Realnost zahtev sindikatov javnega sektorja

Mnenje, kolumna ali komentar
8. 2. 2018 - 16.00

V zadnjih tednih spremljamo zahteve sindikatov javnega sektorja po dvigu plač, ki naj bi proračun menda obremenile za celo milijardo evrov. Takšne zahteve so seveda nerealne in neizvedljive. Če so pogajalska izhodišča res tako visoka, gre nedvomno za taktično potezo zahtevati več, da potem iztržiš vsaj nekaj. Na takšne predloge se pričakovano odzivajo tudi v gospodarskem sektorju, ki opozarjajo na nevarnost ponovnega prehoda v krizne razmere. Ob argumentiranju stališč ene ali druge strani se potem pogosto izpostavljajo razne parcialne številke, ki ta stališča utemeljujejo. Beremo lahko o deset in več odstotnem zaostajanju plač javnih uslužbencev, gospodarstvo pa rado izpostavlja kako se je obseg javnega sektorja krepil tudi v času po krizi, medtem ko so bili v podjetjih prisiljeni število zaposlenih precej znižati. Zato mogoče nekaj podatkov, kaj se je v Sloveniji res dogajalo s plačami zadnjih nekaj let ter tudi o gibanju števila zaposlenih.

Mogoče najprej o tem, kaj sploh zajemamo v javni sektor. Večina ima pod tem izrazom v mislih seveda predvsem birokrate v javnih uradih, čeprav gre za precej širši spisek zaposlenih, saj javni sektor poleg javne uprave zajema tudi šolstvo in zdravstvo. V letu 2016 smo imeli v Sloveniji skupaj 960 tisoč oseb, ki so bile evidentirane kot zaposleni in od tega jih je v javnem sektorju približno 166 tisoč, torej okoli 17 %. Največja skupina zaposlenih v okviru javnega sektorja je v izobraževanju, od vrtcev do univerze, kjer skupaj 58 tisoč ljudi, zdravstvu in sociali jih je skupaj 47 tisoč, od česar 35 v zdravstvu, 12 tisoč pa v sociali (socialni zavodi, domovi starejših. varstveni zavodi…). Nato pa imamo policijo, vojsko in finančno upravo, ki skupaj zaposlujejo 18 tisoč ljudi, sledi pravosodje s 6 tisoč, enako število tudi v kulturi, od česar jih je tretjina v RTV, občine (5), upravne enote (2) ter še 18 tisoč v raznih drugih službah. Ko torej govorimo o zaposlenih ali plačah javnih uslužbencev moramo imeti v mislih vse navedene zaposlene.

V spodnji tabeli so podatki, kaj se je dogajalo z zaposlenimi zadnjih osem let, torej od leta 2008, ko je bilo število zaposlenih v Sloveniji najvišje, danes pa jih je 40 tisoč manj. V tabeli je nato ločeno prikazano gibanje zaposlenih v gospodarskih družbah (podjetjih), v javnem sektorju ter gibanje vseh ostalih zaposlenih. Kot je znano, se je število zaposlenih javnega sektorja povečalo, po podatkih Statističnega urada Slovenije  za 12 tisoč. V istem obdobju so podjetja število zaposlenih znižala 50 tisoč ljudi, kar je razumljivo močan argument v prid racionalnemu delovanju gospodarstva glede na "neodzivni" javni sektor.

A za bolj korektno oceno je potrebno pogledati še strukturo teh zaposlenih. Značilno je namreč, da se je v podjetjih celotni upad zaposlenosti zgodil v treh dejavnostih: industriji, trgovini in gradbeništvu. V slednjem seveda največ, za kar 37 %. Razlogi so seveda znani - izjemni upad povpraševanja oz. potreb po gradnji ali obnovi objektov in gospodarstvo se je temu moralo prilagoditi. Upad povpraševanja (nakupov) iz tujine ter tudi doma so privedli v prvi fazi do znižanja zaposlenosti v industriji, pri čemer pa v tem sektorju na zaposlovanje vpliva tudi dvigovanje produktivnosti. Zanimiv pa je podatek o zaposlenih v ostalih dejavnostih gospodarstva. V vseh ostalih panogah, ki skupaj predstavljajo okoli tretjino celotnega gospodarstva, se je namreč število zaposlenih v času po letu 2008 celo povečalo. Gre za podoben obseg ljudi kot jih deluje v javnem sektorju (okoli 160 tisoč). Tu je tudi zasebni sektor zaposloval in to za 5,5 % v zadnjih osmih let, podobno kot javni sektor.

