Prve posledice britanske odločitve o izstopu iz Evropske unije so bile zelo očitne. Britanski funt je v razmerju do dolarja padel na najnižjo raven v zadnjih 30 letih, to pa bi lahko vplivalo tudi na  naraščanje cen v državi. Tudi vrednost delnic britanskih podjetij je padla za nekaj deset odstotkov, analitiki pa Britaniji napovedujejo recesijo. Mnogi Britanci, tudi tisti, ki so glasovali za "osamosvojitev" Velike Britanije, kaj takšnega niso pričakovali. Ob tem pa država prav tako ne bo privarčevala domnevnih 350 milijoni funtov, ki naj bi vsak teden odhajali v EU in bi jih bilo po oceni zagovornikov "Brexita" bolje vložiti v britansko zdravstvo. Že odstopljeni vodja UKIP Nigel Farage je namreč po referendumu prostodušno priznal, da so se pri teh številkah pač zmotili in da "tega ne bi smeli reči."

Kljub temu pa zadeve niso samo črne. Čeprav je odhod velike Britanije velik udarec tako za EU kot za vlogo zahodnih institucij v vse bolj multipolarnemu svetu, nekateri analitiki opozarjajo tudi na dejstvo, da je odhod Velike Britanije tudi za EU tudi priložnost za nujno potrebne reforme, ki se brez odhoda VB - še dolgo časa ne bi zgodile. EU je namreč po eni strani res omogočila prosto gibanje ljudi, kapitala in blaga na trgu z več kot pol milijarde ljudi. Toda po drugi strani EU vodijo slabe institucije, gospodarstvo pa temelji na slabo domišljeni skupni valuti, zaradi katere - trpijo milijoni ljudi. Ker pa je bila Velika Britanija del EU in ne del območja evra, so britanske odločitve doslej blokirale večje povezovanje evropskih institucij, kar pa je za območje z isto valuto nujno. Tudi zato je osem let po začetku krize nezaposlenost v Španiji in Grčiji še danes zmeraj nad 20 odstotki.

Znani ekonomist Milton Friedman je že leta 1997 pojasnil, zakaj je evro slaba ideja; z različnimi valutami lahko namreč države v primeru kriz devalvirajo lastno valuto, s tem pa pocenijo izvoz in zmanjšajo vrednost dolga. Če tega mehanizma ni, potem je mogoče zmanjšati dolg samo z večjim "varčevanjem", predvsem pa zmanjševanji plač in odpuščanji, kar vodi v recesijo. Od leta 2008 naprej vidimo, da je imel Friedman prav. Če bi imele lastno valuto, bi Grčija in Španija uporabili devalvaciji za ekonomsko vzpodbudo. Sedaj, ko so v evropskem prisilnem jopiču, pa morajo čakati na Evropsko centralno banko, da jim pomaga. ECB pa je bila tako obsedena z vzdrževanjem nizke inflacije, ki koristi predvsem Nemčiji, da Grčiji, Italiji, Portugalski, Španiji in še nekaterim državam, ki jih je kriza najbolj prizadela nikoli ni dala potrebne pomoči.

Rešitev za EU je zato skupna davčna politika in več denarja v evropskih fondih. Velik razlog za to, da ameriška skupna valuta, dolar, deluje dobro, je v tem, ker se državno obdavčevanje in poraba izvajata na zvezni ravni. Če ena država v ZDA doživlja gospodarski padec, medtem ko druga država doživlja gospodarski vzpon, potem zvezna ameriška država s prihodki bogatih držav plačuje prispevke za nezaposlenost in socialno varnost v gospodarsko manj uspešnih državah. ZDA so seveda daleč od tega, da bi v Evropi lahko veljale za primer socialne države, prej nasprotno.. Toda če primerjamo EU kot celoto z ZDA, potem je očitno, da ima ameriški zvezni sistem vgrajene ekonomske blažilce, ki so na ravni celote bolj učinkoviti, kajti v ZDA nikoli ne vidimo 20-odstotne nezaposlenosti v eni državi, skupaj z cvetočim gospodarstvom v drugi državi. ZDA imajo tudi integriran bančni sistem, v katerem Zvezne rezerve in državno zavarovalno podjetje zagotavlja solventnost bank, ne glede na težave vlad v posameznih državah ameriške federacije. Z drugimi besedami - če bi se EU želela rešiti sedanje podobe neuspešne zveze, kjer v Nemčiji gospodarska rast galopira, medtem ko v Grčiji in Italiji gospodarstvo stagnira, potem bi se morala "spremeniti iz ohlapne konfederacije vlad" v "pravo vlado s pristojnostmi suverene države."

Ta evropski problem pa sploh ni nov, pač pa je v resnici star že nekaj tisoč let. Z istimi državami kot EU so se srečale vse konfederacije, torej zveze držav, ki so ohranile skoraj popolno suverenost v teh zvezah. Že prve antične lige, ki bi jih lahko pogojno imenovali konfederacije so pokazale vse navedene slabosti.  Ahajska liga ni uspela preprečiti, da ne bi posamezni polisi brez nadzora sprejemali in pošiljali svojih lastnih predstavnikov v Rim; njene skupščine so bile kratkotrajne, zvezna blagajna pa bolj suha kot polna; leta 219 so trije polisi tako celo preprosto nehali plačevati svoje prispevke v zvezno blagajno, ker so bili nezadovoljni z skupnim poveljnikom, tako da je ligo prizadejal finančni mrtvoud. Novejše konfederacije srečamo šele v srednjem veku. Prva pomembnejša je seveda Švicarska konfederacija, ki je bila ustanovljena že leta 1292 kot zveza kantonov Uri, Schwyz in Niedwalden. Že leta 1536 je konfederacija štela trinajst članov. Kantoni v tem času niso imeli niti  skupnih vojaških enot, niti blagajne, niti sodstva ali denarja in je žalostno propadla pod naletom Napoleonovih jurišnikov. Po letu 1815 je petnajst članov Konfederacije znova sklenilo medsebojno pogodbo. Skupni organ je bil Zvezni zbor, v katerega je vsaka članica delegirala enega delegata, ki je moral glasovati po instrukcijah svoje vlade, medtem ko so vojsko sestavljali ločeni kontingenti. Toda popolna suverenost je tudi tu hitro pokazala svoje slabosti. Po leti 1815 je bilo v Švici uvedenih več kot 400 različnih notranjih carin in taks, s katerimi so kantoni, občine, pa celo stare fevdalne enote obdavčevale prijazne popotnike in trgovce. Kanton Ticino je na svojem delu gotardske ceste uvedel kar trinajst različnih taks in vsakokrat je bilo potrebno blago iztovoriti in ponovno stehtati. Proizvajalci tekstila iz St.Gallena so zato svoje blago raje pošiljali v Ženovo kar preko Francije, ko pa so trgovali z Italijani so svoje transporte raje pošiljali preko tirolskega Brennerja kot pa preko domačega Gotharda. Večji kantoni so si ob tem privoščili diskriminacijo manjših. Tako je na primer kanton Bern uvedel konzumno takso na vino iz kantona Vaud, svojih nekdanjih, a izgubljenih posesti ob Lamanškem jezeru. Šele nova dvodomna skupščina in še kasnejša, leta 1874 uvedena centralizacija je Švico spremenila v federalno državo. Notranje carine so bile ukinjene in Švica se je pričela razvijati hitreje.     

S slabostmi konfederacij so se srečali tudi Nemci. Sveti rimski imperij Nemške narodnosti je bil "cesarstvo" s pomembnimi konfederalnimi elementi. Centralno mesto je imela skupščina, Diet, ki je vodila zunanjo politiko, sklepala mir in vodila vojno. Toda imperator ni imel oblasti nad celotnim ozemljem, kjer so imeli svojo oblast fevdalci. Konflikti med suvereni so bili zato pogosti in krvavi. "Zgodovina Nemčije je zgodovina vojn med imperatorjem in princi in državami;zgodovina vojn med samimi princi" sta leta 1789 v "Federalistu" zapisala ameriška federalista Madison in Hamilton. "Nezmožnost vzdrževanja reda in vzpostavljanja pravice med suverenimi subjekti je razdelilo imperij na devet ali deset okrožij, ki z lastno organizacijo in  vojaško silo izvajajo zakone...Ta eksperiment je pokazal največje slabosti celotne zgradbe. Vsako okrožje je miniaturna slika deformacij tega političnega monstruma..."je ostalo zapisano v Federalistu.

Primer prave konfederacije so tudi Združene holandske province. Ta konfederacija je nastala leta 1579 z združitvijo sedmih severnih holandskih provinc, ki so se borile za svojo neodvisnost izpod Španije. Province so se v pogodbi obvezale, da bodo v skupnih zadevah nastopale "kot ena provinca", izbrale skupni odbor, blagajnika in direktorja, toda ostale suverene. Že leta 1588 so drastično zmanjšale pristojnosti izvršilnih organov in vse odločitve sprejemali samo še v Skupščini, tako da so bile mnoge važne odločitve v bistvu popolnoma blokirane. "Največja nesreča skupnosti Združenih provinc...je bila to, da je ostala brez centra in glave.."je 1876 zapisal zgodovinar John Lothrop Motley. Ameriški federalist Madison je v enem stavku takole ocenil značilnosti te konfederacije: "Imbecilnost vlade;spori med provincami; tuji vplivi in sramota; nestabilnost v miru in vse mogoče nesreče, ko pride do vojne." Province, v katerih so bogate terjale izplačilo kvot z bajoneti resnično niso mogle biti hvalevreden vzor. Celo Vestfalskega miru, kjer so ostale  podpisnice priznale suverenost sedmih provinc te niso mogle podpisati tako, kot bi po svoji ustavi morale, namreč s soglasjem, ker Zelandija ni poslala svojega predstavnika. Enako je bilo pri sklepanju miru z Veliko Britanijo.

Zveni znano? Vse skupaj seveda zelo dobro spominja na sedanjo Evropo, kjer se "razviti" otepajo "nerazvitih", kjer se s pomembnimi odločitvami zamuja in kjer nekatere države, kot na primer Velika Britanija celo "bežijo" iz te skupnosti.

Reševanje evra in skupne meje EU zato res zahteva nove pristope. Eden od velikih problemov s tem načrtom pa je bil ves čas v tem, da Britanci niso imeli interesa za sodelovanje v tem projektu. In ker se niso pridružili območju evra, je bil njihov vložek v igri zelo majhen, zato niso čutili potrebe, da na ravni EU omogočijo še večjo federalizacijo. Brexit zato vsekakor ni dober, toda hkrati odpira nove možnosti za reformo EU. 

In v tem smislu je Britanija Evropi res naredila uslugo, ko je zapustila EU.