UVODNIK

Po zadnjih reakcijah Milana Brgleza in Mira Cerarja, ki sta vsako možno protivladno aktivnost označila za nedržavotvorno, torej protidržavno, so najbrž čisto dokončno razkrite vse karte, ki jih je stranka SMC razkrila že ob sami ustanovitvi. Njihova ideja je bila že takrat jasna: ker so se odločili, da so kot taki popolna reprezentacija ljudstva, ker so se odločili, da so dobronamerni in dobromisleči, torej točno takšni, kot vsi ljudje, je z njimi možno le sodelovati. Kdor v njih ne vidi tega ideala, je že v normalnih razmerah lahko samo zdrahar, bizarnež ali nedorasel otrok – ko pa se prične govoriti o izrednih razmerah, ko se prične govoriti o tem, da bi bilo možno tudi čisto uradno razglasiti izredno stanje, takšna pozicija postane protidržavna in jo je posledično nujno izključiti ali osamiti.

Seveda je jasno: tudi v tej situaciji SMC uradno operira z dvema sovražnima elementoma. Prvi, Janez Janša, je tu samo za spektakel. Ni treba biti namreč genij, da v ping pongih, kakršni se dogajajo med Janšo in Cerarjem, vidimo čisti simulaker političnega konflikta – konflikta med direktno in »stopnjevalno« uveljavitvijo logike ograj in vojske. Seveda, ta konflikt na eni strani krepi Janševo pozicijo, njegov ugled človeka, ki je vedel, a na drugi strani je nujen tudi za Cerarja. Da bi takšne poteze pridobile status normalnosti, mora obstajati drugi, ki te ideje proizvaja. Moderni center sam od sebe na ograje ne sme pomisliti – lahko pa naredi vse, da do njih ne bo prišlo. Na koncu ni toliko bistveno, ali bodo postavljene – za Cerarja je bistveno, da deluje, kot da te ideje noče sprejeti sam, o čemer koncev koncev čisto materialno priča omahovanje glede poimenovanja. Ne, to niso ograje, to so tehnične ovire, to so prepreke, to so prepreke oziroma ograje – in če jim na koncu rečemo ograje, to ni signal našega poraza. Ne bomo jih namreč postavili, ker jih hočemo, postavili jih bomo, ker jih moramo – ne zato, ker bi se bali beguncev, temveč zato, ker je objektivna situacija tako resna, da nimamo druge izbire.

Vsakdo, ki v tem kontekstu vladi pripisuje minimum racionalnosti – v smislu: Cerar to počne, da prepreči učinkovitost Janše in desnega radikalizma –, se globoko moti. Janša in preostali desni radikalizem si v takšnih situacijah vedno najde nov prostor. Ko je, recimo, prejšnji teden gostoval v Odmevih, je bilo v njegovih govorih sicer še vedno možno videti klasične rasistične bonbončke – a vse drugo, njegova drža, njegova mirnost in videz obvladovanja, je naslavljalo nekaj mnogo manj vsebinskega: naslavljalo je tako rekoč formalni vtis, ki smo ga ob delovanju vlade dobili tudi mi sami, vtis nekompetentnosti, vtis prazne vere v čudežno samoreševanje problemov itd. itd. Janša ni nagovarjal svojih volivcev – nagovarjal je tisti kolektivni subjekt, ki se je ustvaril v spletnih forumih in v katerem so se združile predhodno precej raznolike politične pozicije, kolektivni subjekt, v katerega so primešani tudi nekateri levičarski resentimenti do Evrope. A kakorkoli, poudarek ni le na tem, da v prilagajanju desnici sredina vedno izgubi – zares žalostno in zaskrbljujoče je, da bo rezultat klasično sinergijski. Pridobila bosta oba, tako Cerar kot Janša, tako samoproklamirana sredina kot desnica – ali bolje, končni zmagovalec bo ravno ta množica, ki se je vzpostavila na spletu in ki ji je dejansko uspelo transformirati celoten politični prostor.

