V situaciji, ko so javnomnenjski voditelji vztrajno skrbeli, da se na levici ne bi pojavil diskurz, ki bi po njihovem prepričanju šel predaleč, ko so se vztrajno ubadali z računicami, kakšna gesta z levice bi utegnila povzročiti zmago desnice, se je levičarsko orientirano ljudstvo namesto idejno orientirane spremembe odločilo, da pograbi simulaker. Odločilo se je za figuro čiste nevtralne odločnosti, za politika, ki bo na eni strani trdil, da so nekatere stvari, ki se zdijo nemogoče, v resnici mogoče, a bo obenem z enako odločnostjo trdil, da so nekatere stvari, ki se zdijo nemogoče, tudi dejansko nemogoče – in da je nanje pač treba pristati.