Izročilo levice in planiranje desnice

Oddaja
14. 1. 2021 - 16.00

Eden mojih znancev je imel pred leti hud problem: ker je bil rojen in vzgojen v tradicionalistični Angliji, po priselitvi v Slovenijo kljub globoki večdesetletni izkušnji s tukajšnjim življenjem nikakor ni mogel dobiti jasne predstave o lokalni politični »konfiguraciji«. Ko se je tudi uradno naturaliziral, je bil seveda poklican k volilni skrinjici in tedaj se mu je zastavilo težavno vprašanje: Kandidata katere stranke naj obkroži na glasovalnem listku? Problem je tičal v tem, da je on – kakor njegovi predniki zadnjih 200 let – konservativec. To pa pomeni, da načeloma podpira politike, ki se ne zavzemajo za spremembe. Bistvo konservativizma je pač neprogramiranje prihodnosti. No, vsaj bilo je – dokler ni nastopila gospa Thatcher, ki je imela povsem jasno predstavo o tem, kakšni naj ne bi bili prihajajoči dnevi v nobenem primeru. A ta konservativni polinženiring, ki je zavračal vse, kar bi utegnilo imeti vonj po socialističnem načrtovanju, je bil za njene naslednike prehud zalogaj. Ko je David Cameron začel preračunavati, kakšna prihodnost bo najboljša za Veliko Britanijo, je napravil komaj predstavljivo neumnost: razpisal je referendum o ostajanju države v Evropski uniji. In najbolj zaželen rezultat, tj. kar se da mršava zmaga podpornikov politične povezanosti z evropskim kontinentom, kar bi njegovi vladi omogočilo učinkovit pritisk na Bruselj, naj ji zaradi moči nasprotnikov povezave popušča, se mu je izmaknil. In tako je bilo konec zgodbe o konservativnem načrtovanju prihodnosti.

So pa seveda obstajale zamisli - kako ne bi! Zagovorniki nespreminjanja bi predvsem zlahka zasedli veliko prostora v »zeleni coni«. Ohranjanje narave je v osnovi vsekakor konservativna ideja. Seveda pa to ne pomeni, da je na tem področju mogoča monopolizacija, saj se lahko v »zeleni coni« naselijo tudi zagovorniki novih tehnologij. In celo najrazličnejši načrtovalci.

A vrnimo se h konservativnemu Angležu, ki se je kot slovenski volivec znašel v zagati: če bi hotel, da se nič ne spremeni, bi moral glasovati za komuniste. Oziroma za nič kaj diskretno prepleskane dediče njihovih organizacij – pa naj si sami pravijo kakorkoli. Kar nekaj imen imajo, vendar je kljub temu jasno, kdo so. A v tem hipu se porodi vprašanje, kako naj konservativec – še posebej tak, ki pripada rodu, katerega pripadniki že 200 let niso podprli nobenega načrtovalca sprememb – voli komunista. Če to stori, ne bo več zvest svojemu dojemanju sveta. Angleški Slovenec se je iz zagate izvil z volilno abstinenco. A ta rešitev je bila le zasilna: konservativec je načeloma aktiven, saj si ne more želeti, da ga dejavnost drugih postavi v svet dirigiranih sprememb.

Anekdotični pripetljaj, ob katerem smo se pomudili, razkriva globoko težavo politike v Sloveniji: generalno na polu, ki se ima za levega, niso brezkompromisni zagovorniki sprememb, temveč določenega izročila. Že res, da se tudi med njegovimi predstavniki včasih pojavi nezadovoljstvo s posameznimi elementi obstoječega stanja, toda to ne pomeni tudi zavzemanja za radikalne novosti. Saj menda ja kdo ne misli, da, denimo, prononsirani levičarski (eks)direktorji znanstvenih ustanov demonstrirajo proti sebi, ko se vztrajno pojavljajo na shodih za več raziskovalnega denarja? So se morda ogradili od česarkoli, pri čemer so bili vidno – se pravi več- ali celo mnogomandatno – zraven? So se kdaj proti kapitalu, ki ga njihove javne besede globoko zaničujejo, borili drugače kakor s tem, da so dopustili njegovo neproduktivno izhlapevanje v javni sferi? So storili vsaj kaj simbolno radikalno protestnega? So se morda demonstrativno odpovedali kakšni počastitvi s strani drugih kreatorjev stvarnosti? Je kdo – kakor svoj čas veliki primerjalni jezikoslovec Karel Oštir – celo izstopil iz akademije ali kakšne druge učene družbe? Pokojni Janez Drnovšek je izumil sijajno formulo za odgovor na vsa ta vprašanja: Ni videti! Vse je izrečeno z njo in vsem je tudi odgovorjeno, vendar hkrati tudi ni nič zatrjeno. Varnost pri delu je pač pomembna. V deželi tožbarjev, lažnivih prič in vrhovnih sodnikov, ki nikoli niso rešili niti prvostopenjske pravde za pol kvadratnega metra zemlje, še posebej.

