Pisma vrhovni oblasti

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 3. 2018 - 16.00

Pred kakšnim mesecem in pol so na enem od preštevilnih uradov v naši deželi doživeli šok. Njegove uslužbence je po telefonu kontaktirala stranka iz Velike Britanije – sicer tudi slovenska državljanka – in jih povprašala, kdaj bo dobila odgovor na pismo, ki jim ga je poslala. Ko so vrli administratorji zajeli sapo in mednarodni klic prevezali do osebe, ki je pooblaščena za komuniciranje z javnostmi, seveda ni bilo več nelagodja. Glas na slovenski strani žice je stranki samozavestno odgovoril: »Ja, gospa, pa menda ne mislite, da bomo odgovorili na vsako pismo.« Potem je prišlo do »udarca po pavkah«: stranka je odgovorila, da seveda pričakuje prav to, ker je kar koli drugega nepredstavljivo. Velikega in za svoje nastopanje vrh vsega še plačanega komunikatorja iz slovenskega urada je tudi poučila, da se pisma ravno zato pošiljajo. Nazadnje ga je informirala, da v Angliji vedno dobi odgovor. Poslanec njenega prilondonskega volilnega okraja da se ji je samoumevno opravičil, ker ji je odpisal šele po 14 dneh. Čisto jasno je, da bi tako naredil tudi v primeru, če naslovnica ne bi bila ugledna članica združenja, ki skrbi za zapuščino zadnjega velikega proevropskega konservativnega prvega ministra Velike Britanije Edwarda Heatha.

Zgodovina pomni, da je doslej pisma državljanov resno jemala sleherna oblast. Ko se je Mihail Afanasjevič Bulgakov marca 1930 v Sovjetski zvezi znašel v škripcih, saj so mu srednji kadri, ki jih je Josif Visarionovič Stalin v svojih prostodušnih zdravicah večkrat slavil kot ključne dejavnike učinkovite vladavine, onemogočili kakršen koli zaslužek – kot značilen predstavnik do vsakršnega režima kritičnega sloja ruske inteligence je bil trn v peti tako partijcem kot peresnim slavilcem revolucije z Vladimirjem Majakovskim na čelu –, se je s posebno poslanico obrnil na svet ljudskih komisarjev. Državno-partijskemu vodstvu je pisal, naj se mu dovoli bodisi delati bodisi oditi čez mejo. Stalin, ki je poprej že prejel osebno pisateljevo poslanico, se je potem odločil presekati gordijski vozel. 1. aprila 1930 je po telefonu poklical Bulgakova in ga vprašal, če ima sovjetske oblasti res že tako zelo vrh glave, da si želi na tuje. Ko je z druge strani žice slišal odgovor, da lahko ruski pisatelj ustvarja le doma, a da mora nekako preživeti tudi v vsakdanjosti, mu je generalni sekretar sovjetske partije svetoval, naj pošlje novo vlogo za službo v gledališču, ki je pred časom nehalo uprizarjati njegove igre. Štirideset dni pozneje je bil Bulgakov že na novem delovnem mestu.

Podobno kot generalisim Stalin se je včasih znal odzvati tudi jugoslovanski maršalat, čeprav je bilo v Beogradu manj velikodušnosti do sovražnikov socializma Bulgakovovega profila in kalibra. Ponekod na regionalnih ravneh so bili krmarji Titove federacije trdi celo do svojih. Tudi do tistih najbolj nadarjenih. Čeprav so Miroslavu Krleži, ki je bil po nekoč zelo razširjeni krilatici »človek od nog do leta 1945«, znali pogledati ne le pod, ampak tudi skozi prste, takšna dobrohotnost med revolucionarji ni bila pravilo, temveč zelo redka izjema. Tako predstavniki vrhovne oblasti v povojni Sloveniji vsaj v začetku niso čutili potrebe po odzivu niti na vloge Lovra Kuharja, ki je imel za seboj tako dolgo dobo tajnega komunističnega emisarstva kakor nacistično koncentracijsko taborišče. Zato ni čudno, da je pisatelj oblasti, ki jim je s svojim političnim delom, nekoliko pa tudi s sugestivno umetnostjo besede utiral pot, začel ironično naslavljati enako, kot se je to počelo v dobi avstro-ogrske monarhije: zanj so postale »visoki naslov«. Tako je komunikacija v deželi, katere maršalskega vladarja je znameniti britanski zgodovinar A. J. P. Taylor označil za »poslednjega izmed Habsburžanov«, le stekla. Kuhar se res ni smel iti zdravit v češke Poděbrade, saj se je Titov režim po resoluciji Kominforma bal njegovih stikov s Stalinovim drugim človekom v Pragi Antonínom Zápotockým – slovenski pisatelj je bil namreč v času Tretjega Reicha skupaj z njim zaprt v koncentracijskem taborišču Sachenhausen –, toda kot navaden državljan je le lahko ostal v tistih sedmih osminah jugoslovanskega prebivalstva, ki v krasni novi svet niso vstopile prek ječ pod nadzorom beograjskega politbiroja. Glede na to, da je Josip Broz novembra 1943 zavrnil možnost, da bi Prežihovega Voranca zamenjali za zajetega polkovnika Hitlerjevega Wehrmachta in da mu po vojni kot edinemu slovenskemu poslancu v beograjski skupščini ni bil voljan seči v roko, je mogoče ugotoviti, da je naslavljanje oblasti z monarhično zvenečim »visokim naslovom« vendarle privedlo do zadovoljivega rezultata. Na Balkanu in Srednji Evropi laskanje v dosedanji zgodovini nikoli ni bilo zaman.

