Prišepetovalci. Šestinštiridesetič.

Audio file

UVODNIK

Z včeraj obelodanjenim sklepom evropskih držav o dokončnem zaprtju balkanske begunske poti se je simbolično sklenila prva sekvenca begunske krize. Rezultat je skoraj preveč pričakovan, da bi bil verjeten, pa vendar je resničen: spet bo, jasno, Grčija tista, ki bo postala definitivni objekt moralističnega tepežkanja. Grčija, bodi humanitarna, Grčija, bodi solidarna, Grčija, sprejmi toliko beguncev, kot jih lahko oskrbiš – in, ne pozabi, poskrbi za varnost, svojo in našo, nismo mi krivi, da si tam, kjer si. In če boš humanitarna, če boš solidarna, če boš sprejela toliko beguncev, kot jih lahko oskrbiš, če nam boš ponudila zgled pravega moralnega delovanja, iz katerega bodo izšli le povsem destilirani begunci, bomo s teboj humanitarni, solidarni in do beguncev gostoljubni tudi mi.

Ta dogovor, s katerim se je Grčija tudi uradno pretvorila v gigantski filter begunskega toka, seveda ni od včeraj. In skoraj težko bi verjeli, da zanj ni vedel tudi tisti predsednik slovenske vlade, ki je, kot se sam rad pohvali, postavil tako rekoč temeljni kamen tega dogovora – vzpostavitev druge obrambne črte na grško-makedonski meji. Cerar je v času begunske krize mnogokrat deloval živčno in zmedeno – a če smo ga opazovali na javni tribuni, ki so mu jo pripravili strankini piarovci, če smo opazili, kako spretno in razbremenjeno se je sukal po okroglem odru Štihove dvorane, če smo opazili, kako je kot simpatično gesto odslovil protestno pesmico, ki bi ga še pred nekaj meseci skoraj zagotovo spravila v bes, bi morali posumiti, da nekaj skriva. Ko so peli o žici, se je že videl, kako jo odstranjuje. Ko bo protikrizni ukrep v Grčiji prijel, si je mislil, bo svojim kritikom končno lahko dokazal, da je imel prav – in če bodo njegovi piarovci le zmogli nekaj pahorjanske domišljije, bo na začetku poletja ob navdušenju spet pridobljenih množic veselo začofotal v Kolpi.

A četudi ne bo vse tako pravljično, četudi bo žica še malo obstala in bodo skozi grški filter še naprej prodirali tokovi migrantov – dejstvo je, da se je realnost zlagoma postavila v koordinate, v katerih se Cerar počuti kot doma. V čem je trik? V čem je sprememba? Kaj se je zgodilo takega, da smo kljub trenutno slabim rezultatom na javnomnenjskih anketah lahko skoraj prepričani v njegov skorajšnji preporod? Odgovor je en sam. Realni proces filtracije begunskega toka v Grčiji, realni proces, ki bo pravega begunca, zares vrednega pomoči, ločil od migranta, ki naj lepo ostane doma, je v času od septembra do danes našel svojega diskurzivnega dvojnika.

Cerarjev problem, kratko rečeno, ni bil le ta, da je bilo beguncev preveč, temveč da je bil prevelik, preobsežen sam pojem begunca, sam pojem tiste osebe, ki lahko postane objekt humanitarizma modernega centra. Ne le begunski tok –proces filtracije in destilacije je moral opraviti tudi begunec kot tak. In spet, tako kot destilacija realnega toka, sta tudi iz tega procesa izšla dva proizvoda. Na eni strani čista figura migranta, figura migranta, ki za seboj pušča razdejanje na vlakih, figura, ki je brez vsega, a je vseeno polna denarja, figura, ki prenaša nalezljive bolezni in posiljuje domorodke. Na drugi strani figura čistega begunca, do katerega smo upravičeno sočutni in ki si resnično zasluži pomoči.

In jasno, ko je podivjana ljudska desnica, ki se je z vso silo zapela na figuro migranta, napravila korak predaleč in z novim pojmom migranta želela okužiti tudi mladoletnike, ki jih ni pripustila v kranjski dijaški dom, je tako rekoč sama odprla teren, na katerem je lahko moderni center končno demonstriral svojo razliko. Ko se je Cerar na tiskovki, ki je sledila, ogorčeno odzval na pomanjkanje sočutja, seveda ni šlo za to, da bi kritiziral afekt ksenofobije kot tak. Njegov namen, drugače rečeno, ni bil opozoriti na nedopustnost pojma migranta kot takega – dejansko je kritiziral le njegovo neustrezno konkretno aplikacijo. To in le to, le ti otroci v ničemer niso »migranti«, temveč pravi begunci – do katerih moramo biti sočutni in ob katerih ni prav nobenega razloga, da bi nas bilo strah.

Tako kot je desnica, da bi lahko ustvarila figuro migranta, potrebovala vlado, ki je striktno opozarjala na razliko med begunci in ekonomskimi migranti, je tudi Cerar potreboval skrajno desnico, da je lahko konstruiral živo podobo pravega begunca, konkretne otroke, ki lahko služijo kot model objekta sočutja, okrog katerega lahko sestavimo konsenz zdravih sil naroda.

In kdo, če odmislimo njegovo lastno stranko, je s tem postal njegov največji zaveznik? Kdo je tisti, ki je pripravljen v celoti prevzeti shemo, po kateri smo v skladu z zmožnostmi karitativni do pravih beguncev, obenem pa hladno neprizanesljivi do vseh tistih, ki niso na ravni tega pojma? To seveda ni SDS, pa tudi ne tisti, ki z obsegom človekoljubnosti nevarno pretiravajo. Novi zaveznik Stranke modernega centra, zaveznik, ki najbolje uteleša pravi slovenski tip ksenofobije, ksenofobijo, ki raje prepreči, kot zdravi, je lahko le Nova Slovenija, stranka Ljudmile Novak, stranka, ki na eni strani brez slabega občutka trdi, da ne smemo sprejeti nobenega migranta, na drugi strani pa predlaga številko 5 tisoč beguncev, številko, ki je za njeno sedanjo bazo šokantno visoka.

Pa vendar: medtem ko SDS stavi na sedanjost, NSi misli in deluje v prihodnosti. Medtem ko SDS za svoje delovanje potrebuje vsaj nekaj fizično obstoječih migrantov, je NSi povsem mirna brez njih. Ve, da se bodo Slovenci čez čas omehčali in sprejeli realnost, če bo ta le dovolj predelana in prilagojena. In naj se to danes zdi še tako nenavadno – v situaciji kontrolirane begunske krize je morda prav to tisto, čemur bomo čez čas rekli velika koalicija. Koalicija, v kateri bo SMC spet videti kot levica, kot levi pol žlahtne desnice.

T. T.

MONOLOG: Kristina Božič

Glasba: Sonic Youth - Reena, Yila - Overload (Kasra V remix).

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.