Evropsko unijo, vestno zagovornico pravne države in bojda demokratičnih načel, že slaba dva meseca pretresa korupcijski škandal, ki mu ni para v zgodovini evropskih integracij. Vrstijo se preiskave, odkritja znatnih kupčkov denarja v sefih evropskih poslancev, številne so že pridržali. Ob izbruhu škandala so se dodobra osramočene evropske institucije in njihovi predstavniki hitro odzvali s klici po bolj etičnih in transparentnih procesih odločanja. A vprašanje je, ali bi večja transparentnost evropskih institucij resnično omejila vpliv zasebnih interesov na politične odločitve. Transparentno upravljanje je namreč že dolgo osrednji del neoliberalne vulgate in sestavni del boja mednarodnega kapitala za prevlado na ravni evropskega oziroma svetovnega gospodarstva.

Četudi raznoliki načini vplivanja gospodarskih akterjev na odločitve predstavnikov političnih teles niso nič novega, se je razumevanje korupcije skozi čas spreminjalo, prav tako pa ukrepi, ki naj bi korupcijo preprečevali. Vprašanje korupcije je bilo dolgo časa povezano z vzpostavljanjem meščanske države in navidezne ločnice med zasebno in javno sfero na področju politike. Če gre pri politiki predvsem za iskanje kompromisov med interesi posameznih družbenih skupin, so zasebni interesi namreč vsesplošno prisotni v javni sferi. A meščanska država je specifična v tem, da kot pravna država svoje državljane obravnava kot enake in svobodne zasebne lastnike, čeprav so dejansko v razredno asimetričnih položajih. Boj proti korupciji je tako pomagal vzpostavljati videz nevtralnosti meščanske države. Šele na podlagi razlikovanja med patološkim in nesprejemljivim vmešavanjem privatnih interesov v politiko ter sprejemljivim poskusom boja družbenih skupin za prevlado njihovih interesov v javni sferi se lahko ustvari videz, da meščanska država deluje v javnem interesu in v splošno dobro, četudi v resnici reproducira kapitalistična razmerja gospostva in izkoriščanja.

Če je bilo vprašanje korupcije dolgo časa predvsem problem notranje dinamike držav, je v zadnjih desetletjih stopilo v ospredje zanimanja mednarodnih institucij, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad ali OECD. Prelomno vlogo je v tem pogledu igrala ustanovitev danes dobro znane nevladne organizacije Transparency International na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Po njeni ustanovitvi so se protikorupcijske kampanje in diskurz razširili do te mere, da je časopis Financial Times leto 1995 razglasil kar za leto korupcije. V tem letu je Transparency International tudi uvedla indeks zaznave korupcije, ki ga vse odtlej uporablja za merjenje in primerjanje stopnje koruptivnosti med državami, vključno s Slovenijo.

Lanska objava poročila Transparency International naj bi bila za Slovenijo zlasti zaskrbljujoča. Prvič od leta 2013 je indeks percepcije korupcije padel. Od sto možnih točk je Slovenija dosegla le dobro polovico in na svetovni ravni pristala skupaj s Češko, Gruzijo in Italijo na 41. mestu. Po mnenju slovenskih predstavnikov Transparency International je razlog za tako uvrstitev treba iskati predvsem v nezadostnem političnem interesu za spopadanje s korupcijo in večletno pomanjkanje temeljnih reform. A tu se moramo vprašati, o kakšnih reformah govorijo, kdo o njih odloča ter v imenu koga jih sprejemajo in vodijo. 

O tem verjetno največ pove kar ime organizacije, ki jo je ustanovil Peter Eigen, sicer dolgoletni vodja programov Svetovne banke za Latinsko Ameriko in Afriko. Ustanovil jo je v času, ko je Svetovna banka vladam svetovne polperiferije vsiljevala stroge neoliberalne ukrepe in strukturne reforme, da bi te države prilagodila in podredila dominaciji mednarodnega kapitala. Poleg Svetovne banke so ustanovitev Transparency International finančno podprle tudi velekorporacije, kot so Exxon, Shell ali Walmart, ki so sicer znane po številnih ekoloških in socialnih škandalih. Če je liberalizacija gospodarstev velekapitalu omogočila dostop do poceni delovne sile, je kapitalu hkrati postavila problem delovanja v različnih institucionalnih, regulativnih in kulturnih okoljih, ki lahko močno zvišajo stroške investicij oziroma znižajo pričakovane profite. Z vidika mednarodnega kapitala so transparentnost, jasnost in nepristranskost pravil ključnega pomena. Razširjenost neformalnih plačil, nejasni zakoni, ki omogočajo številne interpretacije in načine uveljavljanja, namreč preprečujejo, da bi na sedežih multinacionalk prišli do kredibilnih izračunov stroškov in koristi, povezanih z investicijo, obenem pa še povečujejo informacijske stroške, ki so potrebni za spoznavanje in razumevanje tujega institucionalnega in regulativnega okvira. 

