Ta mesec je poln praznikov, še volitve so proglašene za praznik demokracije.  A kar sledi, bo še hujše. Razpredajmo enkrat o praznosti in  praznoti, ki se ujameta prav v praznikih,  in o evolucijski zgodovini njihove rabe.

Zdi se, da se da o tem razpredati tudi na čudaški, celo teoretsko in praktično nedopusten ali vsaj nedostojen način. Na primer :   Oktober je  vinotok, nemara praznik z najbolj prikladnim imenom za našo deželo. Hitro  preide v november, listopad, ki vsaj z imenom manj obremenjujoče opredeljuje našo nrav in nas bolj vpenja v mednarodno skupnost. Kajpak , v prvem poimenovanju , vinotok, se skriva ideja, nemara celo moralka, v drugem zgolj podnebno nevtralno določilo. A to je za nas  premalo – zato imamo Martinovo še novembra in tako  za nazaj in za naprej branimo  vinotok.  V ta isti čas, poleg spoštljivega dneva spomina na  mrtve, sodi še vrsta praznikov, od katerih se eni niso prav prijeli ( ne v teoriji ne v praksi, denimo – dan strpnosti ), drugi pa so izgubili veliko svoje slave in veljave -  denimo spomin na oktobrsko revolucijo, ki je letos obtežen s sto leti. Koledarsko pa razdeljen na oktober in november.

Če za pretvezo, zgolj za namig,  vzamemo Martinovo in Oktobrsko revolucijo, je to manj iz cinizma kot iz izkušenj. Primerjave  ne kaže tvegati, bi bilo  kar svetoskrunsko in kot tako obsojeno -  pri častilcih enega praznika in  drugega spomina. Čeprav posledice niso ravno trezne.  In tu nam ne pomaga  posumiti,  da  Goethe nemara ni imel prav, ko je trdil, da so homologije v zgodovini kdaj pa kdaj mogoče, analogije pa nikoli.

Za Martinovo  velja spoštovanje ruralne tradicije in trdega pridnega dela, ki dovoljuje užitek,  sproža ugodje praznovanja, tako po svojem obredu  kot obedu. Oba sta vnaprej znana, torej varna in domačna,  saj ne maramo sprememb in presenečenj. Zveni domačijsko, čeprav   poleg nas menda sv. Martina častijo tudi še na Hrvaškem – tu se potemtakem odpira še eno zapleteno vprašanje zunanje politike in mednarodnih odnosov, ki zadeva etnično in regionalno pravično razdelitev tega svetnika  med dve prijateljski sosedski državi. Težka bilateralna zadrega. A ne kličimo vraga …. .

Za drugo , za spomin na oktobrsko revolucijo in »deset dni, ki so pretresli svet« pa velja dialektika revolucionarne pozabe, in  sproža nelagodje. Po revolucijskih obrazcih jo slavijo le še manjšine, na primer komunisti v Rusiji, večina se je zadovoljno odločila za  nadomestitev z  nekim  drugim  praznikom iz starejših časov, da je le manj obremenjen z zgodovino in da je dela prost dan. In  neki čudaški izobraženci, marsikdo bi jim rad rekel, da so  zaprašeni intelektualci, brez škode in nevarnosti, saj ne sežejo čez moč civilnodružbenih gibanj in vse manj vplivne akademske besede. Ti prepoznavajo »nauke oktobra » ter  veličasten in dolgoročno vpliven intelektualni in umetniški naboj, ki ga je sprožil.  Prazniki so  privilegirano mesto v vseh revolucijah, mesto, ki artikulira  sanje o novi družbi in novem svetu; v  pristnosti praznovanja v času revolucije so zbrane vse sanje nekega trenutka.  A sanje hitro minejo, ostane njihova interpretacija.  Mimogrede je morda treba reči, da so revolucijske ideologije praznikom vselej pripisovale velik pomen, navezovale pa so jih, v prvih fazah, na  tradicionalno  skupnostno prakso praznovanj in so se  šele pozneje soočile z novimi, sredi vrenja spontano nastalimi revolucijskimi prazniki. Praznik je vrh, v katerem skupnost podoživi kaos, stanje  izvirne neločenosti in znova ustvari kozmos, red. Prazniki  so večinoma prijetna,  koristna in potrebna motnja v redu stvari. Motnja, ki ta red vzdržuje, saj obnovi delovne moči, da zagotavljajo, da kolesje sistema dela,  kot je ta sistem določil. Antropološka razlaga  za praznik pravi, da gre za  privilegiran trenutek, ki ga vznemirjeno čakamo,  in je bolj na robu kot v sredi  družbenega časa. Vedno znova utrjuje in zanika  obstoječi družbeni red, vzpostavlja kratko začasno in  občasno magično okolje,  v katerem ljudstvo  lahko vstopi v simbolni svet svobode, enakosti in obilja.  Sociološko pa kaže, da se vse bolj določa  po  diktatu ekonomskih in socialnih  kriz in vzponov, po politični potrebi po interpretaciji zgodovine in  po delu, ki ga je manj in prostem času ( praznem času), ki ga je vse več. Praznik   nekaj velja,  če je osvobojen dela, služenja in prisile, po državni ali ljudski volji.

