Naslednji petek, 3. marca, se bodo po številnih delih sveta odvili podnebni protesti pod krovno oznako petki za prihodnost. Tudi pri nas bodo Mladi za podnebno pravičnost v mednarodni akciji sodelovali s svojim petim večjim protestom. A podnebno ukrepanje je daleč od ravni, kakršno bi potrebovali za pravočasno znižanje izpustov toplogrednih plinov.

Proporci množičnih mobilizacij predvsem mladih so obetali odprtje potenciala za resnejši politični vpliv, a je protestno gibanje precej zavrla pandemija. Hkrati so protesti naleteli na notranje meje: periodične mobilizacije le redko prinašajo otipljive rezultate.

Pandemija, vojna v Ukrajini in mednarodne napetosti so zeleni prehod potisnile korak nazaj. Naložbe v nizkoogljične tehnologije so sicer lani dosegle rekorden znesek – po deležu prednjači Kitajska –, a slaba novica pri tem je, da so investicije v fosilno infrastrukturo dosegle skoraj enako vsoto. Energetska kriza je kriza le na enem koncu, pri porabnikih. Na drugem koncu so tako imenovani »nepričakovani« profiti fosilne industrije v lanskem letu presegli 200 milijard dolarjev. Tudi na področju ukrepanja glede podnebne krize se torej na večji del sveta spušča mrak. Nič čudnega, da v današnjem Delu George Soros zagovarja samomorilsko idejo geoinženiringa oziroma upravljanja s sončnim sevanjem kot edini način za zajezitev segrevanja podnebja.

A vendar je nekaj gotovo: tudi zaostrovanje globalnega segrevanja kaže, da je konec »konca zgodovine«. Za to, kakšne možnosti se bodo odprle v prihodnosti, so zelo pomembna naslednja leta ali desetletje. Okno za pravočasno zmanjšanje emisij še ni zaprto in vsaka desetinka stopinje šteje, saj lahko pomeni razliko med vsaj delno prilagoditvijo in kaosom.

V podnebnem gibanju se zaradi prepočasnih sprememb oziroma pomanjkanja ukrepanja in lastne nemoči pojavljajo razprave o spremembi pristopa. V naprednem delu se pojavljajo predlogi zaostrovanja metod boja, na primer zasedb – po vzoru gibanja Occupy izpred dobrega desetletja – ali sabotaž fosilne infrastrukture. To je pred dobrima dvema letoma s knjižico Kako razstreliti naftovod predlagal Andreas Malm, s čimer je sprožil polemiko, ki bo morda sčasoma predramila podnebno gibanje iz folklornega pacifizma ali podnebnega fatalizma, češ ničesar ne moremo storiti.  

Naslov Malmove knjige je praktično izpolnitev dobil v farsični obliki – z razstrelitvijo plinovoda Severni tok 2. Tudi če ne verjamete pisanju Seymourja Hersha o namestitvi streliva, ki naj bi jo izvedli ameriški potapljači, lahko verjamete, da plinovoda niso razstrelili podnebni aktivisti.

Obstaja tudi tretji predlog ali stališče, ki temelji na zgodovinskih izkušnjah: za družbene spremembe potrebujemo množično kolektivno akcijo navadnih ljudi – delavskih množic. A to sicer pravilno stališče je v tem trenutku tudi najtežje izvedljivo, tako zaradi fragmentiranosti delavskega razreda kot zaradi paralize njegovih organizacij.

Mladi za podnebno pravičnost bodo protestna shoda v Ljubljani in Mariboru pripravili pod geslom »obljube razne, še vedno prazne«. Geslo zadane položaj na svetovnem nivoju, še bolj pa lokalno situacijo: Robert Golob je pred volitvami zeleni prehod izpostavil kot eno glavnih treh obljub. Tudi koalicijski partnerji, Socialni demokrati in Levica, so bili polni zelenih obljub. V skoraj desetih mesecih je vlada zelene ambicije potisnila v ozadje. Res je sicer, da je ustanovitev novega ministrstva, ki se bo ukvarjalo predvsem s podnebno krizo, blokirala desnica, a zdaj bo moralo hitro pokazati rezultate, saj so pričakovanja visoka.

