Kaj vse so mi rekli, da ni politično? Šola, kjer se učitelj ne sme politično opredeljevati ali delovati. Uvajanje predmeta podjetništvo v šolah in spodbujanje narativa, da vsak lahko uspe, če se le dovolj trudi in vztraja, ker imamo vsi enake možnosti. Učni načrt, ki razlaga zgodovino s perspektive zmagovalca, ne žrtve. Ali pa učni načrt, ki se posveča izključno pridobivanju ocen in ignorira aktualno dogajanje. Porast nasilja v šolah. Rekli so, da do tega pride, ker so otroci postali nasilni in nevzgojeni, in ne zato, ker se na svetu širi nasilje.

Rekli so mi, da ni politično, ko se dobro plačana menedžerska in birokratska delovna mesta selijo iz Maribora v Ljubljano. Da Mariboru ostane to, česar Ljubljana noče, je svoboda trga. Politično ni niti to, ko v mariborskih srednjih poklicnih šolah pospešeno agitira Slovenska vojska. Da njihov obisk ni političen, je dejala tudi Policija, ki je sredi maja na dan Slovenske vojske prišla zasliševat in popisovat sestankujoče na protivojnem sestanku v Mariboru. Politično ni, ko Hamas okličeš za teroristično organizacijo, o Izraelu pa govoriš kot o edini demokraciji na Bližnjem vzhodu. Politična ni niti Evrovizija, ker je namenjena zabavi in združevanju.

Vsesplošna fetišizacija Evropske unije in zveze Nato ter slavljenje liberalne demokracije prav tako nista politična. Zakaj pa bi se kdo spraševal o ozadju nastanka Unije in tem, kdo ima od nje največ? Zakaj bi se vprašali, za koliko svetovnih beguncev in izgubljenih življenj je odgovoren Nato?

Kaj vse so mi po drugi strani rekli, da je politično? Ko se opredelim za ekosocialistko. Ali pa, ko v šoli govorim z otroki o nesmiselnosti imperialističnih vojn. Ko od posameznikov, fakultet, univerz in drugih institucij pričakujem, da se jasno opredelijo do genocida v Gazi in apartheida proti Palestincem ter sprejmejo konkretne ukrepe. Ali pa da pristojni pregledajo ladjo, ki naj bi prevažala orožje za Izrael. Politično je, ko se v vlogi novinarke postavim na stran Palestine in drugih zatiranih. Politično je, ko se zavzemam, da abstraktni prosti trg ne bi upravljal s konkretnimi življenji. Ali pa, ko bi rada videla enak razvoj vseh delov sveta namesto centralizacije in izkoriščanja periferije zavoljo bogatenja že tako bogatih.

Političnost nam je občasno vendarle dovoljena in je celo zaželena. Na tako imenovan praznik demokracije se moramo odločiti, koga bomo volili. Takrat nas liberalna demokracija prijazno pocuka za rokav in nam prišepne, da če ne bomo prišli volit, bo zmagala skrajna desnica. Češ, zdaj je naša priložnost, da to preprečimo s tem, da v roke primemo kulico in obkrožimo najmanjše zlo. Komu mar za dejstvo, da parlament v kapitalizmu skrbi predvsem za ohranjanje obstoječega družbenega reda in da izvaja kozmetične popravke, da ohranja iluzijo demokratičnosti. In da je prav liberalna demokracija tista, ki omogoča razcvet skrajne desnice v imenu svobode različnih mnenj. Zaploskajmo si, ker smo opravili svojo državljansko dolžnost, se posvetimo svojim zasebnim življenjem, politiko pa prepustimo politikom. Bodimo vzorni državljani.

Kaj je politično in kaj ni, se danes omejuje na parlamentarno delovanje. Na tak način kapitalizmu v liberalni demokraciji uspe, da zreducira politično aktivnost na minimum, ki mu ustreza. Ustvarja fikcijo, da je vsako mnenje enakovredno. Ko pa pride do poskusa, ki bi lahko ogrozil obstoječi družbeni red, se brani z vsemi sredstvi. Pokliče policijo, mlati miroljubne, odpušča preveč politično aktivne delavce, v službah nalaga še več dela, da delavstvo nima časa in energije se organizirati. Na tem mestu je kar primeren tisti zlajnani rek: Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane. Morda bi kdo rekel, da je to zarota bogatih ali pa zarota kapitala. A kapital ne potrebuje zarote, da bi deloval sebi v korist. Kapital ima liberalno demokracijo, ki poskrbi za red.

Kot politično aktivna posameznica pogosto razmišljam o razlogih, zakaj se ne politizira več ljudi. Pri tem seveda ne mislim na ustanovitev parlamentarnih strank, ampak na politizacijo v širšem kontekstu. Nekateri se verjetno ne politizirajo, ker za to nimajo časa in se borijo za preživetje. Vedo sicer, da je nekaj narobe in nepravično, ampak raje ne ukrepajo, ker se bojijo, da jih bo politizacija pahnila v še slabši položaj. Nekateri se ne politizirajo, ker raje uživajo v življenju srednjega razreda. Niso tako bogati, da bi se počutili odgovorne za krivice po svetu, hkrati pa z odprtimi rokami sprejmejo usmeritev liberalne demokracije, da je vsak odgovoren izključno zase. Pozabljajo, da nimajo vsi možnosti biti neodločeni glede družbenih vprašanj, ker so morda lačni, ne morejo plačati položnic ali pa nanje padajo bombe. Čeprav do neke mere razumem njihove razloge, je posledica jasna: s svojo apolitičnostjo prvi in drugi tiho prispevajo k ohranjanju obstoječega sistema. Na drugi strani politično delujejo tisti, ki povzročajo vojne, škodujejo okolju, delavstvu in živalim.

Kdor politično deluje izven okvirov parlamentarne demokracije, je v očeh večine videti kot nekakšna zanimivost. Angažiranost pogosto razumejo kot nekakšen hobi, ki ga počnemo iz čistega zanimanja za politiko. A to ni res. Verjetno bi večina, če bi le lahko, veliko raje gledala serije, brala knjige, potovala, se ukvarjala z osebno rastjo in se stoodstotno posvetila svojim partnerjem, družini in prijateljem. Biti politično aktiven je nuja, s katero se moramo ukvarjati, če ne želimo, da svet zgori, da se povečujejo ekonomske neenakosti in da nedolžni trpijo zaradi imperialističnih vojn. In ker verjamemo, da alternativa obstaja, čeprav se morda v tem trenutku zdi še daleč.