Prazniki bolj kot druga družbena znamenja izražajo kontinuiteto, tradicijo, zakoreninjenost,  navajenost, prilagojenost in pripadnost domači skupnosti. Revolucijski prazniki so  državni, nacionalni prazniki so last države; lahko jih tako zapove kot prepove. Družba pač avtorizira in tolerira ekscese  v meri in obliki, ki je zanjo koristna, da se frustracije  ne obrnejo proti njej in da se nezadovoljstvo potlači.  Več avtonomnosti imajo zasebni,  družinski lokalni in ruralni prazniki, drugi, ki so dela osvobojeni,  so zapovedani, a ta zapoved načeloma ljudstvu ni neprijetna. Stari vaški, poljedelskim dejavnostim in lokalnim svetnikom in zaščitnikom posvečeni prazniki pravzaprav niso bili tako sveti, da ne bi prenesli tržne ekonomije. In se obdržali.  Tudi sv. Martin ne, pa čeprav je svoj revni plašč nesebično delil z berači.

Martinovo ni državni praznik, a državi ne dela težav, državljani pa so lahko samo deželani  brez državljanskih obveznosti. Nimajo sicer dela prostega dne, a   oddihujejo si od dela brez slabe vesti in brez kazni.  Oktober pa je  problem za državo, kot vedno, kadar mora priznati, da je neki dogodek imel pozitivne in negativne strani.  Praznik vina in svetega Martina je torej veliko bolj odporen proti zgodovinski obrabi; na njegove  častilce  se je mogoče veliko bolj zanesti, znane in predvidljive so tudi njegove posledice. Veliki  Oktober pa je terjal delo in osemurni delavnik, pa volilno pravico za ženske, več vrst zavarovanj, večjo enakost in pravičnost , vrsto socialnih zahtev, pri katerih se vsaki revoluciji zatakne. In ima danes problem s posledicami, kot vidimo. Zato je kar razumljivo,  da v Rusiji že dvajseto leto slavijo    odlok, s katerim obletnica oktobra ni več državni praznik.  Saj gre v  bistvu za same take zadeve, ki državo stanejo  denarja in reda, državljane pa vselej nekaj napora.   Kdo bi kaj takega praznoval?

Pa še ena omemba : razlike v trajanju in intenzivnosti praznovanj se na zanimiv način potrjujejo v jeziku. Romanski jeziki (in mnogi drugi, na primer  nemški, angleški) se niso odrekli korenu fest in s tem temeljnemu določilu praznikov  kot veselja, radoživosti, igre in plesa polnih dni, ne pa dela praznih dni, kar označuje praznike v slovanskih in kajpak tudi v  našem jeziku. Praznujemo in slavimo dan, ki je dela prazen, rešen, osvobojen. Ko že tako radi stikamo po lestvicah, kjer smo v Evropi pri vrhu:   po dela prostih dneh in po varčevanju smo visoko.