Nič(koliko) novega pod soncem

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 9. 2018 - 16.00

Eden najimenitnejših ameriških zgodovinarjev William E. Leuchtenburg je leta 2016, pred tedaj že neizogibno nominacijo Donalda Trumpa za predsedniškega kandidata Republikanske stranke, dejal, da ljudje njegovega poklica praktično ob vsakem dogodku rečejo: »Nič novega pod soncem!« Potem je prepričljivo utemeljil misel, da pa ob potegovanju vsestransko ambicioznega poslovneža za najvišjo funkcijo v Združenih državah nihče ne more izustiti te formule. Donald Trump je po njegovi sodbi unikaten zaradi svojega popolnega neodnosa do dosežkov dežele, v kateri živi, saj trdi, da ta v marsičem spominja na tretji svet. Po Leuchtenburgovem mnenju lahko kaj tako sprtega s stvarnostjo izreče samo nepatriot. Razširjanje pogledov, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju, pa je po sodbi eminentnega zgodovinarja, vodilnega poznavalca dobe New Deala, razlog, da se ponovijo Jeffersonove besede: »Trepetam za svojo deželo.«

Nič bolj prizanesljiv ni bil tedaj do Trumpa eden najuspešnejših ameriških piscev o preteklosti David McCullough. Menil je, da republikanci – pripadniki stranke Abrahama Lincolna in Theodorja Roosevelta – pozabljajo na kriterije za presojo bodočih voditeljev, ki jim jih je zapustil Dwight D. Eisenhoower, tj. na značaj, sposobnost, odgovornost in izkušnje. Trump je bil po McColloughovi sodbi nekvalificiran za predsedniško kandidaturo po vseh štirih ključnih merilih, ki zagotavljajo modro odločitev.

In vendar je prišlo do velikega preloma, vsem svarilom navkljub: ne samo da je bil za volilnega kandidata republikancev imenovan človek, kakršnega si poprej ni bilo mogoče predstavljati, temveč se je ta potem tudi naselil v Beli hiši. Nič ni pomagala ne neformalna cenzura ne kartelno definirano odgovorno medijsko delovanje v smislu eliminacije določenih tem in ljudi. Že od biblične Geneze dalje je najvabljivejši pač prepovedan sad. Nič ne kaže, da bi bilo kdaj kaj drugače. Američani – zlasti tisti iz delavskih vrst – so sprejeli izziv inovativnosti in glasovali za moža, ki je bolj kot kateri koli drugi njihov predsednik ljudski v smislu definicije Calvina Coolidgea: »After all, the chief business of the American people is business.« Zdaj so sredi eksperimenta ogromnega obsega, ki pa ne zadeva samo njih. Nemalo je stvar vznemirljiva tudi za nas.

Ob tem pa ne gre spregledati, da je naše razumevanje širše zanimivo. Nemara celo za same Američane. In brez skrbi: ti kar dobro razumejo, kar se reče pri nas – če je stvar zanje pomembna. Na ljubljanskih hodnikih oblasti se je pred leti pripetilo, da je eden od visokih državnih funkcionarjev v prisotnosti uradnega predstavnika druge države začel neženirano zabavljati čez zgodovinsko izkušnjo slednje – kajpak v slovenščini. Uglajeni zastopnik tuje sile se je obrnil k njemu in mu z ironičnim izrazom na obrazu dejal, kajpak v našem jeziku: »Jaz vas razumem.« Večpomenskost teh besed dokazuje, da je diplomat precej dobro obvladal slovenščino. Celo tako imenitno, da mu nihče ni mogel očitati dajanja mnenj o politiki pri nas. Čeprav je bila ironija ob opozorilu, da razume stališče zagnanega strankarja, tudi to.

Mi seveda nočemo dajati povoda tujim silam za takšno vpletanje v naše zadeve, kakršnega dajejo uradni predstavniki slovenske države s svojimi gaffi. Raje se bomo posvetili vprašanjem, ki se porajajo ob sodbah Williama Leuchtenberga in Davida McCullougha o Donaldu Trumpu, vendar bomo pozornost pri tem bolj kot slednjemu namenili nam samim. Že ob nepreostrem pogledu na stvarnost bomo naleteli na pomenljive razlike in presenetljive podobnosti med dogajanji v Združenih državah in v Sloveniji.

