Štekaš interese v Srednji Aziji?
V prvem septembrskem Štekerju bomo pogled usmerili v države Srednje Azije. Voditelji držav Kazahstan, Uzbekistan, Kirgizistan, Tadžikistan in Turkmenistan so letošnjega maja podpisali več dogovorov, ki krepijo bilateralno gospodarsko sodelovanje naštetih držav s Kitajsko. Od sredine maja tako ni minil teden brez oznanitve bi- ali multilateralnega projekta med Kitajsko in državami Srednje Azije. Projekti so večinoma usmerjeni v trgovino in izgradnjo prometne infrastrukture, saj je regija ključen element planirane povezave Kitajske z Evropo s tako imenovano novo svilno potjo. Eden pomembnejših projektov je izgradnja železniške povezave med Kitajsko, Kirgizistanom in Uzbekistanom. Več projektov je tudi usmerjenih v izboljšanje zmogljivosti kazenskega pregona, varnosti in obrambe držav. V današnjem Štekerju bomo tako ugotavljali, ali Kitajska s temi projekti poskuša države v regiji pridobiti na svojo stran in jim pomagati na poti pri zmanjševanju odvisnosti od Rusije. Z drugimi besedami, ali Rusija v regiji izgublja vpliv?
Kitajsko-srednjeazijski vrh je potekal v kitajskem mestu Šjan. Mesto ni bilo izbrano naključno, v času dinastije Han pred več kot 2100 leti se je od tam začela kitajska trgovina proti zahodu. Šjan je do zatona svilne poti v 15. stoletju služil kot kitajsko izhodišče proti Evropi. Prvo območje na poti je bila ravno Srednja Azija.
Kitajsko-srednjeazijski vrh sledi rusko-srednjeazijskemu vrhu, na katerem se je lanskega oktobra z Vladimirjem Putinom v kazahstanski Astani srečalo istih pet predsednikov, ki jih je na Kitajskem gostil predsednik Ši Džinping. Pred tem so skupna srečanja predstavnikov petih centralnoazijskih držav z zainteresiranimi silami potekala na nižjem, ministrskem nivoju. Na tem nivoju še vedno potekajo srečanja s tretjo velesilo, Združenimi državami Amerike. Doslej še noben ameriški predsednik ni obiskal katere od držav Srednje Azije.
Države Srednje Azije so seveda tradicionalno rusko vplivno območje. V Sovjetski zvezi je območje veljalo za z rudami bogato periferijo. V vseh srednjeazijskih, tedaj sovjetskih, republikah so leta 1991 na referendumu glasovali za prenovo federacije in za obstanek v njej. V Tadžikistanu je za glasovalo 97 odstotkov udeležencev referenduma. Zgodovina je hotela drugače, z razpadom Sovjetske zveze se je pet republik formalno osamosvojilo, zaradi lastne šibkosti pa so ostale odvisne od Ruske federacije, s katero še danes tvorijo tako imenovano Skupnost neodvisnih držav. Probleme nekdanjih sovjetskih republik po osamosvojitvi opiše Temur Umarov, sodelavec ameriškega možganskega trusta Carnegie za Rusijo in Evrazijo v Berlinu.
Države Srednje Azije se od osamosvojitve počasi odmikajo od izključno ruskega vpliva. Za dosego tega jim že v začetku ni bilo treba iti daleč. Tri od petih držav mejijo na Kitajsko, ki je, tako Umarov, hitro začela izkoriščati priložnost. Majski vrh v Šjanu je samo ena od etap na tej poti.
Po pisanju zahodnih medijev bi lahko dobili občutek, da se ravnotežje v regiji preveša na kitajsko stran. Ameriška Foreign Affairs in Foreign Policy sta se spraševala, ali Moskva izgublja oprijem nad srednjeazijskimi državami. Umarov pojasni, zakaj Rusija kljub vsemu Kitajske ne vidi kot resne grožnje v regiji.
Želja po zmanjšanju odvisnosti od Rusije je že dolgo prisotna pri državah v regiji, a v igri ni samo Kitajska. Pred dvajsetimi leti so imele v Kirgizistanu in Uzbekistanu svoje vojaške baze tudi Združene države Amerike. Iz vojaških baz, ki so služile za podporo ameriškim operacijam v Afganistanu, so se morali umakniti. Umarov opiše, katere druge igralke imajo tudi interes v Srednji Aziji in v katerih panogah.
Zahodni mediji so vrh v Šjanu prikazali kot odločen odmik držav Srednje Azije od Rusije, nekateri so ga tudi postavljali v kontekst vojne v Ukrajini. Kazahstan in Uzbekistan sta sicer izrazila podporo ukrajinski teritorialni suverenosti in poslala humanitarno pomoč, a predsednika obeh držav sta se skupaj z ostalimi srednjeazijskimi voditelji letošnjega maja pojavila na paradi ob dnevu zmage v Moskvi. Kot pravi Umarov, se države Srednje Azije v takih primerih obnašajo zelo pragmatično.
Rusija se torej ne umika iz Srednje Azije, prav tako ne bo preprosto Kitajska zapolnila vakuuma, ki bi ob tem nastal. Ti dve državi tudi nista edini, ki bi imeli interes v regiji. Svoj vpliv v regiji previdno začenjajo širiti tudi Združene države Amerike. Kazahstanski predsednik Kasim Žomart Tokajev se je konec avgusta zahvalil ameriškemu predsedniku Joeju Bidnu za povabilo na ustanovni vrh srednjeazijskih voditeljev in Združenih držav Amerike. Ta naj bi potekal ob robu zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov konec tega meseca.
Dodaj komentar
Komentiraj