Poletje s cestarijo in zgodovino

Oddaja
23. 8. 2018 - 16.00

Letošnje poletje je mogoče povzeti v kaj enostavno formulo: vročina pritiska in zgodovina teži. Čeprav se najtoplejši letni čas še ni iztekel, ob začetku jeseni zagotovo ne bo treba spremeniti besednega emblema današnjih dni. Stranke zmernega napredka v mejah zakona, ki pri nas niso bile oblikovane iz plemenitega namena odobrovoljanja ljudi in ustvarjanja gradiva za haškovsko pisanje njihove politične in socialne zgodovine, temveč zato, da ne bi kdo mogel začeti kvariti že utečenih poslov, pač še niso uspele sestaviti vlade. Ko jo bodo, se bo med aktualnimi novicami našel prostor še za kaj drugega. Tudi najrazličnejše zveze zaskrbljenih državljanov bodo tedaj lahko spet napolnile svojo agendo s stvarmi, zaradi katerih so nominalno bile ustanovljene.

Vreme in zgodovina, ki puščata za seboj nepregledno množico posledic, sta pravšnji temi za zaposlovanje ljudi. Celo za takšno v permanenci. Navsezadnje lahko pokrijeta tudi problematiko sezonsko ponavljajočih se del na cestah. To tradicionalno opravilo je pri nas po trajanju in načinu pristopa le oblika zlatokopstva. Če bi imela Slovenija v ustavi sijajno formulacijo, s kakršno se lahko pohvali Italija – namreč da gre za demokratično republiko, osnovano na delu –, bi Andrea Camilleri pred zadnjo besedo gotovo vrinil pridevnik, ki bi meril na trud s prometnicami. Znameniti sicilijanski ustvarjalec je namreč v eni svojih kriminalk bridko parodiral temeljni zakon svoje dežele, ki prav zdaj – po tragediji v Genovi – dobiva še dodatno težo. Zaradi množice objektov, ki so bili po postavitvi povsem neprimerni za kakršno koli uporabo in so postali domovanja mrtvih duš, je namreč velemojster peresa zapisal, da bi se prvi člen ustave njegove domovine moral glasiti: Italija je demokratična republika, osnovana na gradbenem delu. Da je s Slovenijo in prometnicami povsem enako, je na dlani. In to ve vsak domačin in sleherni turist – razen nemara peščice kubanskih plesalcev, ki jo je eksekutiva prek astronomskega oglobljenja pred nedavnim zaposlila s skrbjo, kako se izogniti položaju prisilnih migrantov. A ne glede na ta zaplet, ki je bil rešen z nadzvočno administrativno hitrostjo – ni dvoma: naši ljudje so rojeni za ekstremne dosežke ne samo v športu, temveč na vseh področjih življenja –, je Slovenija dejansko republika, osnovana na cestnem delu.

Nemara bi se v kateri od prihajajočih visokih sezon kazalo odločiti za zgodovinski korak in zapreti vse prometnice v naši državi. S tem bi ustregli kar nekaj muham. V praksi bi promovirali najbolj rigorozne ekološke teorije: postali bi vsestransko zeleni. Stopili bi za vrat izkoriščevalski turistični industriji, s katero spričo nizkih zaslužkov, ki so posledica sezonskih nihanj, tako ali tako ni nihče zadovoljen. Domačim kapitalistom samoukom, ki v njej vidijo zlato jamo – saj se še spomnimo, kako navdušeno so prodajali prigrabizirane tovarne in nakupovali hotele –, bi se bržčas posvetilo, da so pozornosti vredne tudi panoge, v katerih se denar obrača hitreje. Bržčas pa bi bili najbolj navdušeni na Bledu, od koder se je že lani razlegalo tarnanje zaradi preobremenjenosti s prišleki. In še bi bilo mogoče naštevati – vse do glavnega razloga: spet bi lahko v knjigo zgodovine zapisali kakšno opombo o sebi. In ponovno bi bili v svojem ekstremnem elementu.