Da bi kdo pri nas javno razglašanje nečesa, kar ni res, štel za nepatriotsko, si ni mogoče predstavljati. Tako ali tako naj bi to delali vsi. Obča raba oziroma običajnost naj bi vzpostavljala normo sprejemljivega – tako pri ustavnem kot kakšnem drugem patriotizmu. Zato tudi ni čudno, da trepetanje za svojo deželo pri nas, ki smo kljub kaj pogosti vzkipljivosti v osnovi hladnokrvni ljudje, ni v navadi. Temeljni odnos do nje je že dolgo eksperimentalen. Čeprav vsi vemo, da poskusi na ljudeh niso etično sprejemljivi, se jih vedno znova lotevamo – z neverjetnim entuziazmom. To je povsem neodvisno od sistema oziroma reda: bilo je tako v včerajšnjem svetu, ki se je razglašal za samoupravnega, in danes, v eri demokracije, ni nič drugače. Adrenalinski skoki v neznano so vedenjski vzorec, ki na Slovenskem zagotavlja uspeh. In občudovanje. Zares: nič ni vabljivejšega od prepovedanega. Celo tedaj, ko slednje ne rodi nobenega sadu. Zaradi tega pri nas zgodovinar nikoli ne more reči, kar je lahko do Trupa v Ameriki vedno – da ni nič novega pod soncem. Na Slovenskem je zmerom kaj takega, česar še ni bilo. Kar priznajmo: če človek zvečer premišljuje, kaj bi se lahko do naslednjega jutra zgodilo, je tudi pri najbolj nebrzdani domišljiji ob zori brez besed. Pri nas si realnosti kratko malo ni mogoče predstavljati veristično. Stvarnost na naših tleh zmerom presega misel, ki je tako ali drugače vendarle navezana na logiko. Dogajanje seveda ni. Naši ljudje pa so vsega sposobni.

Eisenhoowerjevi kriteriji v Sloveniji delujejo proti vsakomur. Izkušnje bi utegnile škodovati eksperimentalni ihti, zato seveda ne moremo biti zanje. Zagledanost v dosedanje dosežke in v paradigme, v okviru katerih se je prišlo do njih, pa povzroča, da ni nič novega pod soncem.

Odgovornost bi prav tako zlahka dušila polet pri eksperimentiranju. Pri nas ni navezana na ljudi, temveč kvečjemu na ustanove (kolikor mogoče formalno) in na medije (kar se da dejansko). Sposobnost je povezana z izkušnjami: brez slednjih se je ne vidi. Potemtakem tudi ni za nas. In značaj? To je na Slovenskem skrbno skrivan osebni podatek, ne informacija javnega značaja. Razprava o njem utegne biti kazniva.

Na dlani je torej sklep, da tisto, kar sta pri Trumpu pogrešala Leuchtenburg in McCollough, na Slovenskem že od nekdaj kar le mogoče na široko prakticiramo. Do tod je vse še kar razumljivo. Pač: druge dežele, druge navade. Vendar pa se potem pojavi popolna nelogičnost, ki se kar sama zgošča v vprašanje: Čemu pri nas sedanji ameriški predsednik ni zvezda? Še zlasti zato, ker je med njegovimi pristaši toliko delavcev, ki so tudi junakom slovenske dnevne in letne kronike vsaj diskurzivno zelo pri srcu.

Odgovor lahko iščemo v več smereh. Najprej bi bilo mogoče pomisliti na narcisizem nosilcev majhnih razlik. A o tem ne moremo govoriti dalje, ker gre za vprašanja značaja. Nadalje bi lahko tudi pomislili, da so ameriški delavci, ki so se osebnostno oblikovali v svetu eisenhoowerjevskih kriterijev, povsem drugačni od naših. Ampak slednje bi pomenilo zanikati poglede teorij, ki govorijo o enotnih proletarskih interesih na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Po tej poti se na Slovenskem ne bi prišlo posebej daleč – že zaradi formalne institucionalne in dejanske medijske odgovornosti. Človeku, ki bi se poskušal napotiti v to smer, bi hitro izklopili ulično razsvetljavo.

Obstaja pa seveda tudi možnost, da Leuchtenburg in McCullogh glede Trumpa nimata prav. Ampak to ni niti malo verjetno. Sedanji ameriški predsednik je tak, da ob njem ni mogoče vzklikniti: Nič novega pod soncem! Zares: česa ni sposoben? Če zvečer premišljujemo, kaj bi lahko ukrenil do jutra, smo ob zori, ko se soočimo z dejanskostjo, vedno presenečeni. In nič ne kaže, da bi se Trump, kremenit, kot je, spremenil. Ker hoče še en mandat. Do tu je na las podoben ljudem moči z naših ulic in kolovozov. Razlika pa je v tem, da je on odvisen od glasov ameriškega delavstva, ne našega. In slednje zaradi tega ni srečno.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness