PRIŠEPETOVALCI. TRIINDEVETDESETIČ.

Oddaja
30. 11. 2022 - 21.00

Po mesecu raznoraznih glasovanj je sicer še ostalo nekaj ostankov: v Mariboru se bodo v nedeljo odločili, ali bo župan levopodjetniški fizikalni kolerik ali desnoagrarni diskurzivni primitivec; v Kranju bodo izbirali med sedanjim županom in kandidatom SDS s podporo Zelenih, SLS in NSi, ki skupaj z Grimsom organizira okrogle mize o problemih priseljevanja in se nasploh bori proti uvozu Balkancev; in v Celju, kdo bi rekel, se bo po zaslugi člana Levice, ki je kampanjo zaštartal dovolj zgodaj, dovolj resno, dovolj terensko in dovolj neodvisno od strankine centrale, od večnosti morda poslovil Boško Šrot. Skratka, par bolj ali manj rutinskih stvari je še treba opraviti, nekateri volivci se morajo še enkrat zvleči na volišče, ni še čisto konec – a hkrati absolutno tudi je. 

Razlog, da je stvar končana, čeprav se še ni do konca iztekla, pa ni samo v tem, da se morajo do konca izteči le še lokalne volitve, torej ravno tisti del volilnoreferendumske trojice, ki nikoli ni bil vzet resno, ki ga je od nelokalnih medijev še najbolj intenzivno pokrival prav Radio Študent in ki ga je tudi sicer neumorna civilna družba žrtvovala za višje cilje. Razlog, da je stvar absolutno končana, čeprav se še ni do konca iztekla, ni samo v tem, da sta se že končali dve v splošni percepciji ključni glasovanji, predsedniške volitve in trojni referendum, do tričetrt pa so se končale tudi v vseh pomenih periferne lokalne volitve. Pravi razlog je prej ta, da se je post-volilnoreferendumska politična sekvenca, ki ji pravimo »kriza na desnici« in ki se je na polno vžgala kako uro po razglasitvi referendumskih izidov, začela že precej pred tem – namreč v trenutku, ko je Robert Golob v soboto pred drugim krogom predsedniških volitev Janši naročil, da pejdi v penzijo, ker tja je, kamor spadaš.

KLIP Robert Golob 12. 11. 2022

Predvolilni performans, ki ga je Golob izvedel na dan, ko bi se, tehnično gledano, spodobilo molčati tudi z očmi, na rezultat seveda ni imel kakšnega posebnega vpliva – in če bi ga vzeli izolirano, bi bila napotitev Janše v penzijo le še ena v nizu simbolnih gest, s katerimi se je v zadnjem letu uspel vzpostaviti kot nosilec sklepne faze antijanšizma, faze, v kateri antijanšizem ni več napol nemogoči cilj, ki ga je šele treba doseči, ni več napol utajeno izhodišče, ki ga je treba zamaskirati s pozitivno vsebino, temveč je vzet kot logični nasledek dejstva, da smo z njim de facto že opravili, ker poosebljamo, tako verjame Golob, natanko vse tisto, kar Janša ni in nikoli ne bo mogel biti.

A če je to onkraj vsakega dvoma Golobova pozicija in če je to pozicija osrednjih novo ustvarjenih politikov iz vrst Svobode, v prvi vrsti Urške Klakočar Zupančič, ki zna podobno neinhibirano odfrcati srednje in nižje janšistične kadre, je težje verjeti, da bi napotilo v penzijo splošna levosredinska javnost dojela drugače kot pač novo verzijo stare pobožne želje, novo verzijo večnega praznoverja, da bo Janša nekako izpuhtel, če se bomo nanj le uspeli dovolj osredotočiti.