Mednarodni boj proti korupciji, ki temelji na vprašanju transparentnosti in jasnosti, je tako sestavni del vzpostavljanja prevlade mednarodnega kapitala v času neoliberalizacije in globalizacije proizvodnje pod nadzorom multinacionalk. Birokratska, administrativna korupcija je postala osrednje polje boja velekapitala z malimi, lokalnim frakcijami kapitala. Te bi namreč dejstvo, da je tudi v času globalnega kapitalizma raven nacionalne države še vedno temeljna raven družbenih bojev, lahko potencialno obrnile sebi v prid in prek vpliva na domačo politiko škodovale interesom velekorporacij. 

Obenem se protikorupcijska agenda osredotoča le na proces uveljavljanja zakonov, o postopkih oblikovanja nove zakonodaje pa se govori bolj malo. To pomeni eleganten obhod preglednosti vključevanja družbenih skupin in njihovih predstavnikov v procese oblikovanja zakonov. OECD, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, ki sicer glasno opozarjajo na nezadostno transparentnost postopkov, predvsem v polperifernih državah, niso pretirano zaskrbljeni zaradi vpliva, ki jo imajo veliki gospodarski akterji, kot sta Exxon in Shell, na državne politike. 

Mednarodna protikorupcijska agenda je tako sestavni del preobrazbe držav in političnega delovanja v prid velekapitala. S tem, ko je transnacionalni kapital postal vodilna frakcija kapitala na globalni ravni, se je njegova pripravljenost, da upošteva lokalne potrebe in želje, močno zmanjšala, če ni kar izpuhtela. Prav zato se ta frakcija kapitala zavzema za institucije in regulacije, ki so značilne za tehnokratsko upravljanje in ki učinkovito omejijo zahteve domačih delavskih množic in preference lokalnih političnih elit. Evropska unija je med najbolj eklatantnimi primeri prilagoditve državnih aparatov in političnega odločanja interesom mednarodnega kapitala. Maastrichtski kriteriji, ki med drugim omejujejo javnofinančno porabo, so izjemen primeren tega neoliberalnega tehnokratskega upravljanja ter navidezne nepristranskosti in nevtralnosti. Podobno sta tudi skupna valuta in upravljanje monetarne politike pod Evropsko centralno banko jasna primera prenosa pomembnih državnih funkcij in odločanja na naddržavno raven, v varno zavetje bojda neodvisnih institucij in stran od pritiskov in želja domačih volivk in volivcev, interesnih družbenih skupin in političnih klik. 

Prežetosti evropskih institucij in njihovih predstavnikov z interesi velekapitala vsekakor ne bo tako lahko odpraviti. Za kaj takega bi potrebovali mnogo več od ustanovitve še enega birokratskega telesa, ki naj bi na evropski ravni skrbelo za etično delovanje poslancev ali jasnost pogajalskih postopkov. Bolj ko se evropske institucije zavzemajo za jasnost in transparentnost gospodarskega upravljanja, bolj je verjetno, da se bo vpliv prebivalcev držav članic in družbenih skupin ter gibanj na oblikovanje politik in zakonov zmanjšal, svoboščine kapitala, zlasti velikega, pa krepile. Če se želijo evropske institucije resnično spopasti z vplivom zasebnih interesov na javne odločitve, bi lahko za začetek premislile o razlikah med pogajalsko močjo sindikatov in okoljevarstvenikov na eni strani ter predstavnikov velikih evropskih korporacij, kot je denimo organizacija European Round Table of Industrialists, katere nasveti so vse od osemdesetih let bolj ali manj dobesedno prevedeni v priporočila Evropske komisije in temeljne uredbe Evropske unije. Evropa zagotovo potrebuje jasna ekonomska pravila in omejitve. A te bi morale krepiti delavske in socialne pravice ter ščititi okolje pred interesi kapitala, naj bo ta zelen, rjav ali mavričen, namesto da kapital varujejo pred demokratičnimi zahtevami in socialnimi pritiski.