Zmaga bivšega akademskega ekonomista Javiera Mileija na lanskih predsedniških volitvah v Argentini ni bila le zmaga za zloglasni desni populizem, temveč predstavlja enega izmed redkih parlamentarnih uspehov ideologije libertarizma. Milei je prvi sodobni predstavnik libertarske stranke na poziciji politične oblasti ter edini v trenutnem valu uspešnih desničarskih politikov, ki svoj program utemeljuje na tradiciji libertarske filozofije in ekonomske misli. Njegova zmaga in aktualni predsedniški mandat predstavljata, če ne kaj drugega, edinstveno priložnost za refleksijo o libertarski ideologiji in predvsem o tesnih vezeh med libertarizmom v praksi in hladnovojnim antikomunizmom.

Mileijeva edinstvena politična pozicija lahko zamegli preprosto dejstvo, da se je libertarizem načeloma uveljavljal onkraj parlamentarnih okvirov, zlasti s poskusi grajenja malih avtonomnih utopičnih družb. Eden starejših, a še zmeraj paradigmatskih primerov tovrstne utopistike je efemerna Republika Minerva, ki je bila ustanovljena leta 1972 na umetnem otoku v Mikroneziji in razpuščena istega leta zaradi ozemeljskega spora s sosednjo državo. Pobudnik in stvaritelj republike, ameriški milijonar Michael Oliver, je utopično družbo razumel kot pribežališče za samostojne in odgovorne posameznike, ki naj bi izgubljali podporo v domačih Združenih državah Amerike. Oliverja so skrbela predvsem tamkajšnja progresivna in revolucionarna politična gibanja, ki so si prizadevala za sistemske spremembe, družbeno in ekonomsko enakost in za posledični poseg v privatno lastnino premožnih kapitalistov. V prepričanju, da ZDA zaradi progresivnih gibanj drvijo proti totalitarizmu, je Oliver z Republiko Minervo tako rekoč nameraval ustvariti nove in izboljšane Združene države, segregirane od motečih in nevarnih progresivnih elementov.

Kot priča primer Oliverja in Republike Minerve, libertarizem zaznamuje strah pred propadom kapitalizma in želja po njegovi rehabilitaciji, zlasti v času, ko se kapitalizem zdi ogrožen. Pojem libertarizma sicer ni zmeraj označeval tovrstne drže. V devetnajstem stoletju in prvi polovici dvajsetega stoletja je načeloma nastopal kot oznaka za anarhistični socializem; za preplet boja proti kapitalizmu in privatni lastnini z bojem proti avtoritarnim hierarhijam in represivnim aparatom države. Libertarizem je postal to, kar je zagovarjal Oliver in kar danes zagovarja Milei, šele po drugi svetovni vojni, ko si je vrsta ameriških intelektualcev, podjetnikov in politikov prisvojila pojem za obrambo kapitalističnega posameznika in prostega trga pred grožnjo realno obstoječih socializmov. Libertarizem v tem novem, še danes prevladujočem pomenu v osnovi deluje kot hladnovojna alternativa za liberalizem. Ta je po mnenju libertarcev skrenil s prave poti, saj naj bi se s podporo državnih intervencij za družbeno enakost pretirano podredil totalitarnemu in kolektivističnemu svetovnemu nazoru svojih nasprotnikov.

Hladnovojni libertarizem je – v nasprotju s svojim socialističnim predhodnikom – skrajno elitistična ideologija: upravičuje obstoječa oblastna razmerja, poveličuje domnevno herojstvo premožnih podjetnikov ter svari pred labilnostjo množic in nevarnostjo množične demokracije za nadaljnji obstoj privatne lastnine. Čeprav ob tem opozarja na nevarnost velikih centraliziranih državnih struktur, ki zaznamujejo komunističnega sovražnika, ni v čistem navzkrižju s političnimi intervencijami in neposredno represijo, ko je treba preganjati komunistični vpliv na množice, varovati suverene podjetnike in graditi kapitalistično hegemonijo na globalni ravni. 

Podpora avtoritarnim intervencijam kapitalističnih držav je na različne načine razvidna že pri velikih klasikih in utemeljiteljih libertarske tradicije. Libertarska filozofinja in romanopiska Ayn Rand je bila podpornica makartističnega napada na realne in domnevne ameriške komuniste; med libertarci priljubljena ekonomista Milton Friedman in Friedrich Hayek sta podpirala krvavo proameriško diktaturo Augusta Pinocheta v Čilu; avstrijsko-ameriški libertarski ekonomist Ludwig von Mises je branil krvavi britanski kolonializem zaradi njegove pozitivne vloge pri vzpostavljanju »enotne trgovinske politike«, avtor slovitega libertarskega »načela nenasilja« Murray Rothbard pa je nasprotoval pravni ukinitvi rasne segregacije ter obsojal nasilne odgovore črnskih američanov na policijsko represijo. 