In v tem smislu bi Golobova izjava, če bi ostalo zgolj pri njej, težko vzpostavila novo politično sekvenco: Janšo bi na volitvah in referendumih sicer premagali, potrdili bi aprilsko izbiro, a dlje od zakletve, da Janše nikoli več ne bomo pripustili na oblast, ne bi prišli. Da bi se še pred koncem volilnoreferendumskih procedur lahko vzpostavil nov politični narativ, ki so ga kot po avtomatizmu pograbili praktično vsi mediji, se je Golobu moral pridružiti še en akter – akter, ki ga je leva sredina lahko uzrla kot nosilca obljube nečesa zares novega, obljube začetka nečesa velikega, obljube brezjanšizma, ki je morda ne moremo videti v njegovih očeh, zagotovo pa jo lahko vidimo v njegovih očalih.

KLIP Anže Logar 13. 11. 2022

Golobovo napotilo Janši, da pejdi v penzijo, se je v nedeljo, ki je sledila soboti, izkazalo kot prerokba: namesto Janše, namesto namrgodenega wannabe supermana je pred nas stopil blagi, nedolžni, spravljivi, sodelovalni in ravno prav zadržani Clark Kent, ki je, če bi verjeli vtisu Marka Crnkoviča, možato sprejel poraz.  Da je bila na konkretnih volitvah izvoljena Nataša Pirc Musar, da je bila na volitvah izvoljena prva predsednica, da je prva predsednica za svojo zmago uspela premagati kandidata, ki je bil v levoliberalnih krogih tik pred volitvami in celo še na dan volitev prikazovan kot Janšev trojanski konj, vse to nenadoma ni bilo več zares zanimivo. Njena zmaga je bila hkrati pričakovana in mučna, hkrati samoumevna in čudno zapletena, ne toliko prigarana kot z muko izvlečena – kot taka pa levosredinski publiki ni ponudila presežnega užitka, ki se ob volitvah lahko pojavi le takrat, ko se na zmago lahko nalepi dopolnilna naracija, kjer zmaga ni le zmaga kandidata ali kandidatke, temveč v prvi vrsti naš lasten triumf, triumf v zgodbi, ki poteka skozi volitve, a onkraj njih. Če obrnemo Logarja: z zmago je prodrla, z idejo pač ne.

Javnomnenjska baza, ki je Natašo Pirc Musar pravkar izvolila, se z njeno zmago, skratka, ni najbolj pristno identificirala. Za to pa niso bile krive njene izjave in njeni pretekli posli. Vse to se je za višje cilje vedno dalo odmisliti, vse to se je, konec koncev, dalo odmisliti tako na zadnjih parlamentarnih volitvah kot na zadnjih petih ali šestih lokalnih volitvah v Ljubljani. Da bi bila percipirana kot polnopravna zmagovalka, da bi bila njena zmaga razumljena kot polnokrvni dogodek, je zmanjkal ključni element: zmanjkal je poraz, zmanjkal je poraz, pri katerem bi bila sama percipirana kot njegova glavna povzročiteljica. Popularne teoretske fraze včasih zares zadenejo bistvo: na večer volitev Logar ni bil videti kot poraženec, ni hodil kot poraženec, ni gestikuliral kot poraženec, ni govoril kot poraženec – in to nas ne bi smelo zaslepiti: tudi dejansko ni bil poraženec. Pa čeprav je čestital za zmago:

KLIP Anže Logar 13. 11. 2022

Ta volilni dan, ta praznik demokracije je bil resnično prazničen: če je res, da smo dobili predsednico, od katere se Logar razlikuje le na področjih, kjer se razlikujeta, če je res, da smo dobili predsednico, ki bo, upajmo, znala razumeti osrednje sporočilo Logarjeve kampanje, veliki novi nauk o nujnosti sodelovanja, če smo res dobili predsednico, ki ni bila samo odpisana, a je vztrajala, temveč je bila odpisana in je vztrajala tako kot Logar, »tako kot jaz«, če smo res dobili predsednico, ki bo, če bo le znala prisluhniti poražencu, resnično postala predsednica vseh, smo dosegli nemogoče: proizvedli smo volitve, katerih izidi se dejansko izidejo, proizvedli smo volitve, kjer seštevek odstotkov uradne zmagovalke in uradnega poraženca spregovori najglobljo resnico. Ko stopimo skupaj, ko imamo vsi v mislih le najboljše, ko se končno pojavijo kandidati, za katere je mogoče glasovati »za«, ni več potrebe, da bi rezultat enega kandidata zoperstavljali rezultatu drugega kandidata. Ko se poslovimo od nergačev, ki se nad izidi pritožujejo, ko se pojavijo poraženci, ki poraz prenesejo s ponosom zmagovalca, izide lahko preprosto seštejemo – in kakorkoli obračamo, 54 plus 46 je pač 100.

