UVODNIK

Pomislite, kako bi se počutili, če bi vas za kakšno dejanje pokroviteljsko in z blagohotnim cinizmom pohvalila Ljudmila Novak; in pomislite, kako bi se počutili, če bi si s kakšnim dejanjem zaslužili šopek iz rok samega predsednika Pahorja. Bi to vzeli še kot en dokaz, da ste ravnali prav ali bi se vdrli v zemljo? No, nekako takšna je situacija, v katero se je zapletla naša predsednica vlade, ko se je v čudežnem preobratu iz deklarativnega branika socialne države pretvorila v zagovornico odprtosti njenega pojma, v zagovornico relativizacije tega, kaj socialna država pomeni. Mogoče država ne bo več tako socialna, kot je bila nekoč, pa vendar bo še vedno socialna – pa čeprav bo to pomenilo, da se bo pojavilo še več tistih, ki jim pravimo socialni primeri. A če obrnemo perspektivo: le kaj bi si, če smo socialna država, želeli bolj kot vse več konkretnih socialnih primerov, na katerih lahko socialno držo izkazujemo v kar najbolj demonstrativni obliki, s paketi pomoči, s humanitarnimi akcijami, torej z miloščino, pa naj bo ta državna ali državljanska? Resnično, zagovorniki čim hitrejšega sprejema zlatega pravila imajo prav. Zlato pravilo ni nikakršna ukinitev, temveč prej triumf socialne države. Manj ko imamo, bolj bomo socialni in boljši ljudje bomo postali.

Ko sprejmemo tovrsten relativiziran pojem socialne države, pa se ne počutimo bolje samo iz moralnih razlogov. Takšna situacija ne nagradi samo naše plemenite duše, temveč nam omogoči, da ugasnemo svoje možgane. Kaj bi danes pomenilo ohraniti socialno državo? Kakšni so pogoji za to? Kaj natančno bi to sploh pomenilo? Kakšna je politika, ki bi to omogočila? So v ta pojem vključeni samo socialno najšibkejši, je socialna država samo dopolnilo neke drugačne države, tiste, v kateri se najboljši pač znajdejo, ali, nasprotno, zajema celoten sistem? Problem je pač v tem: če se najboljši pač znajdejo, se tudi najšibkejši pač znajdejo. Dokler ne prekoračijo biološke meje stradanja, se prilagodijo na vsako okoliščino, tudi najmanjša in najbolj plesniva čumnata bo postala primerno bivališče in tudi najbolj cenena in umetna gazirana pijača bo razumljena kot zakladnica vitamina C in kot vir zdravega življenja. In prav na tem dnu bodo ljudje, ki so iz sistema izpadli, vanj ponovno vključeni: demonstrirali bodo voljo do življenja, voljo do preobrata nesreče v srečo, demostrirali bodo nekako takšno voljo, ki je uspešnega pripeljala do jahte in vile. In ta, ki je uspešen, jim bo stopil naproti: glejte, tako kot je za vas plesniva podstreha povsem normalno bivališče, velja tudi zame in mojo vilo. Tudi ta vila je čisto navadna hiša, tudi zeleni smoothie, ki si ga pripravim vsako jutro, je zame čisto običajna pijača, tudi hobotnica na posteljici iz rukole je pač navadno kosilo. In, mimogrede, če se spomnimo famozne izjave Jelka Kacina: tudi pozicija evropskega poslanca je čisto navadna prekerna zaposlitev, začasna in negotova ter v primerjavi z drugimi evropskimi institucijami tudi, roko na srce, precej slabo plačana.

Skratka: ko se spustimo v relativizacijo pojma socialne države, bomo realno pristali na vse večje razlike, hkrati pa bomo ustvarili ideologijo, po kateri bodo te realne razlike postale nebistvene – tudi tisti, ki jim v tem sistemu ne gre dobro, na ravni volje, na ravni dobre volje, ki se je pripravljena spopasti tudi z najtežjimi zaprekami, namreč potrjujejo, da ta sistem funkcionira in da predstavlja tako rekoč naravno stanje. Poudarjam, tako rekoč naravno stanje: ne gre za neposredno naravno stanje, kjer bi se spopadali na življenje in smrt, temveč za ustvarjanje njegove kultivirane kopije. Gre za boj, a vse skupaj je igrica; in tudi tisti, ki izgubi, je primoran biti dobre volje, in tudi tisti, ki zmaga, se kultivirano pretvarja, da mu je skoraj žal in da je čisto vseeno, kdo zmaga in kdo izgubi. In hitro lahko vidimo, da se je ta konstelacija že davno preslikala tudi na raven razmerij med državami Evropske unije. Vendarle gre za to, da se imamo vsi, kot skupnost, fino – kar pomeni: važno je, da skupni kazalci Evropske unije kažejo dobro, važno je, da EU na globalni ravni postane nekdo, ki mu drugi zavidajo uspeh. In če se ob tem kdo ne počuti najbolje, če ob tem kdo izgublja, mora biti tiho ter se veseliti za drugega. In še več, ker smo se igri pridružili kasneje, moramo biti hvaležni tistim, ki so prišli na to idejo in ustvarili omizje. Drugače rečeno, hvaležni moramo biti tistim, ki so ustvarili sistem, v katerem se počutimo dobro tudi v primeru, ko nam gre slabo.

V trenutni evropski situaciji postane torej očitno, da je imela predsednica vlade veliko razlogov za spremembo svoje politike. Še več, razlog je bil celo absoluten, tako absoluten, da je bilo spremembo preprosto nujno izvesti. A seveda, v tem je problem. Ravno zato, ker je bil razlog tako absoluten, tako absolutno močan, bi moral biti razumljen kot absolutno šibek in popolnoma ničen. Ravno zato, ker pravite, da v enakopravni skupnosti nimamo relevantnega glasu, ravno zato, ker se ustvarja videz, da je brifing z Angelo Merkel dovolj, da si premislimo, si ne smemo premisliti. In v tem smislu bi Alenka Bratušek lahko izvedla dejanje in v tem smislu bi jo dejanje ustvarilo kot političnega subjekta. Pa ga ni – in zato je relevantni politični subjekt še naprej Ljudmila Novak, da drugih sploh ne omenjamo.

T. T.

MONOLOG: Tanja Lesničar Pučko

Glasba: Ronnie & The Parleys - Am I in love, Ljupka Dimitrovska - Kawasaki.