Za normalno delovanje demokratične družbe je potrebno omejiti ekonomsko neenakost tako, da si najbogatejši lastijo največ petkrat več kot najrevnejši, je pred relativno kratkim zapisal slavni filozof Platon. Na žalost premoženjska neenakost danes močno presega njegov ideal. Inštitut Oxfam je prejšnji mesec šokiral z raziskavo, da si osem najbolj premožnih zemljanov lasti več kot si lasti tri in pol milijarde najbolj revnih ljudi. 

Pretirana ekonomska neenakost je upravičeno visoko na teoretični agendi levice, ki pa vlogo rešitelja običajno prepozna v državi. Socialni transferji so sicer nujen, vendar ne več kot zgolj ad hoc ukrep, ki samo naliči grdo lice plutokracije. Trdim, da je eden izmed osrednjih razlogov premoženjskih prepadov pogosto spregledana delniška družba oziroma korporacija.

V tem prispevku bom zgornjo tezo podprl z empirično študijo in teoretskim argumentom. Najprej korelacija – študija NBER naslovljena Wage Inequality and Firm Growth ugotavlja, da je visoka prisotnost korporativne oblike podjetja statistično povezana s porastom ekonomske neenakosti v zadnjih letih. Torej – več zaposlenih je del korporacije, večja so premoženjske razlike v družbi.

Zakaj je korporacija vzrok premoženjske neenakosti? Prvič, ker si deleže korporacij lasti relativno malo ljudi, drugič, ker korporacija danes zaposluje skoraj polovico celotnega svetovnega prebivalstva in tretjič, ker korporacija deluje z namenom povečevanja dohodkov lastnikov, ki so v obratnem razmerju z dohodki zaposlenih. Za boljše razumevanje argumenta, pa je nujne nekaj instantne pogrej in pojej konceptualne demarkacije.

Podjetje je ekonomska institucija, ki uporablja kapital ter zaposluje delavce v proizvodnji in prodaji, to pa počne z namenom reševanja konflikta med redkostjo dobrin in nenasitnostjo človeka. Oblika podjetja pa določa način delovanja. Delniška družba je ena izmed oblik podjetja – ostale oblike so na primer družba z omejeno odgovornostjo, samostojni podjetnik, zadruga in podobne. Začetki korporativne oblike segajo v konec 19. stoletja, ko so se lastniki kapitala prvič fizično umaknili iz podjetja in zasedli položaj odsotnih lastnikov. Poglavitna značilnost delniške družbe je odsotnost lastnikov delničarjev, ki zasledujejo interes maksimizacije lastnega dohodka. Dohodek lastnikov so povečanje začetne vrednosti delnice in dividende. Dohodek lastnikov je profit, ki ga dosega korporacija.

Preden lahko razumemo, zakaj je prav korporacija ključen vzrok neenakosti, je nujno razumeti nesoglasje med profitnim motivom in egalitarno distribucijo dohodkov. Profit je razlika med prihodki in stroški podjetja. Prihodki so zmnožek med količino prodanega in cene na trgu -  torej, če lastnik picerije proda deset hummus pic z veganskim sirom, vsako po deset eurov, so njegovi celotni prihodki sto eurov. In čeprav je lastnik picerije lastnik celotnega produkta picerije – je lastnik teh sto evrov – je za nadaljevanje poslovanja primoran pokriti stroške produkcije. Kupiti mora hummus, moko in veganski sir, plačati peka in pokriti stroške peči - običajno upamo, da bo krušna. Ključno za namen članka je razumevanje, da so stroški v obratnem sorazmerju s profiti picerije, zato bo lastnik v zasledovanju lastnega dohodka nižal plačo peka.

Težko bi sicer rekli, da picerije sveta predstavljajo glavnino problema svetovne ekonomske neenakosti, saj zaposlujejo le zanemarljiv del zemljanov. Korporacije, pa zaposlujejo ogromno ljudi. Podatek, da so samo korporativni profiti nedavno zasedli kar 10% vrednosti svetovnega BDPja, že sam zase pove veliko. Plemenitenje lastniškega kapitala ne bi bilo tako problematično, v kolikor ne bi bilo skoncentrirano v rokah manjšine. 5% Američanov si lasti 90% vseh delnic, kar pomeni, da si manjšina lasti 90% profitov vseh ameriških korporacij. Ne preseneča tudi, da teh 5% Američanov hkrati zaseda zgornji 1% najbogatejših zemljanov.

Na drugi strani povprečne plače stagnirajo že nekaj desetletji. V svoji obsežni študiji neenakosti Branko Milanović ugotavlja, da mirujejo predvsem plače srednjega dohodkovnega sloja razvitih držav, v ZDA, Evropi, na Japonskem, v Južni Koreji in podobnih državah. In čeprav se na drugi strani dohodki globalnega juga povečujejo, so absolutni zmagovalci še vedno najbogatejši, dodaja Milanovič.

Vzpon korporacije kot osrednje oblike ekonomske organizacije pomeni, da je vedno večji kos ekonomske pite rentni zaslužek običajno odsotnega delničarja, in da vedno večji del svetovne populacije trpi pritisk zniževanja plač.

Težko si zatiskamo oči, da podjetje - torej organizacija produkcije znotraj institucije, ki omogoča visoko tehnološko in poceni proizvodnjo - danes ni nujno zlo. Praktično vsak progresivni anti-materialist anti-kapitalist si lasti prenosnika, s katerim kuje svoje kritične prispevke. Podjetje je nujno zlo, ni pa nujno zlo tudi korporacija kot etablirana forma podjetja. Način organizacije produkcije je stvar odločitve in podpornega okolja, v katero je podjetje vpeto. Korporacija danes uživa podporo finančnega sistema, državnega aparata in številnih ekonomistov.

Legitimnost korporativne forme sem danes postavil pod vprašaj s trditvijo, da delniška družba predstavlja ključen del vzročnega mehanizma neenakosti. V naslednji oddaji bom predstavil alternativno obliko podjetja, ki bi lahko igralo pomembno vlogo uravnovilke brez posega vidne roke vlade. Podjetje, v katerem ceno optimizacije in zniževanja stroškov produkcije ne občutijo delavci, temveč lastniki kapitala. Posvetil se bom demokratičnemu podjetju, novodobnemu samoupravljanju, ki je v luči ekonomske in politične neenakosti vedno bolj zanimiva izbira. 

Bral in spisal: Tej Gonza