A ko se vzpostavi ta nova ter standardnih razmerij in zakonitosti osvobojena logika, se obrne vse. Na papirju drži, da je k skupni vsoti prispevala tudi zmagovalka, a v tem ni nič novega: tendenca zmagovalca volitev, da bi se kar najbolj približal maksimumu glasov, je stara, splošna in potencialno nevarna. Kar je resnično novo, je dejstvo, da je k skupni vsoti zdaj pripravljen prispevati tudi poraženec – in zato je njegovih 46 odstotkov neizmerljivih s 54 odstotki zmagovalke. 46,11 odstotka je na papirju sicer manj kot 53,89 odstotka, 414.029 glasov je za um, vajen stare logike, sicer manj kot 483.812 glasov – a ker je poraženec vendarle zbral več glasov, kot bi jih zbral poraženec starega kova, si bržkone zasluži večjo hvalo in večjo pozornost. Ko je energija dovolj pozitivna, da konkurenčne odstotke lahko seštejemo, se standardna volilna matematika odpravi. Bolj kot odstotki šteje absolutno število glasov – in če so na levici in levi sredini brez mere, pa je na desnici vedno na voljo orientir za njihovo vrednotenje. Če glasovi presegajo predpostavljeno fiksno številko standardne SDS baze pod dominantno janšizma, se pretvorijo v nekaj več – in ta več je ta, ki se iz kvantitete obrne v kvaliteto. Ko presežemo fiksno mejo, ko signaliziramo, da smo se izognili ujetosti v okvire janšizma, štejejo sporočila, štejejo dobri nameni, šteje pripravljenost, da skupaj začnemo nekaj velikega. Če vsi volimo »za«, če vsi dojamemo Logarjevo subliminalno sporočilo, smo lahko »za« tudi takrat, ko tehnično obkrožimo proti.

In nekaj takega nam sporoča tudi Matej Tonin in za njim celotna desna samorefleksija: ker še vztraja Janez Janša, ki poraz v zmago preobrača na preveč direkten način, ker so v referendumski kampanji še vedno sodelovali ljudje, ki so na sebi razumen spopad različnih pogledov, v katerih se razlikujemo, preobrnili v iracionalnost, je desna sredina tudi na referendumih izgubila možnost, da bi bilo njeno resnično sporočilo slišano. Drži, res smo bili proti zakonu o RTV, a na drugačen način; drži, res smo bili proti noveli zakona o dolgotrajni oskrbi, a na drugačen način; in drži, res smo bili proti zakonu o vladi, pa čeprav referenduma o tem zakonu v osnovi nismo podprli, ker nismo želeli delovati destruktivno. Naše glasove proti je treba razumeti drugače: kot sporočilo, da smo vedno, ko smo proti, dejansko za. In ko bo nastopil čas brezjanšizma, ki je končno na obzorju, bo to spoznala tudi leva sredina. Leta, ko zaradi Janše nismo bili na oblasti, kjer je naše naravno mesto, sicer ne bodo nikoli povrnjena – a kot vemo vsi, resnično šteje le prihodnost. In tam bomo končno skupaj. Če je Golob v politiko vstopil s Tonetom Krkovičem, je najbrž možno vse.

T. T.

 

Glasba: Radiohead – 2 + 2 = 5

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness