UVODNIK

Tretjega februarja, točno teden pred tem, ko je bila imenovana naša, recimo temu objektivno naša vlada, je Gregor Golobič napravil še eno v seriji svojih napak. Bivšega ministra je seveda zanimalo, kdo bo novi minister za področje, ki ga je prej pokrival sam. In tako je, ne da bi ga kdo o tem vprašal in ne da bi mu kdo odgovoril, na twitterju zapisal:

»Sicer pa je glede na prej krožeča imena predlog Ž. Turka za izobraževanje&znanost pozitiven znak za ohranitev statusa tega področja v vladi.«

Ta izjava, če sem iskren, me preganja že nekaj časa. Res je, ni Gregor Golobič krivec, da sem si v navalu besa ustvaril twitter account. Ampak vem, da bi me takoj za tem, ko bi mi popustile zavore in bi se spustil v primitivno polemiko z Vinkom Vasletom, Alenko Paulin in Silvestrom Šurlo, zamikalo, da vprašam še njega: kdaj, čisto točno, imate namen to izjavo razglasiti za napako? Za napako, ki je še malo večja napaka kot tista slabo motivirana drobna laž, nad katero se najbrž še danes naslajajo liki, kot so Vinko Vasle, Alenka Paulin in Silvester Šurla.

Kaj je, recimo, Gregor Golobič s tem mislil? Kaj je razmišljal, ko je zapisal, da je predlog Žige Turka za ministra za izobraževanje in znanost pozitiven znak? Jasno, najprej bi se lahko izvil s tem, da gre za samo relativno pozitiven znak, da je to pač malo boljši predlog kot prejšnji predlogi. Pa poglejmo konkurenco...

Prvi potencialni kandidat za ministra je bil Milan Zver, ki pa ga je, kot so novinarji kmalu začeli pisati in pravilno uganili, bolj mikala kandidatura za predsednika republike. In če so novinarji uganili prav, tudi Gregor Golobič – če je to, kar pravijo, da je – tega predloga ne bi smel jemati resno.

Druga potencialna kandidatka je bila najbolj znana SDS-ova ravnateljica Mojca Škrinjar. Je Žiga Turk boljši kandidat kot Mojca Škrinjar? Ne bi mogli reči, ali je boljši, gotovo pa je v strukturi za stopnjo bolj pomemben – nenazadnje, izkazalo se je, da je njegova konkurentka kmalu postala njegova državna sekretarka.

Dopustimo možnost, da se je kje šušljalo, da bo minister, primarno seveda za kulturo, ampak to je zdaj itak vse isto, postal Aleksander Zorn – tudi on je zdaj državni sekretar. In da se lepše sliši, dopustimo možnost, da se je kje šušljalo, da se je šušljalo, da bo minister postal Borut Rončević – no, on je zaenkrat vršilec dolžnosti direktorja direktorata na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.

Upamo torej lahko, da je Gregor Golobič imel ne samo relativne, ampak zares pozitivne razloge, da Žigo Turka vidi kot pozitiven znak. Kaj bi to lahko bilo? Bojim se, da je bil razlog dvojen. Najprej je morda mislil, da bo človek iz uporabne znanosti podpiral, če že ne znanost, pa vsaj tehnologijo. O tem, da ne bo podpiral znanosti kar tako, je do zdaj že precej dobro nakazal – a v resnici tudi ne verjamem najbolj, da ima kakšen resen namen podpirati tehnologijo. Pa ne samo, da nima resnega namena – dejansko tehnologije tudi nima pravice resno podpirati, ker je zaradi nove razdelitve resorjev tehnologija sedaj stvar ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Radovana Žerjava. 

In zdaj pridemo do drugega možnega razloga. Je mogoče, da je Gregor Golobič resno mislil, da je Žiga Turk na kakršen koli način, ki bi to kategorijo zadel v modernem smislu, a-politični politik? Torej nekdo, ki se vsaj malo distancira od tiste hude, prave, radikalne, ideološko obremenjene SDS politike, tiste, zaradi katere je Gregor Golobič v končni fazi zamolčal lastništvo v Ultri? Torej nekdo, ki bo kljub temu, da je član SDS, ravnal tako, kot sam misli, da je prav in dobro?

Ne gre seveda za to, da bi Golobič do Turka gojil kakšno posebno simpatijo. Pred kakšnim letom sta prav na twitterju, kot se reče, »nehala«. Ob neki Turkovi neokusnosti je razglasil: »unfollow zzturk«, nehal bom slediti Žigi Turku, ta pa se je odzval v svojem značilnem kao neužaljeno užaljenem slogu: »Jojmene, joj! ZaresGregor mi je nehal slediti. Pa za tako strpnega in širokega sem ga imel.« In dodal žalostnega smajlija.

