Ob prvi obletnici vlade Roberta Goloba je največ pozornosti požela najmanjša koalicijska partnerica. V dneh in tednih preden se je stranka Levica zbrala na kongresu – ki se bo z rezultati volitev v strankarske organe zaključil v teh dneh – je zgodba postala sredinjenje, mlačnost in zadržanost Levice v vladi. Če je bila takšna kritika v preteklih letih stvar marginalnih komentatorjev in aktivistov, se v zadnjem času o tem sprašujejo osrednji kolumnisti našega časopisja.

O pomiku Levice proti sredini nima smisla izgubljati besed. Vprašanje je le, kaj si o tem premiku mislimo, kako ga ocenjujemo. Ni jih malo, kolumnistov in akademikov, ki so le dočakali dozorevanje stranke Levica, saj je zdaj končno postala konstruktiven partner v antijanšistični koaliciji. Še več je takih, tudi čisto običajnih ljudi z ulice, ki so razočarani, saj so od ministrske ekipe pričakovali vsaj kakšno oprijemljivo izboljšavo za delovne ljudi. Nekaj pa je tudi takšnih, ki so predvsem jezni, saj da res ne potrebujemo še ene levoliberalne strančice. No, desnici pa se kljub vsemu ob Levici pred očmi še vedno prikazujejo srpi in kladiva, Brigate Rosse in Lazar Kaganovič.

Nekaj jeznih se je zbralo tudi v stranki Levica. Pod geslom »Levica za vse, ne le za peščico« in pod vodstvom Mihe Kordiša so ustanovili tako imenovano levo krilo Levice, strankarsko frakcijo. Oblikovanje frakcije je samo po sebi simpatično dejanje. Z izjemo ene ali dveh v strankah skoraj ni notranjega demokratičnega življenja, ampak so postrojene pod komando nomenklature, kar seveda ne izključuje interesnega prerivanja ali šušljanja na kavicah. Politične stranke bolj kot na demokratična združenja podobno mislečih spominjajo na družinska podjetja, ki jih s trdo roko vodi pater familias; okoli njega se podobno kot družinski člani prerivajo povzpetniki in klani, da bi dobili čim več drobtin z mize, celotna familija pa poskrbi, da so delavci – torej strankarska baza, članstvo – priviti in poslušni. Paradoks je, da naj bi bile v liberalni demokraciji ravno politične stranke akter demokracije, prostor svobodnega združevanja državljanov, ki nato tekmujejo na političnem trgu. Brez dvoma se tudi navzven, do volivcev, obnašajo kot podjetja na trgu; a je strankarska konkurenca zelo uboga in omejena, saj so stranke bolj ali manj kartelno povezane in pri bistvenih vprašanjih – na primer pri zunanji politiki, odnosu do kapitala ter fiskalnih vprašanjih ali pri migracijah – vse bolj podobne.

Pred nas se postavlja vprašanje: kakšne so možnosti leve frakcije, da se stranka Levica ne bi ugnezdila v tem kartelu? No, vsaj z eno in pol nogo je že dodobra v njem. Torej, če drugače zastavimo vprašanje: se lahko stranka Levica prelevi in vrne na protisistemsko stališče, kot si želi leva frakcija? Za začetek velja pripomniti, da tako dosedanje ravnanje kot trenutne napovedi voditelja frakcije ne zbujata optimizma, saj pretekle izkušnje potrjujejo pregovor, da pes, ki laja, ne grize. A mnogo bolj kot vrline in sposobnosti leve frakcije so pomembne okoliščine, v katerih se je stranka znašla oziroma v katere jo je pripeljala politika trenutnega vodstva.

Rečeno na splošno: Levica se je integrirala v institucije kapitalistične države. Kaj to pomeni? Finančno je povsem odvisna od proračuna; ali od neposrednih izplačil ali pa od zaposlitev v državnem aparatu. S članarinami zberejo le drobiž. Vsakodnevni svet državnih funkcionarjev in njihovih zaposlencev poteka v dogovarjanju z drugimi političnimi birokrati, vsebinsko se morajo posvečati predvsem reševanju akutnih težav, popravkom zakonodaje in parlamentarnim preigravanjem. Politični funkcionarji in njihovi zaposlenci – ob strankarskih profesionalcih – tvorijo strankarsko birokracijo, ki dejansko vodi stranko; funkcionarji svoje zaposlence pogosto skušajo pripeljati v organe stranke, saj tam zaradi eksistenčne odvisnosti uveljavljajo funkcionarsko linijo. Pravila in predpisi se zato neredko uveljavljajo selektivno. Strankarska birokracija ima do članstva instrumentalen odnos: obravnava jih piarovsko, z marketinškimi prijemi. Članstvo le potrjuje, legitimira že sprejete odločitve. Pomemben kompas za strankarske odločitve so ratingi v javnomnenjskih raziskavah, saj je preživetje stranke in predvsem njene birokracije odvisno od števila glasov na volitvah. Vse to niso le značilnosti Levice, ampak v grobem velja za vse kartelne stranke v sodobni fazi liberalne demokracije.

