UVODNIK

Najbrž se vsi še dobro spomnimo lanskega 8. februarja. To je bil namreč dan, ko sta se na Kongresnem trgu zgodili dve zaporedni zborovanji: najprej prijavljeno, kvazi-kulturniško in po kmečko spolirano zborovanje Zbora za republiko, torej vseh tistih, ki dobro v srcu mislijo, nato, ko je padel mrak, pa 3. vseslovenska vstaja, torej protest tistih, ki so se zbrali pod geslom gotof si. Razlika med obema zborovanjema je bila takrat očitna. Prvi so vztrajali pri konstruktivni drži do vlade, torej pri konstruktivni drži do samih sebe. Medtem pa je drugi pol, ki je bil takrat na vrhuncu svojega zagona, primarno še vedno deloval destruktivno in skušal na novo zarezati v sistem.

In seveda, če se spomnimo tistega časa, se tudi spomnimo, da so konservativni segmenti tega drugega pola že takrat pozivali k artikulaciji idej in predlogov za spremembo. Nastati mora bolj organizirano gibanje, ki ne bo samo destruktivno, ampak bo postreglo z novo platformo, novimi koncepcijami; nastati mora vstajniška stranka, ki bo politiko mislila na novo, ne da bi se odrekla klasičnim proceduram demokratične ureditve, stranka, ki bo združevala in bo pod svoj dežnik zmožna zbrati vse, ki se bodo znali odreči narcizmu malih razlik itd. itd.

Prejšnjo soboto, slabo leto po tem dvojnem zborovanju na kulturni praznik, se je dvojnost na nek način ponovila. Prvi so se zbrali v Kočevski reki, drugi so se zbrali v stavbi nekdanje občine Bežigrad, prvi so praznovali 23. obletnico prvega postroja brigade Moris, torej dan, ko je »prvič zadišalo po slovenski vojski«, drugi so ustanavljali prvo združeno vstajniško stranko Solidarnost.

 Karneval v Kočevski reki je bil, kot smo lahko pričakovali, vrhunec bizarnosti. Pojavili so se vsi tisti, ki se morajo – v prvi vrsti Janša, Bavčar, Krkovič in Peterle. A tokrat ni bila bistvena personalna zasedba in vsebina, temveč estetska komponenta. Neznane pridne roke so namreč, da bi obudili estetiko tistega časa, skrojile in sešile replike tedanjih uniform – vse zato, da bi ponovili gesto iz tistih časov, ko naj bi podoba postrojenih mladcev, ki so jo poslali v svet, dala prvi signal, da Slovenija misli resno, ko hoče prelomiti s prejšnjo državo in prejšnjim sistemom. A preteklost je bila tu prenovljena, zato je bil v bundo iz osemdesetih oblečen le Bavčar, medtem ko se je Janša pojavil v nenavadnem črnem plašču z nenavadnim črnim klobukom avstrijskega proizvajalca z zgovornim imenom Capo. Na tej podobi je bilo nekaj skrajno nenavadnega, bila je napol zastarela, napol futuristična in napol brezčasna: Janša je bil, skratka, videti natanko tako, kakršen bi bil videti slovenski Führer, če bi kdaj zapadli v to skušnjavo. Kot kombinacija mafijca in kmeta.

A poglejmo še na drugo stran, v bežigrajsko občino, kjer so se Odbor, Mreža za neposredno demokracijo in VLV zbrali k ustanovitvi Solidarnosti. Spet, spomnimo se lahko časa protestov, ko smo se tudi v Prišepetovalcih na polno spravljali na tisto, čemur bi lahko rekli duh osemdesetih. Ni tako daleč, da se ne bi mogli spomniti, recimo, znamenite tribune društva pisateljev in poskusa, da bi se z nasilno gesto poenotenja združili s pomočjo istih, bojda izjemno izkušenih ljudi iz časa osamosvojitve. In ta duh osemdesetih je, žalibog, vladal tudi na ustanovnem kongresu.

Najprej estetika. Ne le sama dvorana, tudi broške z logom stranke, ki so jih delili, so po svojem dizajnu spominjale na nekdanje čase. In čeprav je bilo v dvorani presenetljivo malo izpostavljenih figur iz osamosvojitvenega obdobja, je bilo vse skupaj videti kot ustanovitev prvih demokratičnih strank – kar je za grupacijo, katere del je po facebooku organiziral proteste, vsaj malo bizarno. Če pa smo zlobni, tudi vsebinski poudarki niso bili tako daleč od osemdesetih: vse, kar smo si želeli tedaj in vse kar si želimo in znamo artikulirati tudi danes, je poziv k složnosti in k prehodu v pravo demokracijo.

Skratka, čeprav tvegam, da izpadem kot kritik zaradi kritike, je moj prvi vtis ob ustanovitvi te stranke precej boren. Enostavno ne verjamem in enostavno ne smemo verjeti, da v Sloveniji ni mogoče najti bolj progresivnih in manj praznih voditeljskih figur od tistih, ki so se znašli v kolektivnem predsedstvu. In seveda, ne smemo verjeti, da imajo ideje te skupine poštenjakov, ki dobro v srcu mislijo, dovolj potenciala, da v družbi sploh kaj premaknejo. Stranka, ki se trži, da izhaja iz protestov, ne more biti stranka sivine in vnaprejšnjih kompromisov. Pa sploh ne gre samo za ideje – stranka, ki se trži, da izhaja iz protestov, bi morala najprej dobro premisliti, za kaj je tam sploh šlo. Njihovo bistvo ni bilo v tem, da smo se imeli lepo in se družili in se rokovali z neznanci, ki se znajdejo poleg nas. Temu je namenjena cerkev.



T. T.



MONOLOG: Robert Waltl



Glasba: The Presets - Black background, Jamie Lidell - Enough's enough.