UVODNIK

Začnimo tokrat na klasičen političnoanalitični način. Torej, po zadnjih javnomnenjskih anketah je situacija na vrhu političnih strank spet zelo tesna. Stranka Mira Cerarja je, kar glede na zadnje dogodke zveni logično, izgubila skoraj polovico podpore; na drugi strani pa je SDS, kar je mogoče manj logično, ponovno prišla do svojih standardnih dvajset odstotkov. Glede drugega podatka nima smisla izgubljati besed: logičen je le zato, ker je ravno v očeh tistih medijev, ki jih SDS razglaša za dominantne režimske medije, Janša še vedno predstavljen kot logična ali vsaj v prihodnosti logična alternativa. Ta drža pa, in to je bistveno, ni le spontana naivnost, temveč produkt intenzivne strategije, ki so jo, bogve kdaj, za svojo vzeli nepristranski novinarji. Že ves čas zadeve Patria se namreč vleče ista zgodba, v kateri se vsakokratno stanje procesne zadeve preobraža v implicitno in vedno isto zunajpravno resnico: ko je Janša obtožen, še ni obsojen, torej  je nedolžen; ko je obsojen na prvi stopnji, še ni pravnomočno obsojen, torej je nedolžen; ko je pravnomočno obsojen, še ni dokončno obsojen, torej je nedolžen.

In kot smo videli v Odmevih na dan odločitve Ustavnega sodišča, da začasno zadrži Janševo prenehanje poslanskega mandata, se ta logika nadaljuje tudi pri obstranski zgodbi: oba strokovna gosta, tako Krivic kot Pirnat, sta vztrajala, da začasno zadržanje še ni presoja. Nasproti temu pa je voditelj Odmevov Slavko Bobovnik, pa naj se je Pirnat še tako čudil, kaj se dogaja, v nedogled ponavljal, da moramo to odločitev Ustavnega sodišča razumeti »po logiki«, po logiki »laične javnosti«, torej tako, da je Ustavno sodišče sporočilo jasen »ne« tako parlamentu kot Pirnatu in ostalim članom strokovne svetovalne skupine. A pozor, v Bobovnikovem prehitevanju dejstev ne gre za to, da dejstva samo prehiteva in da bi se mu po določenem času, ko bo imel prav, morali opravičiti. Na določeni ravni ima verjetno dejansko prav – a realno jedro tega prehitevanja dejstev je v tem, da je na implicitni ravni že s samim prehitevanjem dejstev kot-da  upravičen naslednji sklep: Janša je začasno spet poslanec, torej je dokončno poslanec, torej je dokončno oproščen, torej mora biti spet predsednik vlade.

Ne delam si utvar, da bom povedal kaj novega in da bo to kakorkoli pripomoglo k splošni streznitvi, pa vendar si ne morem pomagati, da ne bi dodal neke druge perspektive: politik, ki še  vedno velja za politika z neskončno karizmo, je v svojem prostem času spisal prvi del svojega zgodovinskega romana Noriško kraljestvo – Beli Panter, ki bo na voljo decembra in v katerem, navajam, »skozi prikaz otroštva in mladostnih let glavnega junaka ter njegove družine in prijateljev spremljamo dileme ustanoviteljev velike plemenske zveze in spremembe, ki jih nastanek kraljestva prinese prebivalstvu«. Ko si ogledamo naslovnico knjige, na kateri je glavni junak sumljivo podoben velikemu osamosvojitelju, smo lahko samo hvaležni slovenščini, v kateri v besedah Noricum in Noreia, imenu še vedno neodkrite prestolnice tega predrimskega kraljestva, odmeva tudi osamosvojiteljeva avtodiagnoza.

A kakorkoli, sodobni Noričani imamo nek drug resen problem – kot rečeno, na oblasti imamo stranko, ki je na lepe oči dobila toliko glasov, da je kljub skoraj polovični izgubi javnomnenjske podpore še vedno za las na prvem mestu. In poudarjam, problem ni samo eno in ni samo drugo, problem je oboje hkrati. Problem, skratka, ni v tem, da je Stranka Mira Cerarja razočarala, da so ljudje pričakovali več, da so v Mira Cerarja resno investirali velika pričakovanja, ki pa so se zdaj izkazala za zgrešena ali vsaj pretirana. Naj volilci Mira Cerarja na privatni ravni še tako trdijo, da so od njega veliko pričakovali, in naj nam zdaj v javnomnenjskih anketah še tako sporočajo, da so zdaj spoznali, da so se motili, je situacija zelo verjetno precej drugačna.

Francoski teoretik Clément Rosset je v enem svojih esejev zapisal, da je tisto, kar na prerokbi deluje presenetljivo, prav njena popolna realizacija, prav dejstvo, da se napoved dejstev popolnoma ujame z dejstvi, kot se dogodijo. In če bi za Pahorjevo vlado še lahko rekli, da nas je vlada kot taka na klasičen način razočarala, ker smo upali na več in je bila prerokba napačna, sam Borut Pahor pa je presenetil ravno zato, ker je bil natanko tak, kot smo prerokovali; in če smo ob Janševi vladi še lahko rekli, da smo bili prav zato, ker so se stvari dogajale natanko v skladu s prerokbo, ob njeni realizaciji še vedno šokirani, se ob vladi Mira Cerarja zdi, da je ugasnil prav ta časovni razkorak med prerokbo in njeno realizacijo. Če opazujemo stanje, se prerokba realizira do potankosti – pa vendar nismo zares presenečeni, temveč samo še topo bolščimo. Zato si moramo, da bi se vrnili v normalnost, vnazaj izmišljati prerokbe, čustvene investicije v Cerarja, ki jih dejansko nikoli ni bilo. Zato si moramo, da bi bilo vse skupaj videti vsaj malo normalno, vnazaj izmišljati, da smo Cerarju sploh pripisovali prihodnost – na ta način pa utajimo dejstvo, da smo vso prihodnost videli že v takratni Cerarjevi sedanjosti.

Vsi tisti analitiki javnega mnenja, ki ob padcu podpore vladi in stranki Mira Cerarja vztrajajo pri starem vzorcu, se pri tem nočejo spoprijeti s pravim problemom. Slovensko javno mnenje, ko gre za politične preference, se ne ravna po nobenih klasičnih vzorcih. Padec podpore Stranki Mira Cerarja je vprašanje, ki ne bo ostalo razrešeno, dokler ne bomo razumeli pravega motiva njihovih volilcev. In če prejudiciram: njihov motiv ni bila pristna želja po spremembi; njihov motiv je bila sublimacija njihove indiference, povzdig dolgočasne in v nobenem pogledu plemenite želje po ohranitvi zmedenega in kaotičnega statusa quo še za en mandat. Tako ali tako – na to so najbrž upali – bo mandat kratek, tako kot so bili kratki vsi mandati, kar jih pomnimo.

T. T.

MONOLOG: Janez Markeš

Glasba: The Smiths - Please, please, please let me get what I want, Joy Division - She lost control.