V Delavski svetovalnici že nekaj let opozarjamo na primere delavk in delavcev, ki praktično izpadejo iz uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako smo se na pristojno ministrstvo leta 2022 obrnili s primerom delavca, ki je bil z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje razvrščen v prvo kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in nima pravice do invalidske pokojnine. Razlog je v tem, da je, citiramo: »Zavarovanec od dneva nastanka invalidnosti dopolnil 33 let starosti in bi moral za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine imeti najmanj 4 leta, 4 mesece pokojninske dobe. Ker znaša zavarovančeva pokojninska doba 3 leta, 8 mesecev in 20 dni, niso izpolnjeni pogoji pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, zato se zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrne«. 

Ta delavec je bil star 34 let. Zaradi odstranitve tumorja je brez levega pljučnega krila. Je invalid prve kategorije in ne sme opravljati pridobitnega dela. Nima pravice do invalidske pokojnine. Nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Nima pravice do socialnih prejemkov, ker v Sloveniji živi na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Delavec je BREZ lastnih prejemkov, finančno ga podpirajo prijatelji in znanci.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je sicer v odgovoru na ta naša konkretna opozorila takrat tudi jasno zapisal, citiramo: »V konkretnem primeru in tudi sicer gre morda za sistemsko pomanjkljivost, da osebe, kot je [ta], ostanejo brez invalidske pokojnine, kljub temu, da so bile določena obdobja vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje«.

V Delavski svetovalnici že skoraj 10 let delamo s člani, ki so živi dokaz konkretnih posledic zakonodaje na področju delovnih razmerij, trga dela, obveznih zavarovanj in tujcev. Na nas se obračajo delavke in delavci ter njihove družine, da jim pomagamo z birokratskimi in po potrebi tudi sodnimi postopki, ko imajo težave z delodajalcem, dovoljenjem za delo in prebivanje v Sloveniji, nadomestilom med zadržanostjo z dela zaradi bolezni ali poškodbe in naposled tudi invalidsko ali starostno upokojitvijo. Pogosto spremljamo iste ljudi skozi vse te faze v življenju in iz prve roke izvemo, kako lahko zakonodajo uporabljajo za uveljavljanje pravic – in kako, po drugi strani, zakonodaja omejuje dostop do dostojnega življenja. 

Po eni strani tovrstni skrajni primeri kažejo, da trenutna pokojninska in invalidska zakonodaja ljudem onemogoča dostop do pokojnine in nadomestila, čeprav niso zmožni pridobivati drugega dohodka zaradi invalidnosti. Po drugi strani pa tudi če pridobijo pravico do pokojnine ali nadomestila, to ne pokrije osnovnih življenjskih stroškov.

O čem govorimo? Poglejmo še nekaj primerov delavcev, ki se jim je bolezen sčasoma prelevila v invalidnost:

• Delovni invalid najnižje stopnje, torej tretje kategorije invalidnosti, ki prejema polno invalidsko nadomestilo v višini 440 € nadomestila. In to za 24 let in 11 mesecev pokojninske dobe skupaj s prišteto dobo na podlagi invalidnosti.
• Naprej, delovni invalid tretje kategorije, ki sme zaradi bolezni delati 4 ure dnevno, ima pravico do delnega nadomestila v višini 220 €. Po 17 letih in 8 mesecih skupne pokojninske dobe.

Aktualna pokojninska reforma predvideva določen premik v višini nadomestila za invalidnost, v praksi bi polno nadomestilo znašalo 620 €. Ampak če to primerjamo z izračunom dolgoročnih minimalnih življenjskih stroškov, ki znašajo 670 €, hitro potihne navdušenje. Enako velja za delno nadomestilo, ki kljub zvišanju ne bi doseglo kratkoročnih minimalnih življenjskih stroškov, ki znašajo 490 €.

Predlogi, ki smo jih v Delavski svetovalnici podali v sklopu javne razprave, so tako naslednji:

• Da bi preprečili sistemske luknje, v katere lahko padejo invalidi v primerih, kot smo ga opisali na začetku, predlagamo spremembo obdobja, potrebnega za pridobitev invalidske pokojnine, iz tretjine aktivne dobe v šestino.
• Prišteta doba, torej fiktivna pokojninska doba, ki se upošteva, če na dan nastanka invalidnosti oseba še ni dopolnila 65 let starosti, trenutno pomaga samo pri odmeri višine invalidske pokojnine, ni pa se mogoče upokojiti na podlagi prištete dobe. Zaradi izkušenj s člani, ki so zaradi tega padli v absolutno revščino, predlagamo, da se prišteta doba upošteva tudi pri samem uveljavljanju pravice do invalidske upokojitve, ne samo pri odmeri višine pokojnine.
• Nadomestilo za invalidnost mora dosegati vsaj minimalne življenjske stroške.

S temi predlogi smo dopolnili točke, ki so jih sindikati in sorodne organizacije že javno izpostavile, v čemer jih tudi Delavska svetovalnica podpira. Na današnji novinarski konferenci smo skupaj z njimi ponovili najbolj sporne točke reforme, ki jih bomo po potrebi izpodbijali tudi na referendumu:

• Dvig upokojitvene starosti s 60 na 62 let ob oddelanih 40 letih ter s 65 na 67 let za manj kot 40 oddelanih let.
• Širitev obdobja za izračun višine pokojnine z najboljših 24 na 35 let.
• Manj ugodno usklajevanje pokojnin.
• Ohranitev nepravične delitve prispevkov med delavci in delodajalci.

Vse našteto so ukrepi, ki kljub določenim bonbončkom v reformi dolgoročno varčujejo na plečih delavcev in upokojencev, delodajalcev pa v nobeni točki ne kličejo na odgovornost.

Glavni izgovor vlade in drugih zagovornikov aktualne pokojninske reforme je staranje prebivalstva. Število vplačnikov v sistem se manjša, število prejemnikov pa veča. 

Pri aktualni pokojninski reformi, ki zdaj čaka na obravnavo na državnem zboru, so izpuščene še številne druge rešitve na strani vplačil, ki presegajo samo en zakon:

• Iz izkušenj s terena moramo poudariti, da pomanjkljiv nadzor in pregon delodajalcev pomeni dopuščanje spornega posredovanja tujih delavcev, dela na črno, trgovine z ljudmi, neizplačevanja plač in prispevkov. To vodi v luknjo v pokojninski blagajni in številnih drugih socialnih sistemih. Kraja plač kot ena največjih kategorij svetovne kraje močno šibi socialne sisteme. Okrepitev inšpekcijskega nadzora in pohitritev sodnih postopkov v primerih kršitev temeljnih pravic delavcev bi posledično povečali disciplino vplačevanja v pokojninsko blagajno.
• Kot drugo, minimalno usklajevanje minimalne plače za sabo potegne tudi nižja vplačila prispevkov v pokojninsko blagajno.
• Kot tretje, na vplačilih se pozna tudi počasna rast plač na splošno, na kar vpliva predvsem konservativno usklajevanje minimalne plače, zapoznelo posodabljanje plač v javnem sektorju ter odprava splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, saj se je zadnja prenehala uporabljati leta 2006.
• Nenazadnje, dopuščanje in pravzaprav dolgoletno spodbujanje k prekarizaciji delavcev, ki v veliki meri vplačujejo minimalne prispevke za socialno varnost, ni samo krinka za dejansko stopnjo brezposelnosti, ampak škoduje socialnim sistemom.

Vlada je ob predstavitvi aktualne pokojninske reforme zatrdila, da zagotavlja dolgoročno stabilnost pokojninskega sistema ob zagotavljanju dostojnih pokojnin. V osnovi gre za sistem vplačevanja prispevkov in izplačevanja pokojnin. Če je vlada prepoznala problem nestabilnosti pokojninskega sistema zaradi prenizkih vplačil v primerjavi z izplačili, pa bi hkrati želela zasledovati dostojnost pokojnin, bi se morala posvetiti predvsem vplačilom. Toda z reformo spreminjajo samo izplačevanje, ne pa tudi vplačevanje. Vlada bi torej »zagotovila stabilnost« z nižjimi izplačili, namesto z višjimi vplačili. Kako bodo potemtakem pokojnine dostojnejše, ko pa se celokupno na njih varčuje? 

Verjamemo, da bi na referendumu večina volivcev to reformo prepoznala kot sprenevedanje in kapitulacijo podpisnikov reforme. Zato pozivamo tudi poslušalce, da podprete našo skupno pobudo s podpisom in jo delite po svojih kanalih.

Komentar sem pripravila Hana Radilovič z Delavske svetovalnice.