In kamorkoli človek pogleda: je pri nas kje kakšna zares nova ideja, brez katere resne levice ni? Se oznanja kakšna zamisel, ki ni bila pretresana že pred desetletji? Je na zelo široki levi strani kakšna nova strategija pridobivanja podpore med ljudmi? Obetanje hudega in ponudbe, ki se jih ne da odkloniti, v to kategorijo pač ne sodijo. Kaže, da si je spet treba pomagati z Drnovškovo formulo: Ni videti! Vsepovsod pri nas je samo spor okoli izročila in njegovega razumevanja. Nekaj izvirnosti je zmogel zgolj Slavoj Žižek, ki je pred leti razlagal, kako filozofska da je slovenska politika: v njej naj bi šlo za merjenje moči med lacanovci in heideggerjanci. Pa vendar: tako prvi kot drugi so že davno na sceni. Tudi v politiki. In to v izvirni, ne poenostavljeni obliki – v kakršni jih večinoma srečujemo na Slovenskem.

A če že ljudje, ki prisegajo na inovacijo kot načelo politike, pri nas ne poskrbijo za to, da bi Grumova igra Dogodek v mestu Gogi ne bila več velika alegorija tukajšnjega življenja, jim takšno priložnost dajejo razmere. Najimpresivnejšo možnost za zavitje na še neizhojena pota v današnjosti brez dvoma dobiva Milan Kučan. V začetku julija 1986 je večni prvak tukajšnje levice pri kritiziranju jugoslovanskih mogočnikov, ki hočejo priposestvovati resnico, namreč dejal: »Dovolj je njihovo mnenje, dovolj je zgolj trditev. Privzamejo si nepreklicno pravico do političnih in človeških kvalifikacij in diskvalifikacij tistih, ki ne mislijo tako kot oni, do uporabe neresnic in potvarjanja dejstev, pravico do pritiska na delo sodišč in drugih demokratičnih institucij našega sistema. Prav imajo, ko trdijo, da dialog ni možen. Kajti dialog je možen samo kot pogovor enakopravnih, kot pogovor ljudi, ki v interesu stvari, ideje in resnice varujejo dostojanstvo sogovornika. Spomniti se velja prav v tej zvezi na Voltaira in njegovo znamenito misel: 'Ne strinjam se s tvojim prepričanjem, toda pripravljen sem dati življenje, da ga lahko ohraniš'. Demokratični boj mnenj nam je potreben kot kruh.«

Doslej se je Kučan seveda ravnal po svojih besedah: spominjal se je domnevno Voltairovih besed ter razglabljal o prav in narobe. Pa o potrebah. Lepo in mnogo je govoril o vsem tem. Številni so mu prisluhnili. Sedaj pa bi ti ljudje lahko še kaj storil v smeri uresničitev vsega tega – kar pa ni bilo obljubljeno. A vredno bi bilo, da bi se malce potrudili. Časi so namreč polni sile: besede se v javnosti ne otežuje samo brutalno-sentimentalnemu slovenskemu zetu v Ameriki – najpomembnejšemu političnemu novemu obrazu naših dni –, temveč celo Radiu Študent. Stvari onstran oceana bodo vsekakor uredili tam – tu pa jih moramo sami. Tako da nihče ne bo ostal brez besede. To pa bo res nekaj novega. In tudi vidno bo.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness