27. 6. 2024 – 16.00

Nekdanjim Večerovim sodelavkam in sodelavcem

Audio file
Vir: RŠ

Dobro leto in pol je od takrat, ko sem slutila, da obstaja možnost, da bom jaz tista, ki bo morala zapustiti Večer. Bil je december in morala bi dobiti pogodbo za nedoločen čas. Odpuščanja so napovedali tik pred prazniki. Spomnim se, da sem se zaradi nočnih mor zbujala sredi noči. Spomnim se, da se v službi nisem mogla zbrati in da doma nisem mogla razmišljati o ničemer drugem. Rada sem imela ta šiht. Bila sem, tako kot vi, medijska delavka. Kot delavka sem izkusila in opazila mnogo tegob kapitalizma. Kot novinarka sem imela privilegij, da o tem pišem. Lahko sem napisala članek in vedela, da ga bo nekdo prebral, v njem prepoznal svoje težave in razumel, kdo je krivec zanje. In morda ukrepal.

Potem je prišel januar 2023. Prošnje, ali bi lahko vendarle uredili mojo pogodbo o zaposlitvi, so letele v prazno. Oziroma do odgovornega urednika Matije Stepišnika in nazaj. 
»Bomo uredili jutri.« 
»Oprosti, Ana, ampak direktor Miha Klančar danes ni imel časa, samo na hitro se je oglasil.«
»Sestanke ima.«
»Zbolel je.«
»Spet ni imel časa.«
»Ni ga v Mariboru.«
Potem pa samo še skomigi z rameni in izgovorov je zmanjkalo.

Giljotina mi je visela nad glavo, ko je direktor vedno znova prestavljal sestanek, jaz pa nisem vedela, ali me bo zaposlil ali odpustil. Rezilo se je spustilo tik pred potekom pogodbe, ko me je po telefonu obvestil, da moram iti. Nisem bila edina, nekaj jih je zaradi slabih razmer dalo odpoved, nekaj se jih je upokojilo. Krčenje števila zaposlenih so na Večeru izvajali že leta, desetletja pred tem, pa je čisto vseeno, ali gre za odpuščanja, upokojevanja brez zaposlitev novih novinarjev ali prekinitve takšnih in drugačnih fleksibilnih pogodb. Tudi problemi lastništva ne obstajajo od včeraj. Razprodaja in plenjenje Večera sta posledici privatizacije in kapitalizma.

Mojega dela in dela tistih, ki so odšli, ni prevzel nihče. To je vodilo v več nekritičnega povzemanja po tiskovnih agencijah, več pisanja o novicah, ki so servirane na pladnju, in manj samoiniciativnega novinarskega dela. Kljub zavedanju težavnosti razmer, v katerih delate, mnogi težko razumemo prioritete glede tem, ki ste si jih postavili. Vaši članki so pisani z liberalne perspektive, ki ne nagovarja problemov večine. Niti ne nagovarja vaših problemov. Sami o sebi skoraj nikoli ne poročate, češ da ne boste obremenjevali bralstva z internimi težavami. Ampak pozabljate, da problemi, s katerimi se soočate, niso specifični samo za medije, ampak za vse delavstvo. Ne samo, da so težave novinarjev težave delavcev, neobveščenost javnosti vpliva tudi na družbo kot celoto! Novice s štajerskega in koroškega konca so že tako ali tako zapostavljene. Pa ne le lokalne teme. Tudi pri svetovnih temah je pomembna perspektiva tistih, ki ne živijo v Ljubljani. Vaša odgovornost postaviti se zase je zato še večja.

Vse, kar se dogaja z mediji danes, je žal povsem pričakovana posledica razrednega boja, v katerem zmaguje kapital. Ta na področju medijev ni imel težke naloge. Ne glede na to, kako hudo je bilo, je v zraku viselo naivno liberalno prepričanje, da nekje obstaja strateški lastnik, nek Jezus, ki bo delal v korist medija. Namesto da bi se z vsemi sredstvi uprli lastniku ali pa premislili o ustanovitvi medijske zadruge, je uredništvo za finančne težave krivilo tiste bralce, ki ne plačujejo naročnine.

Sindikat Večera se je od vsega začetka delavskega boja loteval na popolnoma napačnem koncu. Vse so stavili na karto pogajanj, ki so bila namenjena sama sebi. Moto sindikata, da je priročen šele takrat, ko gre kaj narobe, je problematičen. Sindikati bi morali biti aktivni. Tudi takrat, ko je mirno. Še posebej takrat, ko je mirno. Organizirati bi morali delavstvo in natančno proučiti razmere, da bi znali reagirati tudi v času krize. Organizirano delavstvo bistveno lažje pripravi učinkovite akcije. Pa tudi lastniki potem vsaj vedo, da z delavstvom ne morejo pometati.