Dandanes si človek ne more pomagati, kot sta si Bulgakov ali Kuhar. Ne iskrenost ne laskanje ne napravita nikakršnega vtisa na vrhovno oblast. Ministrica za znanost, šolstvo in šport se, kakor je moč razbrati iz hudovanj in jadikovanj po medijih, ne zmeni niti za dopise tistih, ki so pred leti s svojimi razvnetimi glasilkami in bojevitimi transparenti ustvarjali prostor za njeno kraljevsko pot. Zdaj so se ti politični gorečneži soočili s spoznanjem, da so za nagrado dobili to, kar je bilo resnim raziskovalcem prisojeno za kazen. Ministrica utegne biti nerazpoložena, ker ne prejema več dodatka za stalno pripravljenost, kakor ga je poprej, ko je bila le profesorica v mestu, v katerega je Ivan Tavčar umestil vseučilišče svetega Simplicija – pa se zato nemara navdušuje nad konceptom administrativne nirvane v svojem uradu. Da njenega olimpijskega miru, ki se zdi ob siceršnji službeni popotovalni hiperaktivnosti pozornosti vreden dosežek, ne zmotijo niti vesti o nespoštovanju in neupoštevanju pravnega reda na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost (ARRS) – zametovanje duha in črk zakonov s strani pravkar omenjenega »visokega naslova« se vsakomur očitno kaže v porabljanju davkoplačevalskega denarja za izgubljene sodnijske pravde –, je jasno samo po sebi.

Pa ni tako le na ravni ministrstev. Tudi nekateri inšpektorati niso ravno zavzeti branilci pravnega reda pred udari samovolje z vseh strani. Kljub temu pa se na tem nivoju vsaj zavedajo pomena korespondence za nestresno preživljanje dni, mesecev in let: prek pisem poskušajo skrbeti za to, da ne bi bili kdaj pozneje videti česar koli krivi – kar pomeni, da se kljub Stalinovi krilatici o ključnem pomenu srednjih kadrov za učinkovito delovanje države trudijo ustvariti videz o vesoljni odgovornosti vrhovne oblasti. Kako se to manifestira v praksi, kaže naslednji primer z Inšpektorata za javno upravo. 23. junija 2011 je omenjeni organ na ministrstvo, ki mu je poverjena skrb za znanost, šolstvo in šport, naslovil pobudo za spremembo predpisa – tj. zakona in nižjih aktov –, ker je ugotovil, da revolucionarne norme ARRS presegajo s sedanjim pravnim redom dane možnosti. Logika je sicer čudna – namesto da bi se samovolja enkrat za vselej strla, se poziva, da se po njej uravna regulativa –, a pomembnejši je izraz nelagodnosti, ki se manifestira v ustvarjanju korespondence. Inšpektorat za javno upravo je s svojim dopisom na ministrstvo, ki mu je poverjena skrb za znanost, šolstvo in šport, dejansko oznanil, da je od začetka poletja 2011 za vse, kar se izven okvirov zakona dogaja na ARRS, neposredno odgovorna vrhovna oblast. Ta se zaenkrat spričo tega še ne počuti nelagodno in ne čuti potrebe po pisanju. Ampak jo bo, ko bo postala odslovljiva. Zdaj je pač le personalno permutabilna.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness