UVODNIK

Ker je tudi Radio Študent konec koncev množični medij, in ker je tudi ta oddaja konec koncev zgolj še ena oddaja na enem od množičnih medijev, se ne bomo pretvarjali in iskali neke druge teme, temveč bomo sledili tisti temi, ki jo že nekaj tednov pokrivajo vsi množični mediji. Tudi mi bomo govorili o protestih – le da jih ne bomo poskušali interpretirati, ne bomo poskušali povzemati njihove vsebine, ne bomo govorili o vsebini pojma, temveč bomo še enkrat spomnili na njegov obseg. O čem vse moramo govoriti, ko govorimo o protestih?

Ko govorimo o protestih, moramo najprej pomisliti na kar najširši spekter načinov protestiranja, pri čemer ne smemo pristati na enostavno nasprotje med pravimi protestniki in provokatorji, ki miroljubne in pozitivne proteste zapacajo s svojo elementarno željo po nasilju, ki naj bi proteste predstavila v slabi luči. Seveda je res, in to so mnogi že ugotovili, da so provokacije organizirane in imajo namen »ukrasti proteste«, ampak pri tem moramo biti pazljivi. Tisto, kar provokatorji ukradejo, niso mirni protesti, temveč možnost vsakršnega nasilja, možnost vsakršnega ekscesa, ki je hkrati edino gonilo njihovega vztrajanja.

Provokatorji pokažejo nasilje v čisti obliki, pokažejo zgled, kaj protesti ne smejo biti, s tem pa zarišejo mejo dopustnega, pri čemer pa ne gre več samo za to, da nasilja ne sme biti preveč, ne gre več za to, da se toleranca konča s prvo granitno kocko. To morda drži za ukrepanje policije, ne drži pa za sekundante oblasti, ki jim pravimo množični mediji. Ker so bili nekateri protestniki nasilni, morajo protesti postati tako rekoč nad-mirni. Ni več dovolj samo to, da se odrečejo elementarnemu nasilju, mirnost ni več definirana kot odsotnost elementarnega, dodanega nasilja, temveč se bo od njih vse bolj zahtevalo, da to mirnost izkažejo v pozitivnem smislu, da se definirajo kot mirni protesti, da mirnost postavijo na mesto bistvene poteze. In v tem smislu sta dve različici sedanje oblasti, Janša na eni ter Pahor in Virant na drugi strani, ustvarili win-win situacijo. Če bodo protesti postali preveč nasilni, bomo bržkone uvedli uradno izredno stanje, če pa bodo ostali mirni, se bodo končali in politiki prepustili, da se mirno regenerira in pregrupira.

Naprej, ko govorimo o protestih, moramo vanje všteti tudi neposredne poskuse oblasti, da bi zahteve protestnikov instrumentalizirala za svoje potrebe in se na svojstven način tudi sama vključila v proteste. Ljudstvo hoče odstaviti konkretnega župana, oblast pa odgovori: seveda, prav imate, potrebne so ustavne spremembe, ko se bo dalo odstaviti ne samo neželenega župana, temveč tudi vse nespodobne poslance in sodnike, ki se držijo na svojih pozicijah. Pa ne samo to, morda je zdaj pravi trenutek za pravo resetiranje sistema, pri čemer oblast protestnike popravi, da problemov ne vidijo v vsej globini in zgodovini.

In ne samo to: ko govorimo o protestih, ko govorimo o vzniku novih množic, moramo govoriti tudi o nedavnih volitvah. Kot veste, se je v prvem krogu volitev zgodilo nekaj, česar ni znala napovedati nobena resna javnomnenjska agencija, pa čeprav je v svoje napovedi vštela vse možne tipe odklonov in spremenljivk, pa čeprav je, drugače rečeno, v svojih napovedih izkazovala maksimalno rezervo. Skok, ki se je zgodil na dan volitev, ni imel lastnosti zveznega prehoda, temveč so se v njem neposredno in v presenetljivo izraziti obliki realizirali sami trendi, v številke se je prenesla sama smer rasti, vektor rasti podpore, plus je kar naenkrat postal plus 20, ne pa plus tri, recimo, kot so bile zmožne napovedati agencije. In ker so taiste agencije v drugem krogu ponovno pridobile svojo navidez za vekomaj izgubljeno zmožnost pravilne napovedi, sta možnosti samo dve. V prvo, da so bile v vmesnem času sposobne izboljšati svojo metodologijo, preprosto ne verjamem, zato ostane samo druga možnost: zgodilo se je nekaj, kar je mogoče razložiti samo kot tvorbo množice, nastanek neke nove množice, ki je bila v momentu nastanka neujemljiva s klasičnimi merili, ki pa je sedaj, ko je stabilizirana, ponovno videti kot racionalna skupina volilcev in zato spet izmerljiva. In še več, ta množica je nastala vzporedno s protestno množico, v veliki meri vključuje iste posameznike – in prav to je problem, ki ga moramo poskušati razumeti.

Ko govorimo o protestih, moramo govoriti o vsem tem: nimamo namreč opravka z nasprotjem med statiko obstoječega sistema, ki se mu zoperstavlja protorevolucionarna dinamika, temveč gre za spopad dveh dinamik, kjer pa je še vedno treba priznati, da je dinamika reakcionarnosti bolj dinamična in bolj inovativna od emancipatorične dinamike. Drugače rečeno, tisto, kar se danes kaže kot statični spopad med kolektivnim malim človekom in politično elito, je v dinamičnem pogledu spopad med dvema novima množicama, med dvema na dva različna načina novima množičnima tvorbama, od katerih vsaka kaže pretenzijo po tem, da bi zastopala celoto družbe, pri čemer, in to je bistveni dodatek, ti dve množici nista ločeni, temveč tvorita nekakšen, ne vemo še kakšen, presek.

Jasno je seveda, in to je nujno poudariti, da bi kaj dobrega lahko nastalo le v tisti sferi protestov, ki ne okoliši in stavi na to, da je prva in nujno prva tarča na državni ravni pač najbolj samoumevna tarča, prvi in nujno prvi cilj protestov pa je odstop te prve in najbolj samoumevne tarče. Trenutna vlada namreč pooseblja vse povode in razloge, pa naj gre za nespoštovanje prava, slabo ekonomsko situacijo ali ignoranco do prošenj, opozoril in zahtev javnosti.

A ker smo pri nas, ko gre za načelne ugotovitve, preveč pametni, in smo že vnaprej prišli do spoznanja, da odstop vlade še ne bi rešil ničesar, ker smo si življenje zakomplicirali in se odrekli možnosti, da protestiramo eden na enega, ker smo se odrekli konstelaciji, ko ljudstvo protestira proti vladi, se moramo potruditi in svojo intuicijo, da problem ni samo v vladi, temveč v političnih elitah, iz abstraktnega prenesti v konkretno.

MONOLOG: Barbara Rajgelj

Glasba: The Homophones - Everyone's dead, Mina Mazzini - Io vivro (senza te).