UVODNIK

Se vam sanja, kaj bi lahko imeli skupnega Sanja Grohar, Mirna Reynolds, Boris Cavazza, Gregor Virant, Saša Einsiedler, Zoran Predin, Ksenija Benedeti, Gušti, pater Bogdan Knavs, Robert Waltl, Jerca Legan Cvikl, Emperatrizz, Zlatko, Natalija Verboten, Karin Ježovita, Robert Pečnik Pečo, Katarina Čas in Bojan Kontič?

Predvidevam, da se vam ne sanja. Vse naštete poleg tega, da se vsak na svoj način uvršča med tako imenovane znane Slovence, druži tudi podpora peticiji, ki so jo pred časom lansirali v civilni iniciativi Velik srček in v kateri se postavljajo v bran kirurgu Davidu Mishalyju, ki je od leta 2007 na ljubljanskem UKC vodil program otroške srčne kirurgije in s katerim je vodstvo ustanove pred kratkim prekinilo sodelovanje.

Obramba obstoječega programa se na prvi pogled zdi samoumevna: vse, kar si želijo avtorji, vse, kar si želi njihov glasnogovornik Mark Žitnik, in vse, kar si želijo sopodpisniki peticije, je čisto Dobro, čisto Dobro za nedolžne in nebogljene otroke. In prav zato, nam sporočajo, glavni cilj ni samo ohranitev dosedanjega programa, temveč vzpostavitev čisto pravega samostojnega centra, v katerem pa – in zdaj smo pri jedru – si želijo vzpostaviti tudi samostojno enoto intenzivne terapije, v katero pa bi smeli biti vključeni zgolj tisti kardiologi in pediatri intenzivisti, ki podpirajo stari program. Beri: samo tisti, ki pred kratkim niso vložili ugovora vesti do sodelovanja z ekipo Davida Mishalyja.

Torej, na sceni je Dobro, na sceni so nedolžni otroci, na sceni so Mishaly, njegov pomočnik in celotna civilna iniciativa. In seveda, ker je na sceni Dobro, je na sceni tudi Zlo – je vodstvo UKC in je ekipa zdravnikov, ki jih vodi neznani nizki in podzemni interes, da bi preprečili zdravje otrok. In čeprav je znano, da je Mishalyjev angažma že pred časom problematizirala protikorupcijska komisija, je sporočilo javnosti jasno: to so malenkosti, a pri dejanju zlih akterjev nikakor ne gre za malenkosti, gotovo so posredi nizkotnejši interesi – ne gre le za nevarnost pasivnega, temveč za nevarnost aktivnega škodovanja nedolžnim otrokom. In zato, nam sporočajo, moramo kot družba narediti vse, da preprečimo najhujše.

Ker gre za očitno delovanje sil iz podzemlja, nas ne more presenetiti, da je UKC namesto uglednega izraelskega kirurga angažiral človeka, kot pravijo na spletni strani Velikega srčka, »z druge inštitucije na Balkanu«, srbskega kirurga Igorja Šehića. In dejansko, če poslušamo predstavnike civilne iniciative, UKC s pomočjo KPK spet počne tisto, kar so že leta 2010 v pesmi Živa resnica zapisali pošteni podeželski reperji, ki si pravijo Rešpard: »Država vlaga v inšpektorje prave, saj ne rečem, da vsi od njih so budale. Še tisti težko prislužen denar državi šel bo v njen inventar. Namest da raje bi priskrbela kajga zdravnika, da bi vrsta skopnela. Uvažajo jih raje dol iz juga. Kako se zoveš? O tuga.«

Seveda bi bilo povsem nesmiselno, da bi špekulirali o osebnih motivih glavnih akterjev iniciative, nesmiselno bi se bilo spraševati, na kakšen način so v iniciativi stopili v stik s starši otrok, od katerih so polovico že uspeli prepričati v odpoved operacije pri kirurgu Šehiću, in vsekakor bi ne bilo dopustno, če bi špekulirali o tem, ali so v želji po dosegi svojih ciljev stike s starši poiskali v kakšni bazi osebnih podatkov, ki bi jim morala, jasno, ostati nedostopna.

Vse skupaj, ostanimo zaenkrat pri tem, še enkrat več kaže, kako javnost, ko je v igri kakšna različica absolutnega Dobrega, ignorira opozorila nadzornih inštitucij, ki jih sicer visoko ceni, in ignorira sicer pandemično razširjeno vprašanje o tem, ali so posli čisti – ker so namreč tisti, ki ščitijo otroke kot absolutno čiste, tudi sami po nujnosti absolutno čisti. In jasno, sum kapitalskih interesov posledično pade na drugo stran. Če bi iskali najbolj čisto artikulacijo te pozicije, jo najdemo pri še eni podpornici peticije, poslanki evropskih socialistov Tanji Fajon:

»Ob spremljanju dogajanja glede operacij otrok s prirojenimi srčnimi napakami čutim kot državljanka in poslanka željo in dolžnost, da tudi javno podprem društvo Velik srček, ki si s peticijo za oblikovanje samostojnega centra za zdravljenje prirojenih srčnih napak v UKCL prizadeva za izboljšanje preživetja in zdravja naših najmlajših in najnežnejših. V Sloveniji imamo zdravnike z dobrim znanjem, potrebujemo tudi dober program, ki bo otrokom omogočil, da se zdravijo doma, kadar koli možnosti to dopuščajo. To je njihova pravica. Zato vse odgovorne pozivam, naj pri iskanju rešitev mislijo zgolj na dobrobit otrok in zatrejo vse morebitne parcialne, zasebne, kapitalske ali druge škodljive interese.«

A če neuki javnosti in slovenskim estradnikom še lahko oprostimo nekritično presojo te situacije, je tovrstna politična podpora nekoliko bolj problematična. Sploh če gre za iniciativo, ki se noče sprijazniti s tem, da bi bila zgolj civilna iniciativa, temveč v imenu absolutnega dobrega ne prosi, temveč implicitno zahteva sestanke z vsemi politiki, kar jih je mogoče najti. Tako nam na spletni strani na eni strani kažejo svetle zglede tistih, ki so se pripravljeni pogovarjati in jim prisluhniti – poslance DL, poslance SLS, poslance NSi in predsednika Pahorja, na drugi strani pa nam v semaforju politične podpore poimensko naštejejo vse tiste, ki te zahteve še niso sprejeli, od predsednice vlade in polovice poslanskih skupin do ministrice za Slovence po svetu Tine Komel.

In žal, ta vsiljiva pozicija mešanice PR-a in wannabe politika, ki jo pooseblja Mark Žitnik, v marsičem spominja na ravnanje še ene civilne iniciative, ki je na svojo zastavo prav tako zapisala boj za pravice nedolžnih otrok. Razlika je le ena: medtem ko se je iniciativa Aleša Primca, o njej namreč govorim, zdela samoumevna, v grobem rečeno, le polovici politične sfere, je iniciativa Marka Žitnika v preseganju delitev še nekoliko bolj uspešna. A pozor, tudi ta razlika je zgolj iluzija: tudi tista civilna iniciativa je segla v srce celote, skrb za otrok je prek ovinka segla tudi v srce političnih nasprotnikov, ki so iz družinskega zakonika samovoljno in vnaprej črtali možnost posvojitev. Ko gre za otroke, ko gre za absolutno Dobro, se moramo strinjati – če ne gre drugače, pač tako, da se prilagodimo.

T. T.

MONOLOG: Tanja Lesničar Pučko

Glasba: Queen - Mustapha, Nirvana - Love buzz.