Sončni dnevi so kot nalašč za sprehod po mariborskih ulicah. Ob takšnih dneh je še posebej poln prenovljen Lent. Na prvi pogled je videti, da mesto vendarle napreduje, da smo se nekam premaknili. Na boljše, na novejše. Ker novo je bojda boljše kot staro. Pa je res?

Preden nadaljujemo z Lentom, se spomnimo na prenovo Glavnega trga pred dobrimi štirimi leti. Namesto da bi na trgu smiselno posadili drevesa in ustvarili zelene površine, so se na občini odločili, da bodo Glavni trg ovili v beton. Senca? Zelenje? Ah, zakaj bi razmišljali o tem, če pa imamo novi trg? Klopi sicer niso betonske, so pa kamnite in se v poletnih mesecih zaradi vročine prav tako močno segrejejo. V središču mesta je zato bistveno bolj vroče. Tisti, ki živimo na Pobrežju, Studencih, v Radvanju ali pa Pekrah, se poleti raje sprehajamo blizu doma. Župan Saša Arsenovič je težavo vročine, vsaj za najmlajše, »rešil« z namestitvijo vodnjaka pred svojo gostilno ter tako delno uspel utišati kritične glasove. A težava z neobstojem sence in neznosno vročino še vedno ostaja.

Iz takrat prenovljenega središča je občina kar hitro odgnala nevladnike in s tem pokazala, da je bil namen prenove v prvi vrsti namenjen zadostitvi apetitov kapitala. Raje ima prazne prostore, namesto da bi jih izkoriščali za družbeno korist. Bolj pomembno kot kvaliteten javni prostor, namenjen potrebam družbe, je instagramabilna fasada. Vzor Saše Arsenoviča je pač Zoran Janković.

Enaki logiki prenove so sledili na Lentu. Sicer so blagovolili zasaditi nekaj mladih dreves, kar je vsekakor dobrodošlo, a kot vemo, ta potrebujejo veliko časa in skrbi, da zrastejo. Rast jim močno otežuje vremenski stres, ki se v obdobju podnebne krize še povečuje. Vsekakor se ne morejo kosati s starejšimi drevesi s širokimi krošnjami, ki nudijo bistveno kvalitetnejšo senco in pripomorejo k zmanjšanju poletne vročine. Drevesa so pomembna tudi zaradi vlaženja zraka in skrbi za biodiverziteto v soseskah. Mesto bi moralo najprej poskrbeti za redno skrbno vzdrževanje odraslih dreves, namesto da jih seka zaradi prenove.

Vsekakor je dobro, da javni prostor v Mariboru vsaj obstaja, a je načrtovan nepremišljeno. Ne zadošča potrebam prebivalcev Maribora in okolja po zelenih površinah. V anketi, ki jo je za mariborsko občino izvedla agencija Ninamedia, so prebivalci mesta manko zelenih površin prepoznali kot drugo najpomembnejšo pomanjkljivost mesta. A zelene površine očitno niso v prvem planu. Če občina mesto vendarle kje ozeleni, gre običajno zgolj za kapitalsko zanimive lokacije za premožne ali turiste.

Lent bo med Vodnim stolpom in Ribiško ulico zaprt za osebni promet, odprt pa bo za stanovalce, dostavo, enosledni promet in javni potniški promet. Kot Glavni trg. Zaprto mestno središče je nekaj, s čimer naj bi Maribor sledil trajnostnemu trendu evropskih mest. Na prvi pogled gre za zeleni ukrep, ki naj bi ljudi odvrnil od uporabe avtomobila. Posledično bi bil v središčih zrak čistejši. Ampak pri tem pozabljajo bistvo. Pred zapiranjem mestnih središč mora biti vzpostavljena vsa infrastruktura, torej reden in pogost javni prevoz v vse mestne četrti ter dobra povezava mesta z javnim prevozom v druge dele Slovenije in sosednje države. Če tega ni, se zgodi ravno obratno. Ljudje pogosteje posegajo po avtomobilih, funkcionalne zelene površine se spreminjajo v parkirišča, prometnice izven središča pa so še bolj natrpane.

