Zadnjič smo ugotovili, da Slovenija tačas živi poslednjo in skrepenelo formo samemu sebi prepuščene sistematike in je nekakšen groteskni prežitek SFR Jugoslavije. Leto 1991 seveda ni bilo nikakršno leto nič. Kar je večina nekdanjih republik in pokrajin plačala z vojno krutostjo, mi plačujemo z odlogom oziroma z odlašanjem, v bistvu pa prenašamo ponorelo interpretacijo tega, kar je bilo postavljeno pred davnimi desetletji. Samo Jugoslavija je lahko omogočila samostojno Slovenijo, če bi ne bilo nje, bi nobena osamostvojitvena težnja ne imela niti malo pomena in moči.

Nemara je jutrišnja 45-letnica cenjenega Radia priložnost, da si še enkrat ogledamo, kako je bilo oziroma je s tem na kulturni ravni. Slovenija ta hip pozna “kulturnopolitično” ravnanje, kakor je bilo zapovedano z ustavo SFRJ leta 1974 – modifikacija te zapovedi je kvečjemu vsebinska, dostikrat pa še to ne. Sliši  se noro in internistično, toda država bi morala jutri, v petek, 9. maja s proslavo in neposrednim televizijskim prenosom počastiti tale radio, ne pa desetletnice vstopa v Evropsko unijo, če pa že, naj bi praznovala dan zmage nad nacizmom, ne pa devet dni prepozno manj pomembno reč. Videti je, skratka, ko da uradna kulturna politika brije norce iz alternativne kulture in taji svoje najboljše hčere in sinove, kar je kajpada nov dokaz za to, da gre za razredno vojno.

Radio Študent nastane v predslovenskem in tako rekoč celo v predjugoslovanskem obdobju. Če mislimo na tisto Jugoslavijo, katere pogrez živimo danes, je temu nedvomno tako. Radio Študent nastane pet let pred ustavo 1974, v zadnjem obdobju, preden postanemo “družba kulture”, tik pred tem, ko kultura pride na dnevni red kot splošna zapoved. Če namreč poslušate Kardeljeve govore o kulturi s sredine sedemdesetih, se njegova dikcija prav nič ne razlikuje od sočasne evropske socialnodemokratske obsedenosti s kulturo “v vsako vas” in v vseh oblikah. Radio Študent pa je še “od prej”, iz časa, ki ga kaže te dni malce obuditi, saj je večini poslušalk in poslušalcev dovolj nepredstavljiv. Kultura je bila namreč v času nastanka RŠ precej ohlapnejši pojem kakor je danes. Kultura v času nastanka RŠ nekako ni bila politična tvorba, predvsem pa je bilo do nje mogoče priti na več različnih načinov, med katerimi sta bili partijska in mladinska naveza zgolj eden, očitno celo manjšinski način. 

Pred ustavo 1974, ki kulturno življenje oziroma deljenje sredstev oblikuje tako, kot ga poznamo danes, torej z nekim “državnim komitejem” in “občinsko” oziroma “mestno blagajno”, si lahko do denarja za kulturo prišel na “n” načinov, denimo tudi s pobudo občank in občanov. Ta je bila spet lahko vezana na krajevno skupnost, recimo, ali pa na grupni interes v študentskem domu. Prostora in možnosti za alternativno kulturo je bilo precej več kot danes, saj je bila paralelno z več možnostmi tudi javnost nekaj veliko bolj nedotakljivega kot danes. Manj ko je možnosti za samosvoje oblikovanje kulture in kulturnega življenja, manj je namreč javnosti. RŠ nastane tedaj, ko je občutka za javnost nekako ravno prav, da se gnev spričo sterilne zvezne in lokalne študentske politike in želja po koristnem zapolnjevanju prostega časa zlijeta v pobudo. In ta pobuda je zaznala možnost,ki ni potrebovala nevemkakšnim potrdil od zgoraj, predvsem pa do realizacije ni trajalo toliko časa kot poslej oziroma danes, ko nenehoma živimo kulturni sistem, vzpostavljen z ustavo leta 1974. Naj se sliši še tako neverjetno, toda administrativno je bilo laže – argumentacija na seji je pomenila zelo veliko, dala je razmislek, ta pa rezultat, ki je na dlani že 45 let. Lažji je bil pretok denarja, laže je bilo skupaj misliti in v obliki radia vkup postaviti umetniško avantgardo, tehnično in popularno kulturo, saj njihova razlika ni bila utemeljena z vrha, pač pa je imela v prostočasni dejavnosti študentskega naselja svoje temelje kar na samem terenu. Kakor je šel presežen denar od organizacije petkovega diska zlahka in brez večjih administrativnih zapletov za gledališče, tako je lahko alternativna avtošola ŠOLT, denimo, sofinansirala radijski oddajnik. Državno nezaupanje pride kasneje, verjetno se ključnih potez v kulturi, če ima ta vsaj malo ambicije po svoji alternativnosti, ne da narediti brez zaupanja. Zadeve in časa seveda ne kaže idealizirati, vsekakor pa nam časovni pas tam za maj leta 1969 pokaže, kje vse so bile olajšave in kako se je v zadnjih letih, preden je kulturna politika postala ohlapno telo, ki je poslej vsakršni alternativni pobudi ustvarjalo predvsem prepreke in ovire, dalo ustvariti marsikaj drugačnega.

Naivno bi bilo misliti, da je novo mesto kulture v jugoslovanski ustavi leta 1974 nastalo predvsem zaradi pretiranih alternativnih pobud. Nikakor, saj teh pobud navsezadnje ni bilo zelo veliko, poleg tega pa ni bila ravno velika množica tistih, ki bi bili znali spretno izkoristiti široko polje za predstavitev svoje kulturne dejavnosti, črpanje in prerazporejanje sredstev. Treba je bilo narediti načrt, se redno dobivati, pisati zapisnike, posegati v razpravo, zadeve navsezadnje arhivirati, sicer bi danes ne mogli o njih govoriti tako vehementno. Obdobje med tem, ko nastane tale radio, in tako imenovanimi svinčenimi sedemdesetimi, je spričo manevrskega prostora zelo izjemno. Tik po njem se pokažejo nekje liberalistične težnje (torej želje po nečem, kar je blizu današnjim sanjam prenekaterih v političnem razredu), drugje spet nacionalistične, študentski upor gre leta 1971 do vrelišča tudi v Ljubljani, platformi kulture pa poslej ne kaže več tako dobro kot v času ideje o radiu. A k sreči je bilo prepozno. K sreči sta vsaj dva “poslovna subjekta” v mestu, torej ŠKD Forum in Radio Študent lahko združila silno različne kulturne, umetniške, tehnične zamisli in zgodbo pognala v negotovo prihodnost. Težko je reči, za koga je bila srečnejša, radijska pa je zagotovo daljša in v sebi nima momenta privatizacije, torej tiste zle sile, ki je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih zadala alternativni kulturi na Slovenskem zelo hud udarec. Če so tale radio še snovale akterke, akterji, ki so med seboj igrali na zaupanje in niso, kakor marikdo desetletja kasneje, bonitet izkoriščali za svojo lastno bodočo firmo ali kaj podobnega , se radio dobro obnese tudi v časih, ko je treba te in takšne odklone kritično spremljati. Očitno ima alternativna kultura, kadar je utemeljena natanko in zares, potencial, da preseže celo odkrite težnje  po ukinitvah, in premaga vsakršno medijsko inercijo, ki vsevprek sporoča, kako je nepotrebna in odveč. Nasprotno – čas radia dokazuje, da je alternativna kultura lahko, če hočemo in si (za)upamo, ves čas na dlani.