UVODNIK

Če bi iskali ilustracijo tega, kako nesposobnost včasih pride prav in kako je čisto navadna in čisto neideološka nesposobnost lahko dober izgovor, da se nič ne spremeni in da sistem ostane tak, kot je, bi težko našli boljšo, kot nam jo ponuja zgodba o davku na nepremičnine, ki se je odvila prejšnji teden. Jasno je, da je ta zakon že v izhodišču dregnil v samo jedro slovenske omejenosti. Njegovi nasprotniki, ki so sicer vsi brez izjeme veliki podporniki sodobnega kapitalizma, so ob tej ideji zatrjevali, da obstaja določen tip lastnine, ki ni kapitalistična, temveč je pridobljena povsem zunajsistemsko – z lastno voljo, z lastnim znojem in medsosedsko pomočjo. V tem smislu je ni večje krivice, kot je davek na to voljo, ta znoj in to medsosedsko pomoč. In še več, če sicer velja, da lahko porabimo zgolj toliko, kot ustvarimo, je tukaj popolnoma nezamisljivo, da bi ljudje, ki živijo v prevelikih hišah, ki jih ne morejo vzdrževati, svoj standard prilagodili temu, kolikor ustvarijo in se preselili v kaj manjšega – ali drugače, da bi se svojim socialističnim pridobitvam v kapitalizmu odrekli.

In čeprav je res, da so to problemi, ki bi terjali nekaj sistemskega napora, pa je bilo nasprotovanje temu postavljeno kot načelno. Ta ideja in celoten nepremičninski davek je bil že vnaprej ocenjen kot slab v sami ideji – in ne le implementaciji. To je veljalo tudi za razdelitev med rezidenčne in nerezidenčne nepremičnine. Tudi tukaj je bila napadena že sama ideja in ne problemi z njeno implementacijo. A zdaj, ko je do implementacije prišlo, smo videli, kaj se je zgodilo. Malo jamranja, malo jokanja in stokanja, šlamparija enega in površnost drugega birokrata – in nepremičninskega davka v njegovi bistveni dimenziji tako rekoč ni več, izginil je kot davek, ki obdavčuje progresivno, kot davek, kjer je druga, tretja ali deseta nepremičnina obdavčena kot nadstandard. In nenazadnje, izginil je kot davek, za katerega smo že desetletja ugotavljali, da je nujen za to, da požene trg najemniških stanovanj in s tem omogoči najemnine, ki bi provinci, kakršna smo, tudi pristajale.

Seveda nihče ne trdi, da problem z evidencami ne obstaja. Osebno sicer poznam malo lastnikov nepremičnin, a skoraj vsak mi zna povedati, da je pri davku prišlo vsaj do manjše napake. A sploh ne gre za to in problem je drugje. Javnost v en glas ugotavlja, da je problem implementacija zakona, da je problem izpeljava – a kaj se zgodi, ko se pojavijo težave? Je vlada uvedla moratorij na izvajanje? Se je odločila, da vse skupaj prestavi za pol leta in denar pobere takrat? Ne – namesto tega so ugotovili, da je bolj elegantno spremeniti zakon. In še več, odpadlo ne bo le razlikovanje med rezidenčnimi in nerezidenčnimi nepremičninami, temveč bo zaradi pomanjkljivih evidenc, ki so jih nekatere občine še malo zadržale zase, vsaj zaenkrat odpadlo vsako razlikovanje med zazidljivimi in nezazidljivimi parcelami – s čimer bodo spet najbolj prihranili tisti, ki imajo v lasti največ.

Ne trdim sicer, da so bile napake pri odmeri davka neposredno načrtne – a vse skupaj je videti natanko tako, kot bi zanje poskrbeli tisti, ki jim davek v svoji osnovni podobi najbolj škodi. In poudarjam, na ravni povoda za spremembo zakona gre morda res za gole človeške napake in slabo organizacijo. Res je, težko je razumeti primere, ko so osebi z eno nepremičnino davek odmerili po nerezidenčni, torej višji stopnji, težko je torej razumeti situacijo, da prihaja do napak tam, kjer gre tako rekoč za default konfiguracijo, za normalno stanje – pa vendar smo morda preveliki paranoiki, če bi odtod sklepali na naklepno ravnanje. A na drugi strani, ko gre za reakcijo vlade na te napake, ko gre za spremembo zakona, s katero se ta vrne v neoliberalno paradigmo enotne stopnje obdavčitve, je situacija natanko takšna, kot da bi napake bile načrtne. In kar je še huje – reakcije vlade na te šlamparije, ali bolje, na samo organizacijo dela, ki sistemsko proizvaja šlamparije, ni dosegla le trenutne spremembe zakona, ni dosegla le trenutne odpovedi izhodiščnemu zastavku, ki je v politiko te vlade vnašal vsaj malo resnične sistemske solidarnosti, temveč je tej možnosti zaprla vrata tudi v prihodnosti. Tako imenovana »poenostavitev«, za katero so pograbili tudi naivni kvazi-levičarski novinarji in Alenki Bratušek očitali, čemu že prej ni uslišala klicev po njeni nujnosti, bo imela širše posledice.

Prišla je streznitev, so ugotavljali, zakon je končno poenostavljen. A ne vem, kaj si predstavljajo. Zakoni, ki skušajo slediti kompleksnosti sistema in vzeti v obzir tudi nekoliko bolj zapletene in prikrite ravni, na katerih prihaja do neenakosti med državljani, ne morejo biti poenostavljeni. In če je problem implementacija, če je problem organizacija, če je problem nesposobnost, če so problem šlamparije, je problem implementacija, je problem organizacija, je problem nesposobnost in so problem šlamparije. In čisto nič drugega. Seveda pa je jasno: tisti, ki so vedeli, da stvar ne bo šla skozi, pa so kljub temu zagovarjali prvotno obliko zakona, so med vsemi najbolj krivi – ker dajejo vtis, da nam sistemska šlamparija kot orakel sporoča, da se ne smemo truditi za spremembe.

T. T.

MONOLOG: Grega Repovž

Glasba: Georg Ots - Taiga, Gil Scott-Heron - Gun.