Orisano hladnovojno poreklo libertarizma je pomembno za razumevanje Mileijeve ideologije, saj se ta ni zavezal zgolj libertarizmu kot prokapitalistični in protidržavni politiki, ki naj bi sprostila herojske moči neoviranega podjetništva, temveč tudi libertarizmu kot hladnovojni ideologiji za sodobno dobo. To se jasno odraža v njegovi zunanji politiki, ki je eksplicitno naperjena proti tesnejšemu sodelovanju Argentine z njenima zaenkrat največjima trgovskima partnerjema, Kitajsko in Brazilijo, ter z drugimi državami, ki naj bi imele »komunistični« ali »totalitarni« značaj. Milei je v imenu boja proti komunizmu že v prvem mesecu svojega predsedniškega mandata prekinil projekt priključitve Argentine gospodarskemu združenju BRICS, čigar članici sta tud prej omenjeni Kitajska in Brazilija, ter napovedal sankcije proti Venezueli, Nikaragvi in Kubi. S tem je v skladu s svojo ideologijo  pripomogel k odločni vrnitvi Argentine v stari »Zahodni blok«, z ZDA na čelu.

Mileijeva hladnovojna ideologija, ki se požvižga vsakršni ideji multipolarnosti, se prepleta z njegovimi revizionističnimi pogledi na preteklost kapitalističnega podrejanja in izkoriščanja Argentine. V njegovih očeh gospodarska perifernost Argentine ni vezana na zgodovino evropskega in ameriškega imperializma v Južni Ameriki, temveč je posledica nekakšnega kolektivističnega zatona, ki naj bi dosegel svoj vrhunec v socialdemokratskih, protekcionističnih in nacionalističnih politikah argentinskega predsednika Juana Perona v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja. V politikah, ki so sicer bile namenjene krepljenju argentinske suverenosti, na primer s spodbujanjem industrializacije in posledičnim manjšanjem odvisnosti od uvažanja blaga. 

Mileijevo sovraštvo do peronizma in kolektivizma nasploh ter njegov nekritičen odnos do zahodnega imperializma se hitro prevesita v upravičevanje nasilnih političnih posegov za namene zatiranja kolektivističnih nasprotnikov. To je razvidno na primeru Mileijevega odobravanja s strani ZDA podprte vojaške diktature v Argentini, ki je vladala med letoma 1976 in ‘83 ter je bila – podobno kot sorodne diktature v času hladne vojne – odgovorna za množično zapiranje, mučenje in pobijanje socialistov. Milei sicer ne priznava visokega števila žrtev diktature, a jih tudi obravnava kot nujnost hladnovojnega boja proti komunizmu. 

Ta revizionizem ima močno konspiracionistično plat, kot pričajo Mileijeve pogoste izjave o »neomarksistih«, ki naj bi prodrli do vodilnih pozicij v zahodnih državah, vplivali na ideologijo kapitalističnih držav in tako v temelju ogrožali prihodnost zahodnih vrednot in prostega trga. »Neomarksistom je uspelo kooptirati zdravo pamet zahodnega sveta,« je izjavil Milei, »kar so naredili s prevzemanjem medijev, kulture, univerz in tudi mednarodnih organizacij.« Stare makartistične skrbi glede komunistične infiltracije in prevratnega delovanja v zahodnih institucijah so žive in zdrave v Mileijevi retoriki, kljub pomanjkanju jasne geopolitične polarizacije, ki je zaznamovala hladnovojno obdobje.

Mileijev hladnovojni libertarizem sicer stopa na politično prizorišče v času rastočih napetosti med Združenimi državami in Kitajsko. Obe velesili potrebujeta Mileijevo Argentino kot vir litija v tekmovanju za gospodarsko hegemonijo v 21. stoletju; v tekmovanju, ki predstavlja stalno grožnjo nove hladne vojne in nadaljnjih stopnjevanj napetosti. Kljub Mileijevi na videz anahronistični drži lahko torej v njegovi ideologiji vseeno zaznamo pristen izraz današnjih trenj. Libertarizem – z njegovimi proameriškimi, revizionističnimi in konspiracionističnimi platmi – se ponuja kot ideologija nove hladne vojne.