, ravno onemogoča.

In če je na revizionistične poskuse še znala odgovoriti z antifašistično odločnostjo, bi morala v enaki maniri odgovoriti tudi na imperativ realistične vizije. Nisem bila prava Alenka, je ugotovila post festum, morala bi biti bolj odločna in ne bi smela ugajati obema stranema, okoljevarstvenikom na eni in neoliberalcem na drugi, je še enkrat v svoji karieri spoznala, da je zamudila pravi trenutek za napričakovano gesto. V resnici bi človek na tej poziciji, človek, ki naj bi usklajeval probleme energetike z okoljskimi problemi, predstavitev moral začeti z grafom – namreč z grafom, ki ga je v zadnjem poročilu objavil Medvladni panel za klimatske spremembe in ki kaže, da smo ta hip na poti absolutno katastrofičnega scenarija. Če nadaljujemo v tem tempu, do leta 2100 globalna temperatura ne bo zrasla za 2 stopinji, kot si je zadal kopenhagenski vrh pred petimi leti, temveč za nič manj kot 5 stopinj celzija, morda pa še več. To je podatek, ki je grozljiv že linearno –  torej že ob predpostavki, da ostane pri tem. Ker pa mnogi znanstveniki ob tem nakazujejo, da model prav lahko odpove, kolikor lahko že manjše segrevanje ozračja sproži verižne učinke – denimo velikanske izpuste toplogrednega metana ob taljenju permafrosta –, postane jasno, da vse skupaj, zelo blago rečeno, ni več smešno.

Čisto preprosto – namesto vsega gradiva, ki so ji ga bržkone ponujali, bi Alenka Bratušek in njeni svetovalci v roke lahko vzeli poročilo IPCC-ja ali pa – novo knjigo Naomi Klein. Naomi Klein v knjigi na ravni faktov sicer ne pove česa resnično novega, v literaturi na to temo je vse to že dolgo jasno, pa vendar: ko nekaj izpostavi Naomi Klein, je to v prvi vrsti signal, da je problem v veliki meri že zgodovina, stvar, ki se – tako kot doktrina šoka – že dolgo dogaja in že dolgo izvaja in ki bi jo morali ustaviti že zdavnaj. A to seveda ne more biti izgovor, prav nasprotno. Če Naomi Klein že v naslovu pove, da je globalno segrevanje problem, ki spremeni vse, ki torej terja spremembo čisto vseh utečenih vzorcev, čisto vseh ekonomskih in političnih modelov, to zagotovo velja tudi za definicijo strokovnosti, ko govorimo o energetski politiki. Strokovnost, ki so jo od Alenke Bratušek terjali slovenski in evropski komentatorji, je lažna strokovnost, je strokovnost, ki ignorira znanost, strokovnost, ki ignorira vseh tistih 97 odstotkov klimatologov, ki niso vključeni v psevdoznanost neoliberalnih think tankov. Res je, Alenka Bratušek o vsej tej problematiki nima pojma, a nič več pojma nimajo tudi vsi tisti evropski poslanci in vsi tisti komentatorji, ki ob tej temi stavijo na diskurz strokovnosti, pomešan z »realizmom« sedanjosti. Realizem, za katerega v resnici gre, je realizem prihodnosti, neki drugi realizem, neko drugo soočenje z realnostjo, ki nas čaka, če bomo nasedli realizmu sedanjosti.

T. T.

MONOLOG: Katja Perat

Glasba: Georgia Gibbs - Kiss of fire, Marty Robbins - Mr Shorty.