Odločitev Sodišča v Haagu, da vodjo Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja razglasi za nedolžnega je presenetila tako njegove podpornike kot tudi nasprotnike. Šešelj torej ni kriv niti po eni od devetih točk obtožnice, ne za "združeno zločinsko dejanje" in ne za zločine nad muslimani in Hrvati v Vojvodini ter med vojno v Bosni in Hercegovini. Njegovi podporniki so bili prepričani, da pravno gledano Šešelj seveda ni kriv, da pa bo haaško sodišče (ICTY) odločalo "politično" in Šešlja obsodilo. Tisti, ki so bili prepričani, da je bil Šešelj kriv - in tudi v Sloveniji je to seveda velika večina - pa takšnega razpleta niso pričakovali. Celo Šešelj sam je še pred nekaj dnevi trdil, da v Haag ne gre, da ga bodo "morali nositi" in da ga čaka "drakonska kazen".

Pa vendar je bila ta možnost "v zraku" že od samega začetka. Vemo tudi zakaj. Če vse skupaj povemo preprosto in tako, da bodo tudi domačim zagovornikom pregona "sovražnega govora" in "nacionalizma" za vsako ceno šle kocine pokonci, je vse mogoče skrčiti v eno samo dilemo - le zakaj, lepo prosim, naj bi bilo prav, da bi bil Vojislav Šešelj v Haagu obsojen za nekaj, zaradi česar bo Donald Trump v ZDA skoraj ali pa celo zares - izvoljen za predsednika države?  Res je, da sta oba povedala marsikaj  neprimernega in žaljivega. Toda to je pač cena za svobodo govora. Pa tudi Trump ob vseh neumnostih včasih pove kaj prepričljivega - na primer, da je prav Clintonova zaradi svoje "neumnosti" kriva za smrt več sto tisoč ljudi.  Kaznovati ljudi zaradi političnih ali izjav o javnih zadevah, pa čeprav so nekatere takšne, ki šokirajo in vznemirijo javnost bi bilo enako vpeljavi mišljenjskega delikta skozi mala vrata. Nekako tako presoja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Konkretno: več kot absurdno bi namreč bilo, če bi sodišče, ki je razglasilo za nedolžnega hrvaškega generala Anteja Gotovino, ki je neposredno vodil vojaške operacije, v katerih je zaradi zločinov vojakov pod njegovim poveljstvom izgubilo življenje na tisoče civilistov sedaj obsodilo Vojislava Šešelja, ki je govoril le to, kar je Ante Gotovina v nekoliko drugačnih geopolitičnih razmerah - delal. Sicer pa je bilo vsaj boljšim pravnikom že od začetka tega procesa povsem jasno, da Vojislav Šešelj ni kriv in da je proces proti njemu brez prave podlage. To se je pokazalo tudi ob sojenju, ko je Šešelj suvereno razkrinkal lažne priče tožilstva in z hladno logiko brezkompromisno sesuval vse argumente tožilstva. Jasno, Šešelj je bil pri tem tudi izjemno žaljiv in predrzen, takšen, kot je bil že v nekdanji Jugoslaviji, kjer so ga prav tako spravili za zapahe zaradi mišljenjskega delikta. Boril se je tudi "sam proti vsem", ker je bil v svojem pravnem boju tudi brez kakršnekoli pomoči države. Njegovi politični sopotniki so medtem res postali "oblast" v Srbiji, toda šele potem, ko so se Šešlju odrekli, on pa jih je označil za "izdajalce" in sluge zahoda.