Razlog rasti števila zaposlenih je bil nedvomno v povečanem povpraševanju po storitvah, ki jih izvajajo podjetja izven sektorjev industrije, gradbeništva in trgovine. Kaj pa javni sektor? Če smo v času krize kupili manj avtomobilov, manj gradili ali hodili v restavracije, pa se seveda naš obisk v ambulantah, šolah ali na občini ni nič zmanjšal. Verjetno celo povečal, saj se je število prebivalcev Slovenije od leta 2008 povečalo za 2 %. Povečanje zaposlenosti v šolstvu in zdravstvu je bilo v tem obdobju 5,4 %. Seveda je tudi v teh dejavnostih veliko neracionalnosti, a neposredna primerjava z zaposlovanjem v gospodarstvu zaradi omenjenih učinkov vseeno ni najbolj ustrezna. Gre pač za dejavnosti, kjer se je obseg povpraševanja povečeval - za razliko od gradbeništva ali industrije, ki sta bila v času krize najbolj pod udarom znižanega povpraševanja. Druga dejavnosti javnega sektorja - javna uprava in obramba pa je tem času beležila 5 % upad števila zaposlenih, kar vseeno kaže na določeno prilagoditev razmeram. Pri kritiki zaposlovanja v javnem sektorju je torej vseeno potrebno upoštevati obseg povpraševanja po posameznih storitvah in s tega vidika delovanje javnega sektorja ni tako kritično, kot se rado izpostavlja v gospodarstvu. Seveda, ob upravičeni kritiki marsikaterih postopkov ter tudi manjši učinkovitosti tega sektorja.

V tabeli je mogoče zanimiv še podatek, da je poleg zaposlenih v javnem sektorju ter v podjetjih, še preko 334 tisoč ljudi zaposlenih v vseh drugih oblikah zaposlitve. Njihovo število se v času krize prav tako ni bistveno spreminjalo. Sem štejemo predvsem zaposlene pri fizičnih osebah, samostojne podjetnike, kmete in zaposlene po vseh drugih zakonsko veljavnih osnovah. Značilnost te velike skupine zaposlenih (tretjina vseh) so relativno precej nižji prejemki, kot jih prejemajo zaposleni v podjetjih in javnem sektorju. Pravzaprav sistematičnega spremljanja njihovih plač sploh nimamo, a iz drugih virov lahko ocenimo, da znaša njihov povprečni bruto prejemek le okoli tisoč evrov. To je seveda precej nižje, kot je uradna bruto plača v Sloveniji (1.600 evrov). Ta se izračunava samo za zaposlene v gospodarskih družbah ter javnem sektorju in v nadaljevanju še nekaj podatkov o gibanju teh plač.

Podrobnejše podatke imamo torej samo za zaposlene pri pravnih osebah, pri tem pa statistika ločeno spremlja tudi podatke o teh plačah zasebnega (okoli 500 tisoč ljudi) in javnega sektorja (166 tisoč). Na spodnjem grafikonu je tako prikazano gibanje plač teh dveh skupin zaposlenih v obliki indeksa z začetno osnovo leta 1995. Pri tem je zaradi manjših nihanj upoštevano 12-mesečno povprečje plač. Poleg indeksa rasti, je na grafikonu z desno skalo in rdečo barvo še prikaz razmerja med povprečno bruto plačo v javnem in zasebnem sektorju. 

Kot se lepo vidi, je bila rast plač v obeh sektorjih dokaj usklajena vse do leta 2008. Konec tega leta je kriza zaustavila rast plač v zasebnem sektorju, plače v javnem sektorju pa so nadaljevale z rastjo še leto dni. To je bila predvsem posledica Virantove plačne reforme, ko so plače v javnem sektorju še za nekaj dodatnih točk prehitele izplačila v gospodarskih družbah.

Če so bile do takrat povprečne plače v javnem sektorju okoli 30 % višje v primerjavi s povprečjem v zasebnem sektorju, se je v samo letu dni ta razlika povečala na 37 %, vendar pa je prišlo tudi hitro do popravka. Konec leta 2009 je namreč gospodarstvo začelo s postopnim dvigovanjem plač in ta rast traja vse do danes. Na drugi strani pa so od omenjenega popravka zaradi plačne reforme, plače javnega sektorja rasle počasneje, v letih 2012 in 2013 so se zaradi omejitev zloglasnega ZUJF-a nominalno celo nekoliko znižale. Ta obratna gibanja po letu 2009 so privedle do stanja, da so bile leta 2014 povprečne plače v javnem sektorju 25 % nad zasebnimi, torej nekaj odstotkov nižje kot v času ko so se gibale dokaj usklajeno.

