Nemška država – biser evropske demokracije – znova podlega svojim najbolj abotnim ideološkim tendencam, ki jih očitno ni izbrisala niti ritualizirana krivda za zločine 20. stoletja niti denacifikacija države po drugi svetovni vojni. V zadnjem letu je Nemčija nastopila kot ena izmed največjih podpornic vojne, kolonializma in genocida v Evropi; grozot, v katerih so voditelji države – kljub očitnim vzporednicam – kronično nesposobni prepoznati odmeve lastne nacionalne preteklosti. Nemška država se ni le zaslepila za zgodovinske vzporednice, temveč je mobilizirala represivni aparat države za utišanje tistih, ki odločno zavračajo njeno kolaboracijo z Izraelom pri etničnem čiščenju palestinskega ozemlja. 

Podporniki tovrstnih politik v Nemčiji ne prihajajo le s skrajne desnice, ki se trenutno organizira okoli stranke Alternativa za Nemčijo, niti niso omejeni na razpadajočo liberalno koalicijo Olafa Scholza. Kolaboranti prihajajo z vseh strani, z vseh političnih strank in ideoloških mehurčkov. Prihajajo celo z leve stranke Die Linke, ki se je v zadnjem letu bodisi izogibala jasni opredelitvi glede situacije na bližnjem vzhodu bodisi postavila na stran genocida v Gazi in represije propalestinskih protestnikov v Nemčiji. Die Linke v kontekstu globalne zavezanosti celo najbolj reformističnih levih organizacij palestinskemu boju za osvoboditev predstavlja posebej tragičen in nazoren primer reakcionarne poti Nemčije. 

Stranka Die Linke je v podobnem stanju kot Scholzova koalicija: na robu propada. V zadnjem letu je doživela serijo kriz in porazov – od odcepitve »leve konservativke« Sare Wagenknecht, ki je s seboj odnesla znaten del strankinih volivcev, do precejšnje izgube podpore na volitvah v Evropski parlament, na katerih je stranka prejela približno polovico manj glasov kot na preteklih volitvah. Najnovejšo krizo v stranki je sprožil strankin berlinski kongres, na katerem je najglasnejši proizraelski del strankine vrhuške poskušal sprejeti resolucijo naslovljeno »Proti vsakemu antisemitizmu – branimo emancipacijo in univerzalne človekove pravice«. Predlagana resolucija je propalestinske protestnike na politični levici obsodila podpore »morilskega antisemitizma«, ki ga naj bi zaznamovala Hamas in Hezbolah. Resolucija je pod pretvezo boja proti antisemitizmu zahtevala to, kar zahtevajo skoraj vsi politiki v Nemčiji: brezkompromisno naklonjenost Izraelu. 

Po tem, ko so zmernejši glasovi na kongresu izpostavili neprimernost primerjave med propalestinskimi protestniki in nacisti in predlagali spremembe v resoluciji, je več kot štirideset podpornikov resolucije protestno zapustilo kongres. Vidnejše osebnosti, ki so zapustile kongres, so bile nekdanji vodja Die Linke v Berlinu Klaus Lederer, nekdanja berlinska senatorka in parlamentarna poslanka Elke Breitenbach ter podpredsednica Bundestaga Petra Pau. Lederer in Breitenbach sta kmalu po zapustitvi kongresa zapustila tudi stranko. Bila sta med tistimi člani stranke, ki so v zadnjem letu odprto delovali proti politični levici, ki je opozarjala na Izraelove zločine. In Lederer in Breitenbach sta bila del večstrankarskega »zavezništva proti antisemitskemu terorju«, ki je med drugim sprožilo policijsko zatrtje Palestinskega kongresa v Berlinu. Podprla sta tudi prepoved vstopa v državo za grškega ekonomista Janisa Varufakisa, ki je bil med organizatorji zatrtega kongresa. 

Resolucija, ki so jo želeli sprejeti Lederer, Breitenbach in drugi, seveda ni omenila tovrstne represije. Ni omenila prepovedi propalestinskih protestov, ni izpostavila policijskega nasilja, ki so ga zadnje leto deležni tudi judovski protestniki genocida. Ni naslovila aretacij in preiskav zaradi suma kaznivih dejanj, kot so uporaba političnega slogana »Od reke do morja, Palestina bo svobodna« in všečkanje propalestinskih vsebin na socialnih omrežjih, niti ni omenila procesov in obsodb na sodišču za tovrstna dejanja. Ni opozorila na poskuse evikcije in deportacije migrantov zaradi njihovega propalestinskega aktivizma. Teh ukrepov ni omenila, vendar jih je poskušala podpreti in upravičiti, jim dati legitimnost tudi s stališča nominalno levih prizadevanj. 

Poskus Ledererja, Breitenbach in drugih znotraj Die Linke odraža nacionalni kontekst, v katerem sama zakonodaja čedalje bolj teži k spreminjanju podpore Izraela v edino sprejemljivo pozicijo v državi. Letos je, na primer, v Nemčiji pričel veljati nov zakon o državljanstvu, ki zahteva priznanje Izraelove »pravice do obstoja« kot pogoj za pridobitev nemškega državljanstva. Ministrica za notranje zadeve Nancy Faeser je poleg tega že napovedala spremembe v zakonodaji, ki naj bi omogočale obravnavo všečkanja propalestinskih vsebin kot legitimen in tehten razlog za deportacijo migrantov. Nemško ministrstvo za notranje zadeve je tudi prepovedalo delovanje več palestinskih organizacij v Nemčiji, vključno s solidarnostno mrežo za palestinske zapornike Samidun. Mednarodno gibanje BDS ostaja legalno, vendar je bilo uradno opredeljeno kot »ekstremistična organizacija« in tako izpostavljeno preiskovanju in nadzorovanju s strani nemškega Ministrstva za državno varnost. 

Kako smo prišli do te situacije, kljub navideznim prizadevanjem nemške države, da ne ponovi napak prve polovice 20. stoletja? Kako je nemška država, vključno s pomembnim delom njene institucionalne levice, prišla do tako brezkompromisne podpore Izraela – in to v obdobju, ko ta vedno bolj očitno predstavlja najboljši približek nacistične države v sodobnem svetu? Na to vprašanje – nemško vprašanje – bomo podrobneje odgovarjali naslednjič. Da bi odgovorili nanj, se moramo soočiti ne le s težavnimi vprašanji suprematizma in krivde – s pojavoma, ki si nista vedno tako nasprotna, kot se morda zdi na prvi pogled –, temveč tudi s kompleksnim problemom denacifikacije. Ali natančneje, s problemom odsotnosti denacifikacije v povojni Zahodni Nemčiji.