Kultura kot nadomestek za politiko

Nemški kulturni ponos, posebna nemška kulturna drža je bila v zadnjih dvesto letih pogostoma tako obsesivna, da je povsem zavrla razvoj nemške družbe. Wolf Lepenies v svoji srhljivi knjigi, polni navedkov, opomb in nadrobnosti, do obisti in bolečine razloži nemško specifiko. Delo Kultura in politika: Zgodbe iz Nemčije (izšlo leta 2006) pa poda – in to je njegova vrhunska kvaliteta – predvsem implikacije za naše nevrotično obdobje. Slogovno gre pravzaprav za zbirko vinjet iz “zgodovine idej”, ostro sporočilo, ki pravi, kaj vse se lahko pripeti, kadar je kultura priročen nadomestek za politiko, daje seveda precej misliti celotnemu zahodu. Nemčija se od konca XVIII. stoletja sem razvije kot “Kulturnation”; v manku političnih institucij nastanejo anomalije, med katerimi je nacionalsocializem samo najrazvpitejša, dovolj dobro obdelana in zgodovinsko še dovolj bližnja. Znano je namreč, da je Hitler do konca vztrajal v svojem položaju ranjene umetniške duše, ki jo je še med bombardiranjem Dresdna februarja leta 1945 veliko bolj prizadelo uničevanje nemške kulture in njenih spomenikov kakor uničevanje ljudi in njihovih domovanj. Enačenje med državo in državo-umetnino ni bila za nacizem nikdar težavno – še najtežje izkušnje s fronte so v aparatu vedno poudarjale kulturno komponento. Duhovna intima je zadržala svojo nadvrednost celo v najtežjih momentih. Nemška politika je tako rekoč osnovana z eno samo pesnitvijo. Celo Theodorju W. Adornu se je po vrnitvi v domovino po padcu nacizma zapisalo, da se počuti, "kot bi se vrnil naravnost v obdobje nemške romantike". Thomasa Manna so morali svojci in prijatelji prepričati, da velika nemška kultura več kot očitno ne bo sama premagala nacizma in da bo treba od njega zbežati čim dlje. Nemška kultura se je rada dvignila tudi nad civilizacijo, ki naj bi bila nekaj prostaškega in banalnega, zlasti tista zahodna.

Že Max Weber je, kar zadeva domovino, ugotavljal, da nemških kraljev in cesarjev, za razloček od angleških in francoskih, ni nihče nikdar obglavljal. Zanj je bil to temelj nemške tragičnosti. Nemško nezavedno je še leta 1989, novembra, ko je padel berlinski zid, pričakovalo več terorja, krvavo revolucijo, ne pa antiklimaks neke dovolj mirne, naravnost kulturne združitve. Ko sta se Nemčiji spet združili, je pisatelj Arthur Miller, veliki poznavalec nemške kulture in politike, zapisal tole: “Mar je Zvezna republika Nemčija sposobna, da v glavah svojega prebivalstva zbudi zvišene demokratične misli, ali pa je demokracija kratko malo zadeva zgodovinskega komforta, ki so si jo zmislili tujci?” Miller je prišel do sklepa, da republika pri Nemcih ne budi nikakršnih “zvišenih misli”, za Nemce je v demokraciji “premalo substance”, v demokraciji je “nekaj umetnega”. Kakor je Millerju prišepnil neki nemški prijatelj, se pri Nemcih, kadar je treba družno graditi svobodno družbo, zagotovo ne gre zanašati na instinkte prebivalstva. Za ameriškega opazovalca je Nemčiji leta 1989 še zmerom manjkal “ljudski bes” - kakor ga ni bilo po padcu nacizma, tako je tudi leta 1989 manjkalo poglavje “resnične” revolucije, kakršno je, denimo, imela Francija leta 1789. Antipolitičen značaj nemške kulture se je z združitvijo sicer malce popravil in daje neko upanje za prihodnost, toda francoski posmeh ni umanjkal niti v tem primeru. Za Robespierra revolucija namreč ni imela teritorialnih meja, zanj je bila revolucija “antropološka mutacija”, medtem ko pri Nemcih že spet, kakor že tolikokrat, ni bilo krvi in katarze, pač pa en sam “kulturen preskok v nove čase”. Nemška travma, da se je do obeh Reichov in obeh republik dokopala predvsem s kulturo, ne pa s političnimi dejanji, ostaja moment, ki je za Lepeniesa ključnega pomena.