Etatistična skomina za levico, za protisistemske stranke, ni nova, saj jo je že pred dobrimi 170 leti opisal Karl Marx. Nazorno in z nekaj medicinske metaforike je to »svojevrstno bolezen« poimenoval »parlamentarni kretenizem, ki drži okužence v nekem namišljenem svetu in jim vzame ves smisel, ves spomin in vse razumevanje za surovi resnični svet okoli njih.«  

Stranka Levica se je od začetne kritike premaknila k zagovarjanju liberalne demokracije oz. parlamentarizma. To jo še bolj oddaljuje od delovnih ljudi, saj je – čez prst – polovica prebivalstva izločena celo iz rituala volitev, potisnjena v apolitičnost. Če to povemo s sloganom: delavski razreda – vsaj dobršen del – ne voli. Prelomna točka za sredinjenje Levice ni bil vstop v vlado, ampak nastanek antijanšistične KUL. Že od izvolitve v parlamentarne sobane so strankini državni funkcionarji – sprva poslanska skupina – skušali stranko podrediti svojim interesom, kar jim je navznoter uspelo s procesom združitve koalicije Združena levica v enotno stranko; navzven pa je bil največji korak storjen prav z osnovanjem KUL, saj se je tudi v javnih stališčih stranka približala levoliberalnemu bloku. Kar nekaj indicev za proces sredinjenja je sicer starejših: že po drugi izvolitvi v državni zbor so javnomnenjske ankete pokazale, da je stranka izgubila del glasov, ki je odšel med abstinente – torej lahko sklepamo, da je šlo predvsem za protestne volivce. Pridobili pa so lep delež nekdanjih volivcev SMC in SD. Postavimo lahko hipotezo, da se je podobna zamenjava zgodila tudi med članstvom. Zgodovina Levice je predvsem zgodovina odhodov in izstopov, ugibamo pa lahko, da večina prišlekov podpira »konstruktivno« držo stranke. Tej hipotezi pritrjujejo rezultati notranjega referenduma ob vstopu v Golobovo vlado, v katerem je res majhno število članov glasovalo proti; ob zelo nizki udeležbi, čeprav je šlo za eno bistvenih odločitev stranke od njenega nastanka.

Pritiski k sredinjenju niso bili le notranji, ampak tudi zunanji. Levoliberalni establišment je Levico s prijateljskimi nasveti o nujnosti dozorevanja vse od vstopa v parlament skušal disciplinirati in jo postaviti na svoje levo krilo. Ker je se Levica pred dobrim letom komaj prebila v državni zbor, jih Golob s pomočjo liberalnega establišmenta drži na kratko, saj nimajo nobenega vzvoda moči. Kot je bilo že mnogokrat izpostavljeno, je strankarska terenska mreža komaj obstoječa, hkrati pa se jim na tej ravni nemalokrat dogajajo različni konflikti. Stranka Levica nima opore v civilnodružbenih organizacijah, hkrati pa se je zavestno odmaknila od družbenih bojev, pa čeprav je šlo samo za skromne antijanšistične kolesarske proteste. Takrat je koordinator stranke pojasnil, da je njihovo mesto v institucijah, ne na ulici.

Luka Mesec je na nedavnem strankarskem kongresu izrekel stavek, ki ni pretirano izstopal in ni bil vključen v novinarska poročila, a ga velja navesti: [citiram] »Preživeli smo, ker smo se znali prilagajati«. Ta izjava je zgovorna in resnična, saj povzema dve lastnosti strankarske birokracije: njen cilj je preživetje, reprodukcija statusa in privilegijev, metoda za dosego ciljev pa je prilagajanje trenutnim sentimentom, torej vladajoči ideologiji.

Mesec je v istem govoru pripovedoval, da so se družbene okoliščine za levo politiko spremenile. To drži: pred dobrim desetletjem je Združena levica uspela prodreti v okviru ene največjih finančnih in gospodarskih kriz kapitalizma, danes živimo v post-covidnem času in v času vojne v Ukrajini. Res je tudi, da je evropska radikalna levica, ki se je vzpela pred desetletjem, v krizi in zatonu; a ne zato, ker bi svoja stališča in svojo prakso izostrila, ker bi se borila proti krepitvi avtoritarne sredine in desnice, ampak ker se je, začenši z grško Sirizo, ravno prilagodila tem spremenjenim okoliščinam. Sprejela jih kot dejstvo, ki ga je treba upoštevati, če želijo preživeti v elektoralni tekmi. V starem socialističnem besednjaku bi to poimenovali politični oportunizem.

Stranka Levica se je znašla v težavnem položaju. Pomisleki o vstopu v naslednjo sestavo parlamenta niso zlobne pripombe, ampak možnost, s katero je treba računati. Hkrati napovedujejo menjavo koordinatorja, ki – ob tem, kar smo povedali – lahko glasove prej odnese kot prinese. Če zdržijo v vladi do konca mandata – oziroma do kadar se bo le-ta obdržala – se bodo težko diferencirali od obeh vladnih strank, s katerima vse bolj tekmujejo za isti del volilnega telesa. Če izstopijo iz vlade – sploh, ker so ta žeton že uporabili – bodo naleteli na srd liberalnih medijev in precej velikega dela svojih volivcev.

Luka Mesec in njegova garnitura se v slovensko politično zgodovino ne bodo zapisali kot tisti, ki so v parlamentarno politiko pripeljali levo protisistemsko stališče, ampak predvsem kot tisti, ki so zapravili ali zatrli potencial za oblikovanje politične stranke, ki bi lahko postala alternativa bankrotirani slovenski politični birokraciji.