Pri tem je bil Šešelj, ki se je pred sodiščem branil sam, odkrito sovražno nastrojen do haaškega sodišča od začetka pa do konca procesa. Zmeraj znova je ponavljal, da on tega sodišča ne priznava, da gre za "lažno sodišče", ki je namenjeno le obsojanju Srbov, da to sodišče samo spreminja svoja pravila in podobno. Pri tem ne bi smeli pozabiti, da je Šešelj že v Jugoslaviji veljal za najmlajšega doktorja prava in da se je njegova kritika Haaškeg sodišča v precejšnjem delu pokazala za točno. Haaško sodišče je res sproti spreminjalo lastna pravila, "združeno zločinsko dejanje", zaradi katerega so bili obsojeni predvsem številni srbski obtoženci, pa v statutu haaškega sodišča sploh ni navedeno, tako da so tudi Miloševiću na primer to obtožbo, pred katero se je znašel tudi Šešelj, pripisali kar naknadno in pri tem poteptali celo vrsto pravnih pravil. Vse to pa je bilo seveda mogoče tudi zato, ker je bilo Haaško sodišče ustanovljeno v trenutku, ko je Rusijo vodil Boris Jelcin in je njegova država dobesedno razpadala. Vzpostavljeno je bilo v skladu s sedmim poglavjem ustanovne listine OZN, torej tudi kot nekakšno zastraševalno orodje, ki naj bi pomagalo ustaviti vojno na Balkanu. Če k temu dodamo še financiranje sodišča, ki je prihajalo večinoma z zahoda postane zelo hitro jasno, zakaj to sodišče o kršitvah vojnega prava s strani zveze NATO med intervencijo v ZRJ leta 1999 ni želelo začeti niti s preiskavo, istočasno pa je zaradi "združenega zločinskega dejanja"  in zaradi podobnih dejanj obsodilo na desetine obtožencev. Ki so večinoma prihajali iz istih krajev kot Šešelj. Tudi zato je Haaško sodišče (ICTY) po obsodbi Radovana Karadžića verjetno razmišljalo tudi o dolgoročnejši oceni svojih sodb, le da drugače, kot so to pričakovali podporniki obsodbe Vojislava Šešlja. Sodišču se je namreč mandat pravzaprav že iztekel, njegove sodbe pa ne bodo zadnje, saj bodo tudi te sodbe doživele svojo zgodovinsko oceno in oceno drugih pravnikov ter zgodovine. V zgodovini pa so že bili primeri obsodb sodišč, katerih odločitve so obveljale za sporne. Obsodba Šešlja zaradi njegovih sicer ostrih izjav - kajti za karkoli drugega seveda nikoli ni bilo dokazov - in še to po izjemno dolgem priporu, ki zagotovo predstavlja tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, bi bilo za to sodišče verjetno kaplja čez rob.

Šešlju bo zmaga sredi srbske volilne kampanje zagotovo koristila, saj bo lahko trdil, da je "premagal Haaško sodišče". V svoji znani maniri je Šešelj na Twitterju že sporočil hrvaški predsednici "Kolinda, pripravi se, kmalu pridem na uraden obisk," toda popoln volilni preobrat je kljub presenetljivi sodbi iz Haaga malo verjeten.

Nikakršnega dvoma seveda ni, da bo ta sodba v številnih državah naslednicah nekdanje Jugoslavije sprejeta z ogorčenjem in osuplostjo. Šešelj je namreč med drugim razglašen za nedolžnega tudi zaradi obtožbe o ustvarjanju "Velike Srbije" in to skupaj z Miloševićem. Ta obtožba že desetletja spada v priročen arzenal vseh, ki so pošast srbskega nacionalizma naslikali v nekoliko preveč kričečih barvah, prav zato, da bi s tem prikrili lastne zločine in odgovornost za nasilen razpad nekdanje države. Obtožiti za vse posledice vojne in razpada SFRJ le enega ali dva politika in politično elito nekje daleč vstran je bilo seveda najbolj preprosto. Toda Haaško sodišče, isto, ki je obsodilo Karadžića zaradi genocida, čemur je večina v Sloveniji ploskala, je sedaj ugotovilo, da Šešelj in Milošević nista imela prav ničesar z "Veliko Srbijo". Kar pa sploh ni tako presenetljiv sklep, seveda pod pogojem, da se ta skovanka, ki v uradnih načrtih Srbije nikoli ni obstajala, nekoliko demistificira.