Ko se je ta množica pojavila, so nekateri še znali odmahniti z roko, češ, gre za naročene skrajneže, ki jih je najbolje ignorirati. Pa vendar, če smo forumske komentatorje resnično brali, smo lahko na eni strani videli presenetljivo visoko stopnjo homogenosti na ravni načelnega strinjanja, na drugi strani pa precejšnjo heterogenost in zmedenost argumentov, čemu sploh se strinjajo. Ta množica je že pred dvema mesecema pozvala k postavitvi ograje – in ko bodo na koncu ograje tudi zares stale, bo ta množica za nazaj dobila dvojni dokaz. Na eni strani bo prepričana, da je bila v svoji zmedenosti in ekstremnosti še kako racionalna, na drugi strani pa bo spoznala, da ji je prav pri konkretnem ukrepu, h kateremu je pozvala, našla element poenotenja, točko prešitja lastnih protislovij. Ali je ograja obramba pred islamsko invazijo ali zgolj fuck off gesta Evropi, na koncu ni več važno – tako kot danes ni važno, čemu in kako se zanjo zavzema Cerar in kako Janša. Važno je, da sta oba, tako izhodiščna množica kot naš politični razred našla recept, kako stopiti skupaj in preseči nasprotja.

Ta novi kolektivni subjekt, ta nova množica se tudi po formi razlikuje od množice, ki se je v tistih davnih časih združila v slogan gotof si. Če je bilo pri tisti množici za vsakega posameznika bistveno, da najde način, kako se vanjo vključi (denimo tako, da za kanček preobrazi svojo retoriko in priučene politične sheme), je pri tem, ko smo soočeni s to množico, bistveno, da na vsakem koraku posebej aktivno skrbimo, da se vanjo ravno ne bi vključili, pa naj bi to bilo še tako nezavedno. In morda najbolj robna točka, točka, na kateri se odloča o naši vključitvi ali izključitvi iz nje, je vrednotenje humanitarizma. Humanitarizem, kot pišejo nekateri levičarski intelektualci generacije 68, naj bi bil preživeta, mehko levičarska drža, ki posameznike še naprej depolitizira. Takole je recimo že septembra pisal Tomaž Mastnak:

»Levičarji so zgroženi nad ksenofobijo, bolj jih zaposlujejo reakcije na problem od problema samega. Smrdi po naftalinu prijateljstva ali ljubezni do človeštva, ki je bila v modi v prednapoleonskih časih. (...) Humanitarizem je prevladujoči odgovor na »begunsko krizo«. To kaže, kako smo se poneumili in moralno otopeli. Ne gre za to, da smo sočutni do človeka v stiski, temveč za to, da je sočutje surogat za jezo, tudi za bes, s katerima bi morali reagirati na dane razmere. Da se zatekamo v humanitarno sočutje, kaže, da nam je neumnost zlezla tudi v srce.«

Težava te analize, ki jo je Mastnak v blažji obliki ponovil tudi pred dnevi, je sledeča: ko humanitarizem vidi kot mehanizem depolitizacije, ima prav le v abstraktni situaciji, ki je empirično postala praktično neobstoječa. Ne gre le za to, da v teh časih to nikakor ni predvladujoča drža na levici. Še več, v novih razmerah, ko oblast za vsako človekoljubno izjavo najde svoj »pa vendar«, v razmerah, ko se v realni neoperativnosti v obmejnih taboriščih materializira diskurzivna stigma humanitarizma, v časih, ko se mnogi intelektualci spustijo v neposredno pomoč na meji, in v časih, ko je tiste, ki tega ne storimo, sram, je humanitarizem postal svoje nasprotje. Postal je primarno gonilo nove politizacije – politizacije vseh tistih, ki so v izrednih razmerah postali iz državne politične arene resnično izključeni element.

T. T.

MONOLOG: Grega Repovž

Glasba: Philip Glass and Foday Musa Suso – The mad cadi's court, Portishead – The Rip.