Na osnovi takšnega vpogleda v gibanja plač, bi lahko ocenili da so plače javnega sektorja danes mogoče kake tri odstotke izpod "ravnotežnih" plač glede na zasebni sektor. Seveda imajo takšne primerjave povprečnih plač precej omejitev, saj se je v obravnavanem času precej spremenila tudi struktura zaposlenih. Prav tako primerjavo hitro zavede tudi dejstvo, da so povprečne plače v javnem sektorju višje od zasebnega. Pri tem moramo pač upoštevati, da je izobrazbena struktura zaposlenih v javnem sektorju precej višja in iz tega tudi izvira višje povprečje izplačil.

Ob vseh teh omejitvah, bi vseeno lahko trdili, da je omenjena ocena o plačnem zaostanku javnega sektorja za kake tri odstotke najbrž kar blizu resnice. Prav tako pa tudi v okviru nekih realnih možnosti ter tudi višine mase plač javnega sektorja glede na nivo, kakršnega si danes lahko izplača gospodarstvo (zasebni sektor). To je torej razlika, ki bi jo moral javni sektor s svojimi plačami postopno nadomestiti s kakšno odstotno točko višjo rastjo prejemkov kot bodo v naslednjih dveh, treh letih naraščala izplačila v zasebni sferi. Kaj pomembneje več od tega pa bi rušilo razmerja in povzročilo neravnovesja tako v javnih financah kot tudi nasploh v družbi. Pri tem seveda govorimo o masi plač, pri distribuciji tega pa bo potreben dodaten razmislek in usklajevanja.

Do zaostanka plač v javnem sektorju je nedvomno prišlo, kljub temu pa so pričakovanja (kot je razumeti iz medijskih sporočil) nerealno visoka. Upajmo, da gre pri tem za pogajalske pozicije in da bodo pogajanja pripeljala do realno sprejemljivih številk. Ob tem pa je vseeno prav, da se realno ocenjuje tudi gibanje zaposlenosti. Seveda je vedno možno govoriti o racionalnejšem delovanju zaposlenih v "državnih službah", a rast potreb po storitvah zaposlenih v javnem sektorju, zahteva tudi prilagajanje števila zaposlenih. Tako, kot so v času krize tudi nekatere dejavnosti v zasebni lasti povečevale obseg zaposlenih.

 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

poglej ta esejčič si res super napisal. sedi pet. bi človek lahko rekel.
AMPAK
vsak človek, ki to prečita, in ki šteje tam okoli 35 let ali manj, ki je visoko izobražen, ima torej v žepu ali magisterij ali doktorat in JE ŠE v SLO - ne more mimo tega, da si ne začne grizti od jeze ali nohte ali žnable. res ... buci buci javni sektor ... buci buci gospodarske družbe.
vse bi jih bilo treba brcniti ven iz vatke kjer se nahajajo od leta 2008. pa kaj če so visoko izobraženi? ti ljudje nimajo nobenih realističnih predstav o stanju v državi, na cesti, med ljudmi.
IN nehaj mi tu lepiti te usrane grafke statističnih analiz, vsak kreten ve: STATISTIKA je tu zato, DA se laže.
zatorej.
uradna bruta plača v SLO = 1.600 evrov. model - veš kok je to keša? mladi lahko o tem samo sanjajo. lej, jaz bi si tud rada zaslužila penzijo AMPAK surprise surprise ne bo ŠLO. če hočeš trkat na vrata služb javnega sektorja - moraš biti uslužen, takoj po faksu se moraš nekomu začet lizat v rit. če greš ven študirat in potrkaš potem na vrata kake pravne službe v Banki Sloveniji veš kaj ti rečejo?
* mi ne vidimo koherentne strategije v vaši pravni karieri*
zakaj? zato ker je šel mulo v Pariz delat magisterij na London School of Economics in bil edini študent ki je dobil štipendijo ker zna 5 jezikov???

lepo te prosim - take osnovno šolska eseje pejt ti kam drugam pisat. al pa pejt mal med folk pogledat, kako se danes živi v stanovanjih ljudi, ki nimajo plače 1.600 evrov bruto.
vprašaj jih, kako plačujejo račune iz meseca v mesec in koliko otrok imajo.
res - kakšna dvoličnost je to v tej državi. človeka res srat prime, da si sploh kdo še upa pisat tak esej kot si ga spisal ti tule. sramota. mene bi bilo pa res pošteno SRAM če bi bila na tvojem mestu.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.