Nemška kultura je nekakšno bogoslužje brez boga, veličanje kulture in skepsa do politike je bilo pravzaprav gonilo vseh zadnjih dvesto let. Kultura je v tem obdobju precejkrat zgolj “plemenitejša zamenjava za politiko”. Množica nerealiziranih umetnikov in frustriranih intelektualcev je politiko gojila kot medij, s katerim so zgolj zamenjali umetnost. Občutek kulturne superiornosti in omalovaževanje politike je seveda tudi bistvenega pomena za razmerje med Nemčijo in Francijo; Veliko Britanijo; ZDA.

Kako pa se v tem spoznanju obnaša tako imenovana slovenska kultura? Očitno je vpeta v dvojno vijačnico – na eni strani imamo prav tako dve stoletji nezavednega ali zavestnega kopiranja nemških kulturnih vzorcev, celotnih jezikovnih shem, zapovedi, kako se obnašati na cesti ali v tekstu … Malokje sta si kultura in izobraževanje tako blizu kakor v Nemčiji in pri nas – po potrebi sta v obeh okoljih celo sinonima: kultura je kar enako izobraževanje. Obenem pa je seveda slovenstvo moralo opraviti z germanizacijo. In tudi zato je treba brati Lepeniesa: On namreč na “kulturni” ravni, s citiranjem velikanskega spektra “kulturnih” avtorjev duhovito, z vso veličastno ironijo, postopkom, ki niti Nemcem niti Slovencem ni prav blizu, opravi s kulturo svoje domovine. S tem kaže, da dejansko razume, za kaj je ves čas šlo: Za manko politične misli, za preobilje antipolitik v “družbi kulture”, ki v današnjem času, ko je politika na slabem glasu še iz precej drugih razlogov kakor nekdaj, vsekakor pomeni precejšnjo zagato. Kultura, ki dejansko da kaj nase, bi morala seveda opraviti s svojo nadzemno, posebno držo. Kulturnik bi moral narediti domačo nalogo in z razgaljenjem svojih političnih načel, ambicij in idejnega sveta, ki ni le idejni svet umetniškega koncepta, kulturi šele omogočiti status brez anomalije. Lepenies je za slovenskega kulturnika, ki ima to in takšno ambicijo, pravi izziv. Navsezadnje tudi zato, ker govori o Nemčiji, torej v mnogočem o nas samih. Boljše provokacije bi ne mogli prejeti, saj med branjem naravnost uzremo, v čem so napake tukajšnje kulturne politike, kako je mogoče duhovito opraviti z “nacionalnim karakterjem”, obenem pa se še držimo za glavo, češ kakšno kulturno popotnico imajo naše silne politične stranke in politično okolje. Morda pa za začetek tega nujnega opravka, ki naj kulturo opere njenega vseobsegajočega in edino zveličavnega momenta, zadošča že spomin na Cankarja. Kako že začne svoj spis “Kako sem postal socialist”? Navedem, ker je Ivan Cankar tukaj naravnost kongenialen Lepeniesovi pretenziji:

“Bilo je v tisti blaženi petošolski dobi, ko je srce polno pesmi, glava polna upanja na sijajno prihodnost. Godilo se mi je nadvse slabo, večkrat sem bil lačen nego sit; kakor se pač godi študentu iz delavske družine. Ali nadlog nisem občutil, še prav zavedal se jih nisem. Ne samo, da nisem poznal življenja krog sebe, niti svojega življenja nisem poznal. Edino in vse na svetu mi je bila poezija; bližji od očeta, delavca, mi je bil rajni Klopstock; in bolj nego vse materine skrbi in bolečine me je zanimal en sam Prešernov sonet.”

Čudaška indiferentnost do politike in posebna kulturniška drža v osami nikdar ne najavi dobrih časov. Zanesenjak v duhovni intimi se namreč prej ali slej, kot nas uči zadnjih nemških dvesto let, najde v svetu, ko je območje javnosti že docela spraznjeno in ko je edina preostala kultura – kultura nove oblastne drže.