O spodbujanju javnega potniškega prometa v Sloveniji se sicer bolj govori, kot pa kaj naredi. Zato je težko pričakovati prometno revolucijo, ki bi jo krvavo potrebovali. Dokler na ravni države in mest nimamo dobro urejenega javnega potniškega prometa, je utopično pričakovati, da bodo ljudje, ki ne živijo v centru mesta, izbrali javni promet. Ne gre namreč le za vprašanje, kako »komot« je potovati. Nekdo z vasi, ki ima avtobusno povezavo trikrat dnevno, bo razumljivo raje sedel v avto, kot cel dan preživel v čakanju na prevoz.

Mariborska občina sicer s poletjem obljublja prenovljen mestni promet z rednejšimi linijami, s čimer naj bi bilo potovanje po mestu z avtobusi hitrejše. Kako uspešen bo načrt, bomo lahko podrobneje razpravljali, ko ga bodo realizirali. Vsekakor držimo pesti, da bo hitrejši od tempa dodajanja novih MBajk postaj, ki še vedno ne sežejo na primer do Pobrežja ali pa Teznega, njihovo ceno pa plačujemo z oglasnim onesnaženjem mesta.

Čeprav je središče mesta načeloma namenjeno vsem, ne smemo pozabiti, da ljudje večino časa preživijo v svoji mestni četrti. Sploh starejši in bolni se težko gibljejo izven svojega doma. Tudi ljudje, ki ne delajo v mestnem središču, delajo od doma ali se vozijo na delo izven mesta, so precej manj v središču. V mestnih četrtih in krajevnih skupnostih bi morala biti osnovna instrastruktura, kamor uvrščamo vrtce, zdravstvene domove, šole, knjižnice, bankomate, tudi trgovine. Če si na primer ogledamo mariborske soseske, ki so bile zgrajene v času socialistične Jugoslavije, lahko vidimo, kako naj bi izgledala gradnja za prebivalce. Blokovska soseska je imela park, frizerski salon, trgovino, vrtec, stavbe mestnih četrti, kjer so se odvijali tudi kulturni dogodki - skratka vse najnujnejše, kar prebivalec potrebuje za življenje. Danes je v imenu stalnega prilagajanja kapitalu to pozabljeno.

Prebivalci Maribora že leta tožijo o neenakomernem razvoju mesta. Občina prioritizira mestno središče, mestne četrti in krajevne skupnosti na obrobju pa močno zaostajajo. To se je pokazalo tudi v anketi Ninamedie, saj so ljudje precej manj zadovoljni z razvojem dela mesta, v katerem živijo, kot z razvojem središča.

Pogovarjala sem se z Rajkom Kotnikom, predsednikom mestne četrti Radvanje. Čeprav je Radvanje med bolj razvitimi mestnimi četrtmi v Mariboru, je zaostajanje za centrom že opazno. Kotnik razlog za neenakomeren razvoj vidi predvsem v manku celostnega prostorskega načrta. Ker tega ni, težko pričakujemo tudi podrobnejše prostorske načrte za posamezne četrti. Kot Radvanjčan pravi, da bi morali obnoviti prometnice, ki zdaj razpadajo. Ko bodo enkrat prenovili avtobusne linije, bodo po teh razpadajočih cestah vozili avtobusi, kar bo škodovalo cestam in avtobusom. V Radvanju si želijo tudi vrtca, saj novi pekrski vrtec v bližini ne zadošča potrebam prebivalstva. Potrebovali bi tudi dom za starejše.

Namesto ovijanja mestnega središča v beton bi morali mestne površine ozeleniti. Pa ne samo v centru, ampak tudi v drugih delih mesta. Namesto gradnje popolnoma nepotrebnih mostov pod mostovi bi morala občina končno izdati prostorski načrt in začeti mesto enakomerno razvijati. Ob zapiranju mestnih središč bi morali že prej, če ne že hkrati, poskrbeti za kvaliteten javni potniški promet. Občina bi morala prioritetno poskrbeti za gradnjo učinkovitih stanovanjskih naselij, ne pa spodbujati gradnje za bogate. Šele potem se bomo lahko v Mariboru začeli trepljati po rami in bomo lahko ponosni na napredek in razvoj mesta.