Samo en dan nas še loči do odločitve, ki bo znova istočasno združila in razdelila Slovenijo, ko bo Ustavno sodišče, kot kažejo napovedi in zdrava pamet, razveljavilo sodbo v primeru Patria. Združila, ker se bodo vse razprave znova vrtele samo o primeru Patria in njenih posledicah za Slovenijo. In razdelila, ker bo tista polovica Slovenije, ki je doslej kritizirala slovensko krivosodje navdušena nad sodno zmago in pravičnostjo, druga polovica, ki je v indični sodbi zoper Janšo in sodelavce videla zmago pravne države, pa se bo jezila zaradi po njihovem mnenju očitno politično obarvane odločitve "rumenega" Ustavnega sodišča in pravnih fint Janševe obrambe.

V zmoti so - in imajo hkrati prav - in eni in drugi. Če v Sloveniji res vlada krivosodje, potem sodba v primeru Patria ne bi smela biti razveljavljene. Glede tega so bili v zmoti na "desnici" in so imeli prav na "levici." In če bi bila indična sodba v primeru Janša & Co.  res "popolnoma veljavna sodba", potem bi sodba zoper Janšo morala vzdržati tudi presojo Ustavnega in morda cel Evropskega sodišča za človekove pravice. Pa ni. In v tem so bili v zmoti na "levici" ter so imeli prav na "desnici." In prav to je morda največji nauk afere Patria - na tej aferi sta, tako ali drugače, pogrnili tako levica kot desnica v Sloveniji, predvsem pa seveda vsi "mainstream" mediji, ki zaradi gozda (prepričanja, da so obtoženi krivi in da je zato prav, da so obsojeni) niso videli dreves (človekovih pravic obtoženih) in so o tem primeru poročali in ga ocenjevali ne na podlagi domneve nedolžnosti - pač pa na podlagi domneve krivde.

Svoje popolno nepoznavanje prava je pokazala tudi večina komentatorjev, ki so v luči napovedane razveljavitve Janšine obsodbe pričeli ponavljati smešno tezo, da Janši in sodelavcem kljub vsemu ni uspelo dokazati svoje nedolžnosti. Pri tem pa so pozabili, da v kazenskih postopkih ne velja načelo obrnjenega dokaznega bremena, pač pa je tožilstvo tisto, ki mora prepričljivo in izven razumnega dvoma dokazati krivdo obtožencu. In v primeru Janša je ta zadeva seveda daleč od dokazane. V izreku sodbe, ki jo je žal potrdilo tudi Vrhovno sodišče je namreč pojasnjeno, da naj bi Janša storil kaznivo dejanje sprejemanja "obljube nagrade" tako, da se je to kaznivo dejanje v celoti odvilo v notranjem, nezaznavnem doživljajskem svetu posameznika. Sodišče je kot ključen "indic" navedlo trditev, da naj bi Jože Zagožen v imenu svojega "šefa" spraševal, od katere številke bo obračunana provizija. Toda neizpodbitnega dokaza, da je bil ta "šef" res Janez Janša v sodbi - ni. Prav tako tudi ni pojasnila, kako, kdaj in kje naj bi Janša to obljubo sprejel. Kako torej dokazati, da je Janša obljubo res sprejel ? Vsak razumen človek bi po takšnem dokazovanju moral ostati vsaj v dvomu. V dvomu pa je obtoženega potrebno oprostiti - v skladu z izrekom, da je manj škode, če roki pravice pobegne deset krivih, kot da obsodijo enega nedolžnega človeka. Če k temu dodamo še dejstvo, da je v senatu Vrhovnega sodišča sedel Branko Masleša, ki v očeh javnosti ne velja za nepristranskega, ni nenavadno, da takšno sodbo ni mogoče razglasiti za zakonito. Popolnoma enako pa velja tudi za odločitev o odvzemu mandati Janši, kjer je prevladala zgrešena logika, da je mogoče neke nove standarde "etičnosti" zaradi nejasnih zakonov uveljavljati retroaktivno, kar "za nazaj."

Večina komentatorjev na levici bo seveda ostala prepričana, da gre za nedolžne kršitve, da je Janša "v bistvu kriv" in da se je "izmazal samo zaradi pravnih fint." Toda kaj je pravo - če ni proces, ki se odvija po strogih pravilih ? Kdor tako lahkotno odpravlja avtoriteto Ustavnega sodišča, bi se moral spomniti tudi na druge pomembne odločitve istega sodišča ter na posledice odpravljanja prava. Dober primer zato je Nemčija v kriznih tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil v pravo uveden pojem "sojenja po zdravem narodnem občutku." Kaj naj bi to konkretno pomenilo, je tolmačila vodilna NSDAP. To je bil čas, ko je Herman Göring dejal naslednje: "Mi nacionalsocialisti smo zavestno proti lažni blagosti in lažnemu humanizmu. Nikakršnega razumevanja nimamo za razne odvetniške izmišljotine in pravne zaplete." S temi besedami je izpodbijal tudi materialno-pravna in procesna jamstva, na podlagi katerih je bilo nepristransko sojenje sploh mogoče. Prav tako nikoli ne bi smeli pozabiti, da nacisti nikoli niso ukinili Weimarsko ustavo - preprosto je zgolj niso spoštovali. Istočasno pa so sprejemali tudi vrsto zakonov, ki so veljali za nazaj. Slovenija je sicer še daleč od tega stanja - toda odvzem mandata Janši na podlagi "strokovnih mnenj" in drugačne interpretacije zakonov "za nazaj" udinjanje sodišč "zdravemu narodnemu občutku" da so obtoženi "ziher krivi", kršitve temeljnih človekovih pravic v postopku - vse to so napačni koraki v pekel nepravne države, ki so bili seveda narejeni z najboljšimi nameni.