Vse to pa je kajpak le možnost. Stvarnost nam zaenkrat streže z drugačnimi zgodovinskimi problemi. Druga svetovna vojna na Slovenskem ni niti malo historizirana. Mentalno še ni postala preteklost, kakor je toliko poprejšnjih – pa tudi že kar nekaj poznejših – dogodkovnih vozlov. Odnos do dogajanj v letih 1941–1945 je ostal (samo)identifikacijski in etiketarski. Ob neznatnih razlikah med strankami zmernega napredka v mejah zakona in drugimi političnimi gibanji je postal celo eden od temeljev identitete znatnih – ter predvsem glasnih in bojevitih – skupin državljanov. Pa organizacij. In institucij.

Pri nas je politika pred desetletji namesto običajnega historiziranja nekdanjosti za osrednjo obliko javnega odnosa do obdobja 1941–1945 izbrala koncepcijo sprave. To posledično pomeni, da je minulo dogajanje posedanjeno: nekdanji razdori naj bi bili sicer v perspektivi nekako poravnani, a do velikega trenutka splošnega soglasja ostajajo živi pesek. Historizacija omenjene dobe, ki se ji s preselitvijo časa iz sedanjosti v preteklost nikoli ni mogoče izogniti, je na tak način upočasnjena. Še dodatno se zavira z nenehnim razglašanjem maksime, da naj se zgodovina prepusti zgodovinarjem, in s ponavljanjem krilatice, da jo zmerom pišejo zmagovalci. Slednje seveda ne drži. Zgodovino vedno pišejo historiki, ki pa praviloma želijo ugajati zmagovalcem. Tako delajo, da bi tudi sami postali triumfatorji. Dejansko pa s številnimi poenostavitvami dosežejo zgolj to, da nobena zmaga ne pomeni nič resnega, saj so tisti, katerih misli in zasnove niso prevladale, prikazani kot bedni pritlikavci, ki so sposobni zgolj skrajno izprijenega rovarjenja. Uspeh v boju proti njim potem ni niti malo slavno dejanje, temveč nekaj samoumevnega in pričakovanega. Cezar, ki je bil tako zmagovalec kot historiograf, se v takšne reprezentacijske nižave značilno ni nikoli spuščal. Zato je kot človek dejanja in kot pričevalec ostal, kar je bil. Tudi po več kot dvajsetih stoletjih.

S tem pa postane očitna tudi problematičnost gesla Zgodovino zgodovinarjem. Če pri drugih vedah velja pravilo Ockhamove britve in se pri interpretacijah odmetava le pojasnjevalni balast, bi se bilo tudi pri razmislekih o preteklosti pametno odpovedati poenostavitvam. Slednje ne opuščajo le odvečnosti, temveč tudi zapletenosti. Pri prehodu nekdanjosti iz kompleksnosti spomina v racionalizirano pripoved zgodovine je zaradi verodostojnosti in prepričljivosti modro ohraniti vse glasove, kajti le tako podoba minulosti ohrani živost in širino preteklega dogajanja – ter vsaj optično tudi globino. Identičnosti z nekdanjostjo pa seveda ne more biti. Že spomin je proti stvarnosti, ki se zariše v njem, včasih nebogljeno ploščat.

Dogajanja v letih 1941–1945 se pri nas zaradi nenehnega posedanjanja izločajo iz historičnega mimohoda dob in epoh. Vanj se bodo pač uvrstila pozneje, kot bi se sicer. A prej ali slej bodo šla pot vsega dogodenega. Preteklost ne bo požrla prihodnosti. Lepega dne bo tudi za refleksije postala, kar za stvarnost že je: nekdanjost. Minulost. Kot zgodovina bo poročilo o tem, kako se je godilo ljudem in svetu. Tudi nauk bo. In svarilo. Sedanjost pa ne bo več.

Življenje bo zaradi tega hkrati lažje in bolj raznoliko. Nasprotnik nekoga, ki se razglasi za komunista, demokrata ali antifašista ne bo kar avtomatsko veljal za protikomunista, totalitarista ali fašista, temveč bo mogoče samo človek nekoliko drugačnih pogledov in misli. Največkrat je sicer že zdaj tako, le da se v slovarju pravšnjosti še mora reči drugače. Saj: kako bi se pa spravljali, če ne bi bili jasno in očitno sprti?

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.