Osebno si torej nista prav blizu, zamero je treba predelati, zato je občutek dobre novice očitno izhajal iz prepričanja, da bo znanstvenik Žiga Turk znanost znal držati stran od ideologije – očitno v nasprotju z drugimi kandidati, katerih imena so krožila naokoli. Če je šlo za to, je to dvakrat problematično.

Na prvi ravni je problematično zato, ker tiho implicira, da je Žiga Turk manj SDS kot Milan Zver ali Mojca Škrinjar – ali da je vsaj zastopnik drugačnega, urbanega, ideološko manj obremenjenega krila, krila, ki se ne ukvarja s polpreteklo zgodovino in ne brska po arhivih. Napaka. Spomnimo se lahko afere s ponarejenimi, »narobe zloženimi« dokumenti o Danilu Türku. Žiga Turk res ni intenzivno brskal po arhivih, a potem ko je najprej malo pokritiziral amatersko arhivarstvo, se je še sam, v spremstvu Janeza Janše, odpravil v arhiv, da malo vidi, kako je vse skupaj urejeno, razvrščeno, da pogleda, kaj so bili viri za SDS-ov dokument. In kaj je gradbenik in računalničar ugotovil? Takega dokumenta res nismo našli, je odgovoril novinarki, smo pa našli veliko različnih stvari v različnih škatlah – in očitno so našli dovolj, da je osebno prepričan, da je predsednik republike nekako vendarle vedel.

Ampak, da ne bo pomote, s takimi rečmi ne gre zgubljati časa, pred Slovenijo so pomembnejše reči, arhivi morajo le ostati dostopni, da se z njimi ukvarjajo raziskovalci in strokovnjaki. Kar je takrat pomenilo: Igor Omerza, magister ekonomije, ki si rad reče tudi publicist, torej tisti, ki nekaj objavlja, tisti, ki nekaj daje v javnost – in zdi se, da to ime zanj ni neustrezno...

A vrnimo se k ministru Turku. Tudi če verjamemo tej ideološki distanci – in zakaj ji ne bi verjeli, saj je prav distanca način, kako se urbani Žiga Turk priklaplja na SDS – ne moremo mimo tega, da vera v apolitično, strokovno vodenje resorja ostane problematična. Pravzaprav je to še huje. Čeprav Gregor Golobič načeloma natančno ve, da ni tako, nasede iluziji, da je skrb za znanost in tehnologijo apolitična odločitev, nekakšna zdrava baza sicer še tako sprijene politike.  Morda bodo malo manj cenjene človekove pravice, morda bo prišlo do posega v medije, morda bo nasankala kultura – a znanost, če že ne znanost, pa vsaj tehnologija, bo tudi v neoliberalni vladi ostala prioriteta.

Če si ogledamo današnje stanje, očitno vidimo, da je bila vera jalova. Gregor Golobič je bil naiven. In da bo jasno – nič manj naivna ni bila nova opozicija, ko je na parlamentarnih zaslišanjih kandidate veselo potrjevala, pa čeprav je bila vseskozi proti njihovemu šefu. Kot ga ne bi poslušali. Ko je Janša teden pred to izjavo predstavljal svoj  mandatarski program, v katerem ni bilo nič drugega kot predstavitev grozljivega dejanskega stanja, o katerem se moramo vsi strinjati, je mislil resno. O tem se bodo strinjali vsi v vladi. Prav to dejansko stanje, ki nima alternative, je njen edini program. In ko je edini program dejansko stanje, gre nadaljevanje hkrati v dve smeri. Pri javnem denarju se samo varčuje, nujno je manj, manj in manj – a to krčenje mora najti kompenzacijo. Manj denarja, več afekta, več osebne užaljenosti, več primitivnega verbalnega nasilja, več nočnih sej – a tudi to v slogu varčevanja. Kaj protestirate, kaj kričite, kaj skandirate in žvižgate, kaj sploh diskutirate, zakaj ste tako živčni? Vse to se da povedati tudi bolj potiho... Ne razumete? Ko se rešuje država, še posebej če je to ponoči, se ne spodobi preglasno govoriti...

T. T.

GLOSAR: FISKALNA POLITIKA (Bogomir Kovač)

MONOLOG: Grega Repovž