Govoriti v času pandemije o temi vseh ali ubrati smer proti toku? Biti sredi meteža ali nad njim? Se postaviti v položaj enega proti vsem ali poskušati postati človek brez posebnosti? Kakršnemu koli odgovoru na ta vprašanja je mogoče ugovarjati. Celo prepričljivo. Dá se ga tudi odpraviti – bodisi z ironijo bodisi z molkom. Ljudje se pač odločijo. Eni v skladu s temperamentom, drugi glede na okoliščine, tretji z računanjem na tak ali drugačen odmev. Vse govorjenje o nujnostih oziroma edinih alternativah – kar je tako ali tako logični nesmisel – je dejansko le iskanje alibija za izbiro takšne in ne drugačne poti. 

Tu se ne bomo poskušali izmikati. Pandemija, sredi katere smo, je lahko presenečenje za vse – celo za zdravnike –, le za zgodovinarje ne. Že nekaj let se historiki na različnih poldnevnikih intenzivno ukvarjajo z vplivom velikih izbruhov nalezljivih bolezni na življenje v posameznih dobah. Mischa Meier [Míša Májer], ki je postal v znanstvenem svetu razvpit zaradi vtihotapljenja gesla o izmišljenem rojstvu nogometa v grško-rimski dobi v enega najbolj cenjenih leksikonov antike, je prispeval obsežno študijo o težavnem življenju v času cesarja Justinijana. Dejansko je razkril drugi obraz dobe, ki je po klasičnih oziroma tradicionalnih pojmovanjih obveljala za sijajno. Vladar, ki je v 6. stoletju hotel obnoviti enotnost sredozemskega sveta, je tako razmajal bizantinsko državo, da se je v naslednjih generacijah negotovo opotekala od ene krize do druge in potem komaj obdržala ravnotežje. A ko se je ponovno prikopala do stabilnosti, je obsegala le še polovico svojih poprejšnjih posesti. Vojne in gradnje, ki so zaposlile Justinijana, so bile drage, epidemija kuge – šlo je za bakterijo Yersinia pestis – pa je v približno desetih letih zmanjšala število davkoplačevalcev za kakšno četrtino. V prestolnici celo za 40 %. Ljudje so bili zaradi zmanjšanja kupne moči seveda tudi revnejši. Kombinacija je učinkovala katastrofalno. Tako za državo kakor še bolj za njene prebivalce. 

Kyle Harper se je posvetil povezavam med zatonom rimske države in velikimi epidemijami. Medtem ko je sredozemskemu imperiju uspelo nadomestiti izgube prebivalstva v času antoninske in ciprijanske kuge – v drugem oziroma tretjem stoletju –, je njuna justinijanska naslednica vodila v zaton. Uganka, zakaj prvi dve od omenjenih velikih epidemij nista povzročili podobne katastrofe, je vsaj na prvi pogled nerešljiva, saj bolezni nista dosegli viška v politično neproblematičnih časih. Doba Marka Avrelija je prinesla precej težavne vojaške preizkušnje. Nato je sledila še katastrofalna Komodova vladavina. Antoninska kuga, ki je odnesla okoli 15 % prebivalstva rimske države, je bila dejansko obvladana v naslednji generaciji, ko so se zaradi široke podelitve državljanstva prebivalcem imperija s strani cesarja Karakale povečali davčni prilivi. Navidezno sijajen emancipacijski akt je imel – kakor je opozoril že vladarjev sodobnik, konzul, senator in zgodovinar Kasij Dion – zelo praktično ozadje. Račun se je izšel. Cesar se je očitno zavedal spremenjene realnosti.

Ciprijanska kuga – najbrž je šlo za hkratni epidemiji črnih koz in ošpic – je na svojem vrhuncu samo v Rimu odnesla vsak dan okoli 5000 življenj. Za mesto z 900.000 ali 800.000 prebivalci to ni bilo malo. A tudi tedaj ni prišlo do katastrofe sredozemskega sveta: v dobi cesarjev Avrelijana in Dioklecijana je bila velika kriza premagana. Z reformami, ki so povečale učinkovitost državnih institucij, zlasti armade, je bilo preprečeno nadaljnje drsenje v anarhijo. Spet je šlo za upoštevanje spremenjenih okoliščin. Seveda pa ne za njihov diktat. Apokaliptične razmere bi ob razpadanju rimskega sveta ljudi prej usmerjale k dvigu rok kakor h kakršni koli aktivnosti. A imperiju, ki se je prvič soočil z resnim secesionizmom – v Galiji, Siriji, Egiptu, Arabiji in Mali Aziji –, se je vendarle uspelo zakrpati.

Justinijan pa se ni pustil motiti stvarnosti. Treba je bilo uresničevati vladarjev sen. Vsem. Ne glede na kar koli. In potem je za sijajno dobo – ki je imela tudi svojo senčno, se pravi kužno plat – prišel somrak.

To pa more biti zanimivo tudi za naš čas. Slišali smo že nasvet, da je pandemijo najbolje preživeti z mislijo, kako se nič ni in ne bo spremenilo. Pa še bolj rigidna verzija istega recepta se je prebila do naših ušes: da naj se po koncu izjemnega dogajanja ravna tako, kot se nekoč že je. A poskus česa takega zanesljivo vodi v tragedijo – najhujšo za tiste, ki bodo vztrajali pri starih obrazcih. Tako med akcionisti kakor med negibneži. 

Dejansko so že velike gospodarske krize, ki so mnogo bolj »enodimenzionalne« težave kot epidemije, upokojevale številna ravnanja. Značilna je zgodovina velike depresije, ki se je začela z zlomom Wall Streeta oktobra 1929. Od tedaj pa do marca 1933 se je samo v Združenih državah Amerike armada brezposelnih povečala za 100.000 ljudi. Vendar je potem New Deal hipoma prijel: novi človek za krmilom, ki ni hotel imeti nobenega opravka s protagonisti predkrizne epohe, je zavrgel obstoječe dogme. Vse. Tako sistemske kakor tiste, ki se definirajo le za nekaj primerov. Ni uresničeval nobenega konsistentnega programa in je nenehno poudarjal praktičnost – čeprav nikoli ni šlo samo za to, temveč tudi za emancipacijo. Novo stanje so ljudje starega kopita – tako progresivisti kot konzervativci iz rjovečih dvajsetih let – opisovali v svojih koordinatah: eni kot fašizem, drugi kot socializem, tretji pa so našli še bolj bizarne slovarske rešitve. A nobena ni prepričljivo opisovala nove stvarnosti. Ta se je potem seveda še naprej nenehno spreminjala.

Čeprav zgodovina ne nudi receptov, pa vendarle nenehno opozarja na pomen stvarnosti – tudi v zamislih prihodnosti. Stare koordinate in izhodišča odgovarjajo na probleme nekdanjosti celo pri vizijah. Tudi najbolj realistična domišljija – znanstvena fantastika 19. in začetka 20. stoletja – je ob uresničljivih zamislih poznala vrsto nemogočih. Denimo plovbo v globini 20.000 milj. Ali pa potovanje v središče Zemlje. Je s političnimi vizijami lahko drugače? Se ne bo treba tudi pri njih bolj potruditi in se ne zatekati k že definiranim zamislim, ki bi nemara lahko rešile včerajšnji svet – pa ga vendarle niso? To je zdaj, v času pande(mo)nije, vprašanje.