Res je, Šešelj in tudi Milošević sta si ob razpadu Jugoslavije želela zagotoviti pridružitev vseh "srbskih dežel". Toda pri tem niso bili napačni ti politični cilji, prav tako niti želja po "odcepitvi" dela ozemelj nekaterih republik, napačne so bile le metode etničnega čiščenja, ki so bile ob tem uporabljene in zaradi katerih so bili odgovorni, na primer Karadžić, legitimno obsojeni. Toda po drugi strani ni mogoče, da ne bi opazili, da istočasno niso bili obsojeni tudi izvajalci etničnega čiščenja na Hrvaškem ali pa tisti, ki so v okolici Srebrenice pobili ne sicer 8000, pač pa preko 3000 večinoma Srbov. Prav tako nikoli ni bil obsojen nihče iz držav članic zveze NATO in prav tako ne njihovi zavezniki iz nekdaj teroristične, nato pa preko noči "osvobodilne" vojske Kosova.  In tako se je zgodilo, da so bili vojaški voditelji Bošnjakov, kot na primer Naser Orić, najprej obsojeni na smešne kazni, nato pa razglašeni - za nedolžne. Čeprav bi glede na razmere teh zločinov in Karadžićevo sodbo lahko pričakovali, da bo vsaj nekaj odgovornih za poboje srbskih civilistov obsojenih na po 15 ali 20 let zapora. Gre torej za "selektivno pravičnost", ki je sama v nasprotju s pojmom pravičnosti.

Ugotovitev haaškega sodišča, da z "Veliko Srbijo", v slovenski mitologiji osamosvojitve zelo popularne žaljivke, ne Šešelj in ne Milošević nista imela prav nič in da tudi takšen političen cilj sam po sebi pravzaprav sploh ni kazniv, bo v naslednjih dnevih seveda hud razlog za jok in stok večine slovenskih komentatorjev, ki se bodo pravoverno zgražali nad "nepravično" sodbo iz Haaga. Toda - dajmo se vprašat povsem logično - zakaj pa naj bi bilo to, da si v neki državi, ki razpada, želiš združitev vseh ozemelj, poseljenih s tvojim prebivalstvom v okviru ene države - tako hud zločin? Taki programi, kot jih poznamo tudi doma v obliki Zedinjene Slovenije, so bili običajni pri skorajda vseh narodih. Res je, da je spreminjanje meja novonastalih držav v nasprotju z mnenjem Badinterjeve komisije in še nekaj načeli mednarodnega prava - toda ali ni ta ista načela s svojo sodbo o skladnosti kosovske deklaracije o neodvisnosti z mednarodnim pravom odplaknilo že Meddržavno sodišče v Haagu ? Nekateri mednarodni pravniki opozarjajo prav na to. Če pravila ne veljajo za vse enako, potem to seveda niso pravila.

Povedano brutalno preprosto: Šešelj si je znotraj nekdanje razpadajoče in gnijoče SFRJ želel s spreminjanjem republiških meja doseči to, kar so nato uspeli doseči kosovski Albanci, ki pa so ob tem uspešno ter s pomočjo bomb zveze NATO spremenili ne samo republiško, pač pa tudi mednarodno mejo med Albanijo in Srbijo. Več kot polovica sveta je to podprla, poskusi odcepitev od držav pa nikjer niso bili razglašeni za prepovedane.  Še več, po istem modelu sta bili nato leta 2008 in 2015 ozemeljsko "pokrajšani" še Gruzija in Ukrajina. In v tej luči je nakladanje o nekakšni grozovitosti in zločinskosti ideje "Velike Srbije" sredi razpada prejšnje države zgolj poceni propagandni trik. Tudi v tem primeru je namreč Šešelj sredi političnega kaosa govoril in pisal le o tem, kar so na Kosovu in še kje - nato zares naredili. Kar je seveda že samo po sebi dokaz dvojne morale. Če bi bil sedaj obsojen človek, ki je zgolj govoril o tem, kar so njegovi sosedi ob odobravanju več kot polovice držav sveta enostransko izvršili, bi bil pa to res pravi vrhunec sodne travestije iz Haaga. Zato je tudi za mednarodno pravičnost, predvsem pa za svobodo izražanja in ne samo za Šešlja in Srbijo oprostitev Šešlja - dobra novica.

Terminal je pripravil Igor Mekina