Najbolj odmevna zelena poteza sta bila premierjeva imenovanje članov Strateškega sveta za prehrano in poziv k zmanjšanju uživanja mesa. To je sprožilo številne medijske odzive, meso pa je marsikje postalo pomembna tema vsakdanjih pogovorov. Prehranski sistemi, predvsem industrijska živinoreja, imajo brez dvoma številne negativne okoljske vplive: ne le, da prispevajo k izpustom toplogrednih plinov, močno posegajo v ekosisteme, hkrati pa so gojišče za nove patogene, ki lahko povzročijo še hujšo pandemijo, kot je bila zadnja. Tudi položaj delavcev v pridelavi hrane je primerjalno med najslabšimi, ne nazadnje pa taka reja ni humana do živali. Trendi na svetovni ravni so slabi, proizvodnjo in potrošnjo mesa bo treba reorganizirati in zmanjšati.

Vendar je treba Golobov poziv brati simptomatsko. Zakaj je ravno to tista zelena obljuba, pri kateri se je izpostavil premier? In zakaj tišina o vseh ostalih obljubah? Meso je dobrina široke potrošnje in je dostopna, vsaj v Sloveniji, skoraj vsemu prebivalstvu. Zakaj ne bi začeli pri ukrepih, ki bi pristrigli krila manjšini, ki prispeva levji delež k okoljski degradaciji, in s tem pridobili podporo večine?

Hkrati se v Golobovem pozivu k zmanjšanju potrošnje mesa odraža tudi poseben pogled na to, kako izvajati politiko, kako politično intervenirati – ideja o potrošniški suverenosti. Na kratko jo lahko povzamemo z besedami, da politično glasujemo z denarnico. Gre za pomemben moment neoliberalne predstave o politiki, ki temelji na veri v prosti trg in obenem kaže na to, kako se država samoomejuje pri poseganju v interese kapitala ali nasploh v zasebne interese. Mesni biznis je namreč med največjimi prejemniki kmetijskih subvencij, hkrati pa država zanj brezplačno oglašuje potrošnjo mesa v sklopu akcije »Naša super hrana«.

Zeleni prehod ni razredno nevtralen. Ne v smislu stroškov – kot pri vsaki krizi lahko vprašamo, kdo bo plačal zanjo – ne v smislu ukrepov. Na primer: ali elektrifikacija avtomobilov ali razvoj javnega potniškega prometa. Vse več študij dokazuje, da so neenakosti v izpustih oziroma okoljskem odtisu ogromne. Najprej med bogatimi in manj premožnimi znotraj držav. Nato pa še med posameznimi državami, torej v odnosu imperialističnega centra do globalne periferije. Ob tem pa moramo pogledati onkraj premoženjskih neenakosti: elita onesnaževalcev je bolj ali manj tudi skupina, ki odloča o naložbah, kaj in koliko se bo proizvajalo, ki upravlja s sredstvi proizvodnje in obvladuje državne aparate. Imamo torej problem z vladajočimi razredi.

Tako lahko razumemo, zakaj se pojavlja odpor proti zelenemu prehodu »od zgoraj«. Ilustracija tega odpora je potrditev prepovedi prodaje novih avtomobilov z motorji na notranje izgorevanje v Evropski uniji po letu 2035 v Evropskem parlamentu. Kar nekaj sindikalnih central, na primer v Italiji, se je zoperstavilo tej odločitvi in zagovarjalo interese nacionalnih lastnikov kapitala. V številnih spletnih komentarjih pa smo lahko prebirali razlage o tem, da je zeleni prehod nekakšna zarota »globalistov« za poslednjo razlastitev in kontrolo populacije.

Kako daleč te ideološke predstave sežejo, lahko trenutno le ugibamo, a je jasno, da lahko svoje nosilce najdejo tudi med političnimi organizacijami, ki prek njih mobilizirajo množice za svoje politične projekte. Ali pa so jo že našli. Normalna žlahtna desničarka Romana Tomc je namreč prepoved motorjev z notranjim izgorevanjem komentirala z besedami: verjamem v čisto prihodnost, a s tem ciljem hranimo le globaliste, ki prek raznih nevladnih organizacij potiskajo Evropsko unijo v propad.

Ekonihilizem ni škodljiv le z vidika zaviranja možnosti za pravočasno zmanjšanje izpustov, ampak zapira možnosti za solidarnost in nasploh za napreden izhod v postkapitalistično smer. Zato je ena pomembnih nalog podnebnega gibanja razvoj programa za alternativni zeleni prehod v korist delovnih ljudi, ki pa mora predvsem med njimi pridobiti tudi podporo. To ne pomeni le ozaveščanja, ampak načrtno organiziranje. Čas za politično delo je predvsem med posameznimi protestnimi epizodami.