Vse to seveda ni bilo prav. Toda istočasno ni mogoče mimo dejstva, da je to napačno pot obilno tlakovala tudi desnica z Janezem Janšo na čelu. Zabavno je danes poslušati, kako Janez Janša stoka, da bo svoje finančno stanje moral pojasnjevati v inkvizicijskem, čarovniškem procesu - toda za ta zakon so glasovali tudi vsi poslanci njegove stranke. In prav tako je znano, da Janeza Janše kršitve domačih in mednarodnih zakonov in človekovih pravic namreč niso niti najmanj motile, ko je obračunaval z domačimi in tujimi političnimi nasprotniki in zagovarjal kršitve človekovih pravic upokojenih častnikov JLA, "izbrisanih" in drugih. Nekateri upokojeni častniki JLA dolga leta niso mogli niti obiskati svojih družin, saj so jih pred sodišči obtoževali neimenovani pripadniki vojaške obveščevalne službe. Proti tem obtožbam se res niso mogli braniti. To je bila prava inkvizicija, toda Janše ni motila. Janša je bil tudi na čelu Ministrstva za obrambo, ki je uvedlo diskriminacijska pravila pri odkupu vojaških stanovanj in pri metanju njihovih družin na cesto, vse do zadnjega pa je zagovarjal nezakonito ravnanje vlade, katere član je bil, ki je s sprejemom neustavnih zakonov omogočila izbris stalnih prebivalcev Slovenije.

Danes se ta pregon nadaljuje, na primer s šikaniranjem generala Milana Aksentijevića, ki mu je država že dvakrat, s popolnoma absurdnimi razlogi, zavrnila prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo, ki mu ga je ista država zaradi verbalnega delikta enako nezakonito odvzela. Državni uradniki namreč od Aksentijevića zahtevajo, da naj še na nek poseben način dokaže, da je v času bivanja v Sloveniji "pripomogel k razvoju, blaginji ali mednarodnemu ugledu Republike Slovenije", da se pokesa za svoja pretekla ravnanja in podobno. Čeprav takšnih določil v zakonu o državljanstvu nikjer ni, zakon pa prav tako nikjer ne določa "postopka kesanja" za tiste, ki si želijo ponovno pridobiti odvzeto državljanstvo. Vse to so seveda očitne nezakonitosti, ki jih slovenski pohlevni, z nacionalizmom, nepoznavanjem prava in primitivizmom prepojeni mediji sploh ne zaznavajo. In tako Milan Aksentijević, ki bil nikoli niti obtožen, kaj šele obsojen za kakršnokoli kaznivo dejanje ne more biti (znova) slovenski državljan, ne da bi zoper diskriminacijo v tem primeru kdorkoli povzdignil svoj glas.

Glenn Greenwald je nekoč dejal, da je bilo bistveno za zagovarjanje svobode govora zmeraj ločevanje med obrambo pravice nekoga, da širi ideje X in strinjanjem z idejami X, kar samo ljudje najbolj preprostega duha med nami ne morejo razumeti. Možno je braniti pravico nekoga do svobode izražanja in hkrati istočasno obsojati odbijajoče ideje, ki se na ta način izražajo. Povedano preprosto: v slovenski javnosti očitno še ni dozorelo spoznanje, da se je mogoče ne strinjati z Janezom Janšo in kljub temu braniti njegove človekove pravice. In obratno: da se je mogoče ne strinjati s pogledi Milana Aksentijevića, vendar braniti njegovo pravico, da zaradi uporabe svoje svobode govora ne bo kaznovan z odvzemom državljanskih pravic. In v tem pogledu je Aksentijević veliko večja žrtev od Janeza Janše. Kajti Janez Janša je bil na koncu koncev sam žrtev inkvizicijskega sistema, v katerem cilj posvečuje sredstva, ki ga je vzpostavljal sam, Milan Aksentijević pa je popolnoma nedolžna žrtev slovenske inkvizicije, saj zgolj s tem, da je leta 1991 odkrito povedal, kaj si misli o slovenski osamosvojitvi, ni škodil nikomur, nasprotno - prav zaradi njegovega odkritega mnenja se je Slovenija v svetu lahko hvalila, da je bila naša referendumska odločitev sprejeta svobodno. In tako bo v demokratični Sloveniji Janez Janša na koncu nedolžen in svoboden, njegove žrtve, med katerimi je največja žrtev Janšinih travm in njegove neskončne gonje zoper drugače misleče prav upokojeni general JLA Milan Aksentijević, pa bodo še naprej obsojene na životarjenje ob slovenskem "svetilniku svobode."  

Terminal je pripravil Igor Mekina