Uprli ste se, ko so vas obvestili, da se boste morali preseliti v zasebne prostore župana Saše Arsenoviča. Lahko bi naredili več, se zabarikadirali v Večerovo stavbo, lahko bi stavkali. Bi pomagalo? Mogoče ne v primeru selitve, bi pa vsaj šefom dali vedeti, da se z vami ne morejo zajebavat’. Če je delavski boj usmerjen zgolj na eno težavo in nima dolgoročnega cilja, je obsojen na propad. Ko ste se preselili, ste morda upali, da zdaj vsaj ne bo odpuščanj, če že morate biti v konfliktu interesov. In smo spet tu. Pri napovedanih odpuščanjih. Tokrat vodstvo načrtuje zmanjšanje števila zaposlenih za četrtino! V prvem valu odpuščanja naj bi odpustili devet zaposlenih, med njimi so tako novinarji kot tudi tehnični delavci in lektorji.

Zdaj je vaš zadnji trenutek za resen upor. Novinarji ste, imate možnost, da objavite karkoli, veste, kako priti do informacij. To bi lahko uporabili kot prednost pri razkrivanju afer lastnikov Večera. Novinarstvo bi lahko uporabili kot orodje za svoj delavski boj, da bi ugotovili, kam pritisniti, da bo lastnike najbolj bolelo. Vi ste tisti, ki vsak dan postavljate časopis, in naredite lahko karkoli. Posledice bodo v vsakem primeru, tudi če boste tiho. Stavkajte, odpošiljajte prazen časopis ali pa strani z analizami svojega položaja. Če veste, da je Večer za medijskega mogotca Martina Odlazka samo molzna krava, mu ne pustite, da molze. Ne dopustite, da kogarkoli odpustijo. Bodite solidarni. Dokler nameravajo odpuščati, naj z Večerom ne zaslužijo niti evra. Dolgoročno pa razmišljajte onkraj okvirjev, medijske zadruge tujina že pozna. Z molkom in umikom v pasivnost ne rešujete informiranja javnosti niti ne svoje službe. Izgubiti ne morete ničesar več, kupujete si zgolj minute. Ni predaje!

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Komentarji

Anonimnež / 4. Julij 2024 / 12.16

Dokler naš predragi novinariat ne bo začel dosledno poročati o agresiji NATO imperializma proti Ruski federaciji in na splošno proti multipolarnemu svetu kot takemu, o nategu stoletja po imenu "korona kriza" (aja sej res, takrat smo zagovarjal 10 poživitvenih šotov strdkov povzročujočega cepiva, ki ga proizvajajo prijatelji delavskega razreda- farmacevtske firme, ki so v kliničnih študijah prav tako prijazno zamolčale koliko ljudi je po doziranju cepiv umrlo, ali pa so ga odnesli z raznoraznimi relativno neprijetnimi stranskimi učinki. Zagovarjali smo pridni novinarčki tudi omejevalne ukrepe in ostale talking pointe filantropnih multimiljarderjev, ki niso imele veze z realnosti), o liberalno imperialistični agendi nevladnih organizacij pod taktirko raznoraznih agend (ki jim med drugimi kima tudi Radio Soroš), o načinu funkcioniranja ameriškega deep stata, o superiornosti marksistične teorije kot aplikativnem modelu za politično delovanje in doseganje pravičnejše družbe, potem ga lahko zaradi mene gazijo kot govno.

Ampak ker nuvinarčki njismo spasobni samorefleksije ne, bomo še naprej reproduciral talking pointe medijskega mainstreama in se pretvarjali, kot da smo nek ful uporaben razred, ki služi resnici, čeprav v resnici služi samo statusu quo in pa karierni poti izbranih opranoglavcev, ki jih institucija potem prodaja kot neke svete glasnike vednosti, čeprav so zgolj navadni sofisti in šarlatani, ki bi jih blo treba zapret v gulage ali pa obsodt na težko fizično delo.

Tkoda ja novinarčki, kaj še čakate? Njiva VAS čaka za obdelovanje. Pohitite, saj bote samo tko sproducirali kakšno dodano vrednost za našo družbo.

Nenovinar / 4. Julij 2024 / 20.24

Novinarji si med regurgitacijo propagande ponosno ponavljajo mantro, da so